22 In Mojzes ukaže, da odrine Izrael od Rdečega morja, in šli so v puščavo Sursko. In potujoč tri dni po puščavi, niso našli vode. 23 In prišli so v Maro, pa niso mogli piti vode iz Mare, ker je bila grenka. Zato se imenuje ta kraj Mara. 24 In ljudstvo je mrmralo zoper Mojzesa, govoreč: Kaj bomo pili? 25 On pa je klical h Gospodu, in pokaže mu Gospod les, in ko ga je vrgel v vodo, je voda postala sladka. Tu mu je dal postavo in pravice, in tu ga je izkusil 26 in rekel: Ako boš res poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v očeh njegovih, in pazil na zapovedi njegove in čuval vse postave njegove, ne pošljem nad te nobene teh bolezni, ki sem jih poslal nad Egipt, zakaj jaz sem Gospod, zdravnik tvoj.

27 In prišli so v Elim, kjer je bilo dvanajst studencev in sedemdeset palm, in utaborili so se tam pri vodah.

1 In odrinili so iz Elima, in prišla je vsa občina sinov Izraelovih v puščavo Sinsko, ki je med Elimom in med Sinajem, petnajsti dan drugega meseca po svojem odhodu iz Egipta. 2 In mrmrala je vsa občina sinov Izraelovih zoper Mojzesa in Arona v puščavi, 3 in rekli so jima sinovi Izraelovi: O, da bi bili umrli po roki Gospodovi v deželi Egiptovski, ko smo sedeli pri loncih mesa in jedli kruh dosita! kajti izpeljala sta nas v to puščavo, da vso tole množico pomorita z lakoto! 4 Tedaj reče Gospod Mojzesu: Glej, dežil vam bom kruh z neba; ljudstvo pa naj hodi in pobira vsak dan, kolikor tisti dan potrebuje, da ga izkusim, ali bo po mojem zakonu živelo ali ne. 5 In šesti dan naj pripravijo, kar so nabrali, in bode dvakrat toliko, po kolikor so nabrali vsak dan. 6 In Mojzes in Aron sporočita vsem sinovom Izraelovim: Zvečer spoznate, da vas je Gospod peljal iz dežele Egiptovske, 7 in zjutraj boste videli slavo Gospodovo, ker je on slišal mrmranje vaše zoper Gospoda, kajti kaj sva midva, da mrmrate zoper naju? 8 In reče Mojzes: Po tem to spoznate, ko vam Gospod dá zvečer jesti mesa in zjutraj kruha dosita; ker je Gospod slišal mrmranje vaše, s katerim ste godrnjali zoper njega. Kaj sva pač midva? Ne zoper naju je mrmranje vaše, ampak zoper Gospoda. 9 In veli Mojzes Aronu: Govori vsej občini sinov Izraelovih: Približajte se Gospodu, kajti slišal je mrmranje vaše. 10 In zgodilo se je, ko je Aron govoril vsej občini sinov Izraelovih, da se obrnejo proti puščavi, in glej, slava Gospodova se je prikazala v oblaku. 11 In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč: 12 Slišal sem mrmranje Izraelovih otrok; povej jim tole: Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se nasitili kruha, in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.

13 In zgodi se zvečer, da so priletele prepelice in pokrile tabor; in zjutraj je ležala rosa okrog tabora. 14 Ko se je pa rosa vzdignila, glej, po površju puščave je nekaj drobnega, luskinastega, drobnega kakor slana na tleh. 15 In sinovi Izraelovi, videč to, so rekli drug drugemu: Kaj je to? niso namreč vedeli, kaj je. In Mojzes jim reče: To je tisti kruh, ki vam ga je dal Gospod za jed. 16 To je beseda, ki jo je zapovedal Gospod: Vsak naj nabere tega, kolikor more pojesti; gomer za vsako glavo, po številu vaših duš; vsak naj vzame tega za tiste, ki so v njegovem šotoru. 17 In storili so tako sinovi Izraelovi, in nabrali so, eden več, drugi manj. 18 In so merili z gomerom: in kdor je mnogo nabral, mu ni ničesar preostalo, in kdor je malo nabral, mu ni ničesar manjkalo; vsakdo je nabral, prav kolikor je mogel snesti. 19 In Mojzes jim veli: Nihče naj ne pusti kaj tega do jutra! 20 Toda niso Mojzesa poslušali, in nekateri so pustili ostanek do jutra; in zaredili so se v tem črvi, in usmradilo se je. In razsrdil se je Mojzes nad njimi. 21 In nabirali so jutro za jutrom, vsakdo, kolikor je mogel pojesti; kadar pa je sonce pripekalo, se je raztajalo.

