1 In potem sta šla Mojzes in Aron ter rekla Faraonu: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Pusti ljudstvo moje, da mi obhajajo praznik v puščavi. 2 In Faraon odgovori: Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom pustil. 3 In ona rečeta: Bog Hebrejcev nam je prišel naproti. Pústi nas, prosimo, da gremo tri dni hoda v puščavo in darujemo Gospodu, Bogu svojemu, da nas ne kaznuje s kugo ali z mečem. 4 In kralj egiptovski jima reče: Zakaj hočeta, Mojzes in Aron, oprostiti ljudstvo dela njegovega? Pojdita le k raboti svoji! 5 In Faraon reče: Glejta, preveč je že ljudstva v deželi, in vidva mu hočeta dati počitek od rabote njegove!

6 In ukazal je Faraon tistega dne priganjačem ljudstva in nadzornikom njegovim, rekoč: 7 Ne smete več ljudstvu dajati slame za izdelovanje opeke kakor doslej; naj sami gredo in si naberejo slame. 8 Toda isto število opeke, kolikor so je izdelovali doslej, jim morate naložiti, ne odštevši prav ničesar; kajti nič ne delajo, zato vpijejo, govoreč: Pojdimo darovat Bogu svojemu! 9 Težavna bodi služba tem ljudem, da bodo imeli dosti opravila in ne bodo pazili na lažnive besede! 10 In odšli so priganjači ljudstva in njegovi nadzorniki in govorili so ljudstvu: Tako pravi Faraon: Slame vam ne bom več dajal. 11 Pojdite sami, prinesite si slame, kjerkoli je kaj najdete; toda služba se vam nič ne olajša. 12 In razkropilo se je ljudstvo po vsej zemlji Egiptovski, da bi zbirali strn za slamo. 13 Priganjači pa so jih pritiskali, govoreč: Opravljajte svoje delo, vsak dan svoje delo, kakor takrat, ko je bila slama. 14 In bili so tepeni nadzorniki sinov Izraelovih, ki so jih nad njimi postavili priganjači Faraonovi; rekli so jim: Zakaj niste dodelali svojega števila opeke, ne včeraj, ne danes, kakor ste poprej? 15 In prišli so nadzorniki sinov Izraelovih k Faraonu in so vpili in rekli: Zakaj tako ravnaš s hlapci svojimi? 16 Slame ne dajó hlapcem tvojim, vendar velevajo: Delajte opeko; in glej, hlapci tvoji so tepeni, in krivo je tvoje ljudstvo. 17 On pa reče: Nič ne delate, nič ne delate! zato govorite: Pojdimo darovat Gospodu! 18 In zdaj pojdite in delajte! Slame vam ne bodo dajali, a število opeke morate oddati.

19 In izprevideli so nadzorniki sinov Izraelovih, da so v stiski, ker morajo reči: Nič manj ne delajte opeke; vsak dan svoje delo! 20 Ko so se torej sešli z Mojzesom in Aronom, ki sta stala, da bi jih srečala na poti od Faraona, 21 so jima rekli: Gospod poglej na vaju in naj sodi, ker sta naš duh smrdljiv storila pred Faraonom in pred služabniki njegovimi, da bi dala meč v njih roke, da nas pomoré. 22 In obrne se Mojzes h Gospodu in reče: Gospod, zakaj ravnaš tako hudo s tem ljudstvom? zakaj si me vendar poslal? 23 Kajti odkar sem šel k Faraonu, da bi govoril v tvojem imenu, ravna še huje s tem ljudstvom, in ti nisi nikakor rešil ljudstva svojega.