22 In zgodi se šesti dan, da nabero kruha dvakrat toliko, dva gomera za enega. In pridejo vsi prvaki občine povedat to Mojzesu. 23 In on jim reče: To je, kar je govoril Gospod: Jutri bo praznik, svet počitek Gospodu; kar hočete peči, pecite, in kar hočete kuhati, kuhajte, in karkoli preostane, denite na stran, da se prihrani do jutra. 24 Deli so torej to na stran do jutra, kakor je ukazal Mojzes, a ni se usmradilo, tudi ni bilo črvov v tem. 25 In Mojzes reče: Jejte to danes, kajti danes je praznik Gospodu, danes ne najdete nič tega na polju. 26 Šest dni boste nabirali, a sedmi dan je počitek, tedaj ne bo tega.

27 Zgodi se pa sedmi dan, da so šli nekateri izmed ljudstva nabirat, a niso ničesar našli. 28 In Gospod reče Mojzesu: Doklej se pa boste upirali, da spoštujete ukaze moje in povelja moja? 29 Glejte, ker vam je Gospod dal praznik, zato vam daje šesti dan kruha za dva dni. Vsakdo naj ostane na svojem, nihče ne odhajaj s svojega kraja sedmi dan! 30 Počivalo je torej ljudstvo sedmi dan. 31 In imenovala je hiša Izraelova ta kruh mano; bil je pa kakor belo koriandrovo seme in njegov okus kakor medeni kolači. 32 In Mojzes je rekel: To je, kar je ukazal Gospod: Poln gomer tega naj se shrani za prihodnje rodove vaše, zato da vidijo kruh, s katerim sem vas hranil v puščavi, ko sem vas peljal iz dežele Egiptovske. 33 Veli torej Mojzes Aronu: Vzemi posodo in deni vanjo poln gomer mane, in položi jo pred Gospodom, da se hrani za prihodnje rodove vaše. 34 Kakor je bil ukazal Gospod Mojzesu, tako jo je Aron položil pred pričevanjem, da bodi shranjena. 35 In jedli so sinovi Izraelovi mano štirideset let, dokler niso prišli v naseljeno deželo; jedli so mano, dokler niso prišli do meje dežele Kanaanske. 36 Gomer pa je deseti del efe.

1 In vsa občina sinov Izraelovih je šla iz puščave Sinske po postajah svojih na povelje Gospodovo in se je utaborila v Rafidimu; ali ni bilo vode, da bi ljudstvo pilo. 2 In prepiralo se je ljudstvo z Mojzesom in govorilo: Dajta nam vode, da pijemo! Mojzes jim pa odgovori: Kaj se pričkate z menoj? Zakaj izkušate Gospoda? 3 In bilo je tam ljudstvo žejno vode in je mrmralo zoper Mojzesa, govoreč: Zakaj si nas izpeljal iz Egipta? da z žejo umoriš mene, otroke moje in živino mojo? 4 In vpil je Mojzes h Gospodu, rekoč: Kaj naj storim s tem ljudstvom? Še malo, pa me bodo s kamenjem posuli. 5 In Gospod reče Mojzesu: Stopi na čelo ljudstva in vzemi s seboj nekoliko starešin Izraelovih; in palico svojo, s katero si udaril reko, vzemi v roko in pojdi. 6 Glej, jaz bom stal pred teboj na Horebu tam na skali; ti pa udari skalo, in voda priteče iz nje, da bo ljudstvo pilo. In storil je Mojzes tako pred očmi starešin Izraelovih. 7 In ime tega mesta je imenoval Masa in Meriba zaradi prepira sinov Izraelovih in ker so izkušali Gospoda, govoreč: Ali je Gospod sredi nas ali ga ni?

8 In prišel je Amalek in se je bojeval z Izraelom v Rafidimu. 9 In Mojzes veli Jozuetu: Izberi nam može in pojdi, bojuj se z Amalekom; jaz bom jutri stal na vrhu hriba s palico Božjo v roki svoji. 10 In storil je Jozue, kakor mu je rekel Mojzes, da bi se bojeval z Amalekom. Mojzes pa in Aron in Hur so stopili na vrh hriba. 11 In dokler je Mojzes kvišku držal roko, je zmagoval Izrael, kadar pa je povesil roko, je premagal Amalek. 12 A roke Mojzesove so se utrudile. Vzameta torej kamen in mu ga podložita, in on sede nanj; Aron pa in Hur podpirata roke njegove, eden na tej, drugi pa na drugi strani. Tako so njegove roke ostale trdne do sončnega zahoda. 13 In porazil je Jozue Amaleka in ljudstvo njegovo z meča ostrino.

14 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: Zapiši to v knjigo za spomin in ponavljaj vpričo Jozueta, da bom dočista izbrisal spomin Amalekov izpod neba. 15 In Mojzes postavi oltar in imenuje ime njegovo: Jehova nisi, 16 in reče: Res, roka je vzdignjena proti prestolu Gospodovemu: vojska Gospodova bo zoper Amaleka od roda do roda.

1 In slišal je Jetro, duhovnik madianski, tast Mojzesov, o vsem, kar je storil Bog Mojzesu in Izraelu, ljudstvu svojemu, da je Gospod odpeljal Izraela iz Egipta.

1 In slišal je Jetro, duhovnik madianski, tast Mojzesov, o vsem, kar je storil Bog Mojzesu in Izraelu, ljudstvu svojemu, da je Gospod odpeljal Izraela iz Egipta. 2 In vzame Jetro, tast Mojzesov, Ziforo, Mojzesovo ženo (potem ko jo je bil nazaj poslal), 3 in njena dva sinova, katerih imeni sta: prvega Gerson, ker je rekel Mojzes: »Priseljenec sem v tuji zemlji,« 4 in drugega Eliezer, »kajti Bog očeta mojega mi je bil v pomoč in me je otel meča Faraonovega«; 5 in pride Jetro, tast Mojzesov, z njegovima sinoma in njegovo ženo k Mojzesu v puščavo, kjer je taboril pri gori Božji. 6 In sporoči Mojzesu: Jaz, tast tvoj Jetro, sem prišel k tebi in tvoja žena in z njo dva sinova njena. 7 In Mojzes pride naproti tastu svojemu, in prikloni se ter ga poljubi; nato vprašata drug drugega, če se jima dobro godi, in gresta v šotor. 8 In Mojzes pripoveduje tastu svojemu vse, kar je storil Gospod nad Faraonom in nad Egipčani zaradi Izraela, in o vseh težavah, ki so jih prebili na potovanju, in kako jih je reševal Gospod. 9 In vzradostil se je Jetro ob vsej dobroti, ki jo je Gospod storil Izraelu, da ga je otel iz roke Egipčanov. 10 In reče Jetro: Hvaljen bodi Gospod, ki vas je otel iz roke Egipčanov in iz roke Faraonove, ki je otel to ljudstvo izpod pesti Egipčanov. 11 Zdaj vem, da je Gospod večji od vseh bogov: zakaj ravno v tem, s čimer so prevzetovali, se je povišal nad nje. 12 In daroval je Jetro, tast Mojzesov, žgalne in klalne daritve Bogu; Aron pa in vsi starešine Izraelovi so prišli, da bi jedli kruh s tastom Mojzesovim pred obličjem Božjim.

13 In zgodi se zjutraj, da se je usedel Mojzes, da bi sodil ljudstvu; in ljudstvo je stalo pred Mojzesom od jutra do večera. 14 In videl je tast Mojzesov vse, kar dela z ljudstvom, in je rekel: Kakšno opravilo je to, ki ga imaš z ljudstvom? Zakaj sediš ti edini, vse ljudstvo pa stoji pred teboj od jutra do večera? 15 In odgovori Mojzes tastu svojemu: Ljudstvo prihaja k meni posvetovat se z Bogom. 16 Ko imajo kako pravdo, pridejo k meni, in jaz razsojam med njimi in jim naznanjam Božja pravila in postave njegove. 17 In njegov tast mu reče: Ni dobro, kar delaš. 18 Preveč se utrudiš in tudi to ljudstvo, ki je pri tebi; pretežavno je to delo zate; sam ga ne moreš vršiti. 19 Zdaj pa čuj moj glas, hočem ti dati svet, in Bog bode s teboj: Bodi zastopnik ljudstva pred Bogom in donašaj njih zadeve pred Boga; 20 in razjasnjuj jim pravila in postave in oznanjaj jim pot, po katerem naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo. 21 Toda ozri se med vsem ljudstvom po vrlih možeh, bogaboječih, ki so vdani resnici, sovražni krivičnemu dobičku; in postavi jih za načelnike čez tisoč, načelnike čez sto, načelnike čez petdeset in za načelnike čez deset. 22 Oni naj sodijo ljudstvu vsak čas; in vse velike zadeve naj razgrnejo tebi, karkoli pa bo manjšega, naj sodijo sami: tako olajšaj sebi, in oni naj nosijo breme s teboj. 23 Če ta nasvet izpolniš in ti Bog to ukaže, boš mogel prestati, pa tudi to ljudstvo pride vse do kraja svojega v miru. 24 In Mojzes je slušal glas svojega tasta ter storil vse, kar mu je rekel. 25 In izbral je Mojzes vrlih mož izmed vseh Izraelcev in jih postavil za poglavarje nad ljudstvom: za načelnike čez tisoč, načelnike čez sto, načelnike čez petdeset in za načelnike čez deset. 26 In sodili so ljudstvu vsakteri čas: težke stvari so razgrinjali Mojzesu, karkoli pa je bilo manjšega, so sodili sami. 27 In Mojzes se je poslovil od svojega tasta, ta pa je šel v deželo svojo.