2 In govoril je Bog Mojzesu in mu rekel: Jaz sem Jehova. 3 In pokazal sem se Abrahamu, Izaku in Jakobu Bog silni, Vsegamogočni, ali po imenu svojem Jehova se jim nisem razodel. 4 Tudi zavezo svojo sem ustanovil z njimi, da jim dam deželo Kanaansko, deželo njih popotovanja, ki so živeli v njej kot tujci. 5 Čul sem tudi stokanje sinov Izraelovih, ki jih Egipčani silijo k službi, in spomnil sem se zaveze svoje. 6 Zatorej govôri sinovom Izraelovim: Jaz sem Jehova; jaz vas hočem odpeljati izpod tlake Egipčanom in vas iztrgati iz njih službe in vas rešiti z iztegnjeno roko in z velikimi sodbami; 7 in sprejeti vas hočem za svoje ljudstvo, in bodem vam Bog, in spoznali boste, da sem jaz Jehova, Bog vaš, ki sem vas odpeljal izpod tlake Egipčanom; 8 in privesti vas hočem v deželo, za katero sem povzdignil svojo roko in prisegel, da jo dam Abrahamu, Izaku in Jakobu, in hočem vam jo dati v posest, jaz, Jehova. 9 In govoril je Mojzes tako sinovom Izraelovim, a oni ga vsled bridkosti duha in vsled trde sužnosti niso poslušali.

10 In govoril je Gospod Mojzesu, rekoč: 11 Pojdi noter, govôri Faraonu, kralju egiptovskemu, da odpusti sinove Izraelove iz dežele svoje. 12 In Mojzes je pred Gospodom govoril, rekoč: Glej, sinovi Izraelovi me niso poslušali, kako me bode pač poslušal Faraon, ker sem okornega jezika? 13 In Gospod je govoril Mojzesu in Aronu in jima dal zapoved za sinove Izraelove in za Faraona, kralja egiptovskega, da bi sinovi Izraelovi šli iz dežele Egiptovske.

14 To so prvaki očetovskih hiš svojih: Sinovi Rubena, prvenca Izraelovega: Hanok, Palu, Hezron in Karmi; to so rodovine Rubenove. 15 In sinovi Simeonovi: Jemuel, Jamin, Ohad, Jakin, Zohar in Savel, sin Kanaanke; to so rodovine Simeonove. 16 In ta so imena sinov Levijevih po svojih rodovih: Gerson, Kahat in Merari; in let življenja Levijevega je bilo sto sedemintrideset let. 17 Sinova Gersonova: Libni in Simej, po svojih rodovinah. 18 In sinovi Kahatovi: Amram in Izhar, Hebron in Uziel; in let življenja Kahatovega je bilo sto in triintrideset let. 19 In sinova Merarijeva: Mahli in Musi; to so rodovine Levijeve po svojih rodovih. 20 In vzel si je Amram Jokebedo, teto svojo, za ženo; in porodila mu je Arona in Mojzesa; in bilo je let življenja Amramovega sto in sedemintrideset let. 21 In sinovi Izharjevi: Korah, Nefeg in Zikri. 22 In sinovi Uzielovi: Misael, Elzafan in Sitri. 23 In vzel si je Aron Elisebo, hčer Aminadabovo, sestro Nahsonovo, za ženo; in porodila mu je Nadaba, Abihuja, Eleazarja in Itamarja. 24 In sinovi Korahovi: Asir, Elkana in Abiasaf; to so rodbine Korahovcev. 25 In Eleazar, sin Aronov, si je vzel eno izmed hčera Putielovih za ženo; in porodila mu je Pinehasa. To so prvaki, očetje levitov po svojih rodovinah. 26 To sta Aron in Mojzes, ki jima je rekel Gospod: Izpeljita sinove Izraelove iz dežele Egiptovske po njih vojnih krdelih. 27 Ona sta, ki sta govorila Faraonu, kralju egiptovskemu, zaradi odhoda sinov Izraelovih iz Egipta: ta Mojzes in Aron.

28 In zgodilo se je tisti dan, ko je govoril Gospod Mojzesu v deželi Egiptovski, 29 da je velel Gospod Mojzesu takole: Jaz sem Gospod; govôri Faraonu, kralju egiptovskemu, vse, kar jaz tebi govorim. 30 In Mojzes reče pred Gospodom: Glej, jaz sem okornega jezika, in kako naj bi me poslušal Faraon?

1 In Gospod reče Mojzesu: Poglej, postavljam te za boga Faraonu, in Aron, brat tvoj, bode tvoj prerok. 2 Ti boš govoril vse, kar ti ukažem, in Aron, brat tvoj, bo govoril Faraonu, da pusti sinove Izraelove iz dežele svoje. 3 Jaz pa zakrknem srce Faraonu in pomnožim znamenja svoja in čudeže svoje v deželi Egiptovski. 4 In Faraon vas ne bo poslušal; in položim roko svojo na Egipt in izvedem svoje vojske, svoje ljudstvo, sinove Izraelove, iz Egiptovske dežele z velikimi sodbami. 5 In spoznali bodo Egipčani, da sem jaz Gospod, ko iztegnem roko svojo nad Egiptom in izpeljem sinove Izraelove izmed njih. 6 Mojzes in Aron sta torej storila tako; kakor jima je ukazal Gospod, tako sta storila. 7 In Mojzes je bil osemdeset let star, Aron pa triinosemdeset let, ko sta govorila Faraonu.

8 In govoril je Gospod Mojzesu in Aronu, rekoč: 9 Ko bo z vama govoril Faraon in rekel: Naredita za sebe kak čudež! tedaj vêli Aronu: Vzemi palico svojo in vrzi jo na tla pred Faraonom; postane naj velika kača! 10 In gresta Mojzes in Aron k Faraonu in storita, kakor je ukazal Gospod: Aron je namreč vrgel palico svojo na tla pred Faraonom in pred služabniki njegovimi, in postala je velika kača. 11 Tedaj pokliče tudi Faraon modrijane in čarodeje; in napravili so tudi oni, pismouki egiptovski, enako s čarovništvom svojim: 12 vsak je vrgel palico svojo na tla, in postale so velike kače; a Aronova palica je požrla njih palice. 13 Ali srce Faraonovo se je otrdilo, in ni ju poslušal, kakor je bil govoril Gospod.

14 In reče Gospod Mojzesu: Srce Faraonovo je trdo; brani se izpustiti ljudstvo. 15 Idi k Faraonu zjutraj, glej, pojde ven k vodi; in stopi mu naproti ob bregu Nilovem, in palico, ki se je izpremenila v kačo, vzemi v roko svojo 16 in govori k njemu: Gospod, Bog Hebrejcev, me je poslal k tebi s tem naročilom: Odpusti ljudstvo moje, da mi služi v puščavi; in glej, dozdaj nisi poslušal. 17 Tako pravi Gospod: Po tem spoznaš, da sem jaz Gospod: glej, udarim s palico, ki je v roki moji, po vodi, ki je v reki, in izpremenila se bo v kri. 18 Ribe pa, ki so v reki, poginejo, in reka se usmradi, in gnusilo se bo Egipčanom piti vodo iz reke. 19 In reče Gospod Mojzesu: Vêli Aronu: Vzemi palico svojo in iztegni roko svojo nad vodami v Egiptu, nad njegovimi rekami, nad njegovimi vodotoki, nad njegovimi ribniki in nad vsemi vodnjaki njegovimi, da postanejo kri; in kri bode po vsej deželi Egiptovski, i v lesenih i v kamenitih posodah. 20 In storila sta tako Mojzes in Aron, kakor je bil ukazal Gospod: povzdignil je palico in je udaril po vodi v reki, pred očmi Faraonovimi in pred očmi služabnikov njegovih; in vsa voda, kar je je bilo v reki, se je izpremenila v kri. 21 In ribe, ki so bile v reki, so poginile, in reka se je usmradila, in Egipčani niso mogli piti vode iz reke; in bila je kri po vsej deželi Egiptovski. 22 A pismouki egiptovski so naredili enako s čarovništvom svojim. In srce Faraonovo se je otrdilo in ni ju poslušal, kakor je bil govoril Gospod. 23 In obrnil se je Faraon in šel na svoj dom, in niti to mu ni seglo do srca. 24 In vsi Egipčani so kopali poleg reke, da dobe pitne vode, zakaj vode iz reke niso mogli piti. 25 In preteklo je celih sedem dni, odkar je Gospod udaril reko.

26 Tedaj reče Gospod Mojzesu: Idi k Faraonu in mu reci: Tako pravi Gospod: Izpusti moje ljudstvo, da mi služi! 27 Če se boš pa branil ga izpustiti, glej, udarim vse pokrajine tvoje z žabami. 28 In v reki bo kar mrgolelo žab, in izlezle bodo in šle v hišo tvojo in v spalnico in na posteljo tvojo, in v hiše služabnikov tvojih in med ljudstvo tvoje in v peči tvoje in v nečke tvoje; 29 tudi na tebe kakor na tvoje ljudstvo in na vse služabnike tvoje bodo prilezle žabe.

4 Tedaj pokliče Faraon Mojzesa in Arona in reče: Prosite Gospoda, da odpravi žabe od mene in ljudstva mojega, in odpustil bom ljudstvo, da daruje Gospodu. 5 In Mojzes reče Faraonu: Čast ti bodi pred menoj, da določiš, za kateri čas naj prosim zate in za služabnike tvoje in za ljudstvo tvoje, da se zatró žabe pri tebi in po hišah tvojih, samo v reki naj ostanejo. 6 On pa reče: Za jutri. In Mojzes odgovori: Bodi po tvoji besedi, zato da spoznaš, da ni nikogar, kakor je Gospod, naš Bog. 7 In zapustijo žabe tebe in hiše tvoje in služabnike tvoje in ljudstvo tvoje, samo v reki ostanejo. 8 In odideta Mojzes in Aron izpred Faraona; Mojzes pa je vpil h Gospodu zaradi žab, ki jih je bil poslal nad Faraona. 9 In storil je Gospod po besedi Mojzesovi, in poginile so žabe v hišah, v dvorih in na poljih. 10 In nagrabili so jih velike grmade, in smrdela je zemlja. 11 Ko je pa videl Faraon, da je prišla olajšava, je zakrknil svoje srce in ni ju poslušal, kakor je bil govoril Gospod.

12 In Gospod reče Mojzesu: Vêli Aronu: Iztegni palico svojo in udari prah zemlje, in postanejo iz njega komarji po vsej deželi Egiptovski. 13 In storila sta tako; Aron namreč iztegne roko s palico svojo in udari prah zemlje, in prišli so komarji na ljudi in na živino; iz vsega prahu zemlje so postali komarji po vsej deželi Egiptovski. 14 In pismouki so poskušali isto s čarovništvom svojim, da napravijo komarje, a niso mogli. In bili so komarji na ljudeh in na živini. 15 Pismouki so torej rekli Faraonu: Prst Božji je to! Ali Faraonovo srce se je otrdilo in ni ju slušal, kakor je bil govoril Gospod.

16 In Gospod reče Mojzesu: Vstani zjutraj zgodaj in stopi pred Faraona; glej, on pride ven k vodi, in mu reci: Tako pravi Gospod: Izpusti ljudstvo moje, da mi služi! 17 Sicer, če ne izpustiš ljudstva mojega, glej, pošljem nad tebe in nad služabnike tvoje in nad ljudstvo tvoje in v tvoje hiše pasje muhe; in hiše Egipčanov bodo polne pasjih muh, pa tudi zemlja, v kateri so. 18 In tisti dan izločim deželo Gosensko, ki v njej prebiva ljudstvo moje, da tam ne bode nič muh, zato da spoznaš, da sem jaz Gospod sredi zemlje. 19 In postavim znamenje rešitve med svojim ljudstvom in ljudstvom tvojim. Jutri se zgodi to znamenje. 20 In Gospod je storil tako; in prišla je množica pasjih muh v hišo Faraonovo in v hiše služabnikov njegovih in nad vso deželo Egiptovsko, in pasje muhe so pokvarile deželo.

21 Tedaj pokliče Faraon Mojzesa in Arona ter reče: Idite, darujte Bogu svojemu tu v deželi! 22 In Mojzes odgovori: Ni spodobno, da tako storimo: zakaj gnusobo Egipčanov bi darovali Gospodu, Bogu svojemu; če pa darujemo gnusobo Egipčanov pred njih očmi, ali nas ne bodo kamenali? 23 Tri dni hoda pojdemo v puščavo, da darujemo Gospodu, Bogu svojemu, kakor nam bo velel. 24 In Faraon reče: Pustim vas torej, da darujete Gospodu, Bogu svojemu, v puščavi, samo ne hodíte predaleč. Molite zame! 25 Mojzes pa reče: Glej, grem izpred tebe in prosil bom Gospoda; in jutri popuste pasje muhe Faraona in služabnike njegove in ljudstvo njegovo. Samo da nas Faraon nič več ne vara, ne hoteč odpustiti ljudstva, da daruje Gospodu. 26 In šel je Mojzes ven od Faraona ter prosil Gospoda. 27 In Gospod je storil po besedi Mojzesovi, in odžene pasje muhe od Faraona, od služabnikov njegovih in od ljudstva njegovega: niti ena ni ostala. 28 Ali Faraon je zakrknil srce svoje tudi takrat in ni izpustil ljudstva.

1 Tedaj je govoril Gospod Mojzesu: Idi k Faraonu in mu govôri: Tako pravi Gospod, Bog Hebrejcev: Izpusti ljudstvo moje, da mi služijo. 2 Zakaj če se boš branil jih odpustiti in jih še dalje zadrževal, 3 glej, roka Gospoda bode nad tvojo živino, ki je na polju: nad konji, nad osli, nad velblodi, nad govedi in nad drobnico v jako hudi kugi. 4 In Gospod napravi razloček med živino Izraelcev in med živino Egipčanov, in od vsega blaga, kar je sinov Izraelovih, ne pogine nič. 5 In Gospod je določil rok, rekoč: Jutri napravi Gospod to v deželi. 6 In storil je Gospod to drugi dan: in vsa živina Egipčanov je poginila, a izmed živine sinov Izraelovih še ena glava ne. 7 Pošlje pa Faraon, in glej, niti ena glava ni poginila sinovom Izraelovim. In zakrknilo se je srce Faraonovo, in ljudstva ni izpustil.

8 Tedaj reče Gospod Mojzesu in Aronu: Vzemita si iz peči polne pesti pepela, in Mojzes naj ga iztrese proti nebu pred očmi Faraonovimi. 9 In bodi v prah nad vso deželo Egiptovsko, in ljudje in živali dobodo ugnide, ki se izrinejo z osepnicami, po vsej deželi Egiptovski. 10 Vzela sta torej pepela in se postavila pred Faraona, in Mojzes ga raztrese proti nebu; in nastalo je ugnidje, ki se je v osepnicah izrinilo po ljudeh in govedi. 11 In pismouki niso mogli stati pred Mojzesom zaradi ugnidja, kajti pismouki so je imeli kakor vsi Egipčani. 12 Gospod pa je otrdil srce Faraonovo in ni ju slušal, kakor je bil govoril Gospod Mojzesu.

13 In Gospod reče Mojzesu: Vstani zjutraj zgodaj in stopi pred Faraona ter mu reci: Tako pravi Gospod, Bog Hebrejcev: Izpusti ljudstvo moje, da mi služi! 14 Kajti to pot pošljem vse šibe svoje nad tvoje srce in nad služabnike tvoje in nad ljudstvo tvoje, zato da spoznaš, da nikogar ni meni enakega na vsej zemlji. 15 Kajti zdaj sem že iztegnil roko svojo, in ko bi bil s kugo udaril tebe in ljudstvo tvoje, bi bil iztrebljen z zemlje. 16 Ali zaradi tega sem te ohranil, da ti pokažem svojo moč ter da se razglasi ime moje po vsej zemlji. 17 Ako se še vzpenjaš zoper moje ljudstvo, ne hoteč ga izpustiti: 18 glej, jutri obsore storim, da bo padala debela toča, kakršne še ni bilo v Egiptu od dne, ko je bil postavljen, do sedaj. 19 Zdaj pa pošlji in spravi v zavetje živino svojo in karkoli imaš na polju; zakaj vsak človek in vsaka žival, ki bode na polju in se ne shrani v hiši, pogine, ko se usuje toča. 20 Kdorkoli izmed služabnikov Faraonovih se je bal besede Gospodove, je spravil svoje hlapce in živino svojo na varno v hiše. 21 Kdor si pa ni vzel besede Gospodove k srcu, je pustil svoje hlapce in živino na polju.

22 In Gospod reče Mojzesu: Iztegni roko proti nebu, da pride toča nad vso deželo Egiptovsko, nad ljudi in nad živali in nad vso poljsko zelenjavo v deželi Egiptovski. 23 In Mojzes je iztegnil palico svojo proti nebu, in Gospod je dal grom in točo, in ogenj je švigal na zemljo, in Gospod je dežil točo na deželo Egiptovsko. 24 In padala je toča in ogenj je neprestano švigal med točo, jako hudo, kakršne ni bilo v vsej deželi Egiptovski, odkar je last naroda. 25 In potolkla je toča po vsej deželi Egiptovski, karkoli je bilo na polju, od človeka do živine, in vso zelenjavo na polju je potolkla toča in polomila sleherno drevo na polju. 26 Samo v deželi Gosenski, kjer so bili sinovi Izraelovi, ni bilo toče.

27 In pošlje Faraon ter pokliče Mojzesa in Arona in jima reče: Pregrešil sem se ta krat. Gospod je pravičen, jaz pa in ljudstvo moje smo krivičniki. 28 Prosite Gospoda, in dovolj bodi groma Božjega in toče, in izpustim vas, in ne ostanete več tukaj. 29 In odgovori mu Mojzes: Ko pridem iz mesta, razprostrem roke svoje proti Gospodu: grmenje poneha in toče ne bode več, zato da spoznaš, da je zemlja Gospodova. 30 Vem pa, da se ti in služabniki tvoji še ne bojite Gospoda Boga. – 31 In lan in ječmen sta bila pokončana: kajti ječmen je bil že v klasju in lan je poganjal glavice. 32 Pšenica pa in pira nista bili pokončani, ker sta pozni. – 33 In ko pride Mojzes od Faraona ven iz mesta, razprostre roke proti Gospodu, in nehalo je grmeti, tudi dež ni več lil na zemljo. 34 Ko je pa Faraon videl, da je konec dežju, toči in grmenju, je grešil nadalje, in zakrknil je srce svoje on in služabniki njegovi. 35 In otrdilo se je srce Faraonovo, in ni izpustil sinov Izraelovih, kakor je bil govoril Gospod po Mojzesu.

1 In Gospod reče Mojzesu: Idi k Faraonu; kajti zakrknil sem srce njegovo in srce hlapcev njegovih zato, da bi napravil ta znamenja svoja med njimi,

1 In Gospod reče Mojzesu: Idi k Faraonu; kajti zakrknil sem srce njegovo in srce hlapcev njegovih zato, da bi napravil ta znamenja svoja med njimi, 2 in zato, da bi ti pripovedoval ušesom sinov svojih in otrok sinov svojih, kar sem izvršil v Egiptu, in o znamenjih mojih, ki sem jih naredil med njimi; da boste spoznali, da sem jaz Gospod. 3 In odideta Mojzes in Aron k Faraonu ter mu rečeta: Tako pravi Gospod, Bog Hebrejcev: Doklej se boš ustavljal ponižati se pred menoj? Izpusti ljudstvo moje, da mi služi! 4 Sicer ako se boš branil odpustiti ljudstvo moje, glej, jutri pošljem kobilice v pokrajine tvoje. 5 In pokrijejo površje zemlje, da je ne boste nič videli; in pojedle bodo ostanek, kar se je ohranilo in kar vam je preostalo po toči, in oglodale bodo vsa drevesa, ki vam rasto na polju; 6 in napolnijo hiše tvoje in hiše vseh služabnikov tvojih in hiše vseh Egipčanov, kolikor jih niso videli očetje tvoji in dedje, odkar so na zemlji do današnjega dne. In obrne se in odide od Faraona.

7 Tedaj reko Faraonu hlapci njegovi: Doklej nam bode ta mož za zanko? Odpusti tiste ljudi, da služijo Gospodu, svojemu Bogu! Ali mar še ne veš, da je Egipt pri koncu? 8 In pokličejo nazaj Mojzesa in Arona k Faraonu, in on jima reče: Pojdite, služite Gospodu, Bogu svojemu! Kateri pa so tisti, ki naj gredo? 9 In Mojzes odgovori: S svojo mladino in s svojimi starci pojdemo; s sinovi in hčerami svojimi, z drobnico in govedjo svojo odidemo; ker imamo praznik Gospodov. 10 In on jima reče: Bodi tako Gospod z vami, kakor jaz odpuščam vas in otročiče vaše! Glejte, da imate v mislih kaj hudega! 11 Ne tako! Pojdite le vi možje, in služite Gospodu; zakaj to je, kar ste želeli. In izgnali so ju izpred obličja Faraonovega.

12 Tedaj reče Gospod Mojzesu: Iztegni roko svojo nad deželo Egiptovsko zaradi kobilic, da pridejo nad Egiptovsko deželo in požro vsa zelišča na zemlji, vse, kar je preostalo po toči. 13 In Mojzes iztegne palico svojo nad deželo Egiptovsko, in Gospod zažene vzhodni veter v deželo ves tisti dan in vso noč; in ko se je zdanilo, prinese vzhodni veter kobilice. 14 In prišle so kobilice nad vso Egiptovsko deželo in posedle so vse kraje Egipta v silno veliki množici; nikdar poprej ni bilo takšnih kobilic, tudi pozneje ne bo takih. 15 Kajti pokrile so površje vse dežele, tako da se je stemnila dežela, in požrle so vsa zelišča na zemlji in vse sadje po drevju, kar je bilo preostalo po toči; in nič zelenega ni ostalo, ne drevja, ne zelišč na polju, po vsej deželi Egiptovski.

16 Tedaj pokliče Faraon hitro Mojzesa in Arona in reče: Grešil sem zoper Gospoda, vašega Boga, in zoper vas. 17 Sedaj pa odpusti, prosim, greh moj, samo še zdaj, in prosita Gospoda, vašega Boga, da odvrne od mene vsaj to smrt. 18 In Mojzes odide od Faraona ter prosi Gospoda. 19 In Gospod stori, da potegne zahodni veter, jako silen, ki je vzdignil kobilice in jih zagnal v Rdeče morje. Ne ene kobilice ni ostalo v vseh krajih Egipta. 20 Gospod pa je otrdil srce Faraonovo, da ni odpustil sinov Izraelovih.

21 In reče Gospod Mojzesu: Iztegni roko proti nebu, in nastane tema nad Egiptovsko deželo, tema, da jo bodo kar tipali. 22 In Mojzes iztegne roko proti nebu, in bila je gosta tema po vsej deželi Egiptovski tri dni. 23 Niso videli drug drugega, nihče tudi ni vstal s svojega mesta v teh treh dnevih; a vsi sinovi Izraelovi so imeli svetlo v prebivališčih svojih. 24 In pokliče Faraon Mojzesa in reče: Idite, služite Gospodu; samo vaše ovce in vaši voli naj ostanejo tu, tudi otroci vaši naj gredo z vami. 25 Mojzes pa odgovori: Tudi klalne in žgalne daritve moraš dati v roke naše, da jih pripravimo Gospodu, Bogu svojemu. 26 Tudi živina naša pojde z nami, tu ne sme ostati niti en parkelj, ker od nje vzamemo, s čimer bomo služili Gospodu, Bogu svojemu; kajti mi ne vemo, s čim naj služimo Gospodu, dokler ne pridemo tjakaj. 27 Ali Gospod je otrdil srce Faraonovo, da jih ni hotel izpustiti. 28 In Faraon mu reče: Pojdi izpred mene! Varuj se, da ne vidiš več obličja mojega, zakaj v dan, kadar bi zagledal obličje moje, umrješ. 29 In Mojzes reče: Prav si povedal: nikoli več ne bom videl obličja tvojega.