1 In ko je preteklo leto, ob času, ko hodijo kralji ven na boj, pošlje David Joaba in hlapce svoje z njim in vsega Izraela; in opustošili so deželo Amonovih sinov in oblegali Rabo. David pa je ostal v Jeruzalemu. 2 In zgodi se proti večeru, ko je vstal David iz postelje in se je izprehajal po strehi kraljeve hiše, da je videl s strehe ženo, ki se je kopala. Žena pa je bila silno lepega lica. 3 In David pošlje in vpraša po tisti ženi. In nekdo reče: Ni li Batseba, hči Eliamova, žena Urija Hetejca? 4 In David pošlje tja sle in jo da pripeljati. In pride k njemu, in on je spal pri njej. In ko se je očistila nečistote svoje, se vrne v hišo svojo. 5 In žena je spočela; in pošlje ter oznani Davidu, rekoč: Spočela sem. 6 In David sporoči Joabu: Pošlji mi Urija Hetejca! In Joab pošlje Urija k Davidu. 7 In ko pride Urija k njemu, ga vpraša David, kako se godi Joabu in ljudstvu ter kako napreduje vojska. 8 In David veli Uriju: Pojdi doli v hišo svojo in umij si noge! In Urija odide iz kraljeve hiše, in za njim pride kraljevo darilo. 9 Ali Urija je spal pred vrati kraljeve hiše z vsemi hlapci gospoda svojega in ni šel doli v hišo svojo. 10 In ko so povedali Davidu: Urija ni šel doli v hišo svojo, reče David Uriju: Nisi li prišel s pota? Zakaj nisi stopil doli v hišo svojo? 11 Urija pa odgovori Davidu: Skrinja in Izrael in Juda bivajo v šotorih, in Joab, gospod moj, in gospoda mojega hlapci tabore na polju, in jaz naj bi šel v hišo svojo, da jem in pijem in spim pri ženi svoji? Kakor res živiš in kakor živi duša tvoja, tega ne storim! 12 In David veli Uriju: Ostani tu še danes, jutri te odpošljem! Tako je ostal Urija v Jeruzalemu tisti in naslednji dan. 13 In David ga povabi, da bi jedel in pil pred njim, in ga upijani; ali on gre zvečer ven leč na ležišče svoje s hlapci gospoda svojega, in ni šel doli v hišo svojo.

14 Zjutraj pa napiše David list Joabu in ga pošlje po Uriju. 15 V list pa napiše takole: Postavite Urija prvega tja, kjer je bitka najhujša, in umaknite se od njega, da ga udarijo in umre. 16 Ko je torej Joab obkolil mesto, postavi Urija na mesto, za katero je vedel, da so tam junaški možje. 17 In možje planejo iz mesta in se bojujejo z Joabom, in padejo nekateri iz ljudstva, iz hlapcev Davidovih, tudi Urija Hetejec umrje. 18 Nato pošlje Joab in naznani Davidu vse, kar se je v boju prigodilo, 19 in zapove slu, rekoč: Ko kralju dopoveš vse, kar se je v boju zgodilo, 20 in boš videl, da se razsrdi in ti poreče: Zakaj ste tako blizu pristopili k mestu, da se bojujete? Niste li vedeli, da bodo z ozidja doli streljali? 21 Kdo je ubil Abimeleka, sina Jerub-besetovega? ni li vrgla žena zgornjega mlinskega kamena nanj z obzidja, da je umrl v Tebezu? Zakaj ste pristopili tako blizu zidovja? – tedaj reci: Hlapec tvoj, Urija Hetejec, je tudi mrtev. 22 Šel je torej sel, in pride in oznani Davidu vse, kar mu je sporočil Joab. 23 In reče sel Davidu: Možje so bili močnejši nego mi in so planili nad nas na polje, mi pa smo jih potisnili nazaj do vhoda v mestna vrata. 24 In strelci so streljali na hlapce tvoje z obzidja, da so umrli nekateri hlapcev kraljevih, in hlapec tvoj, Urija Hetejec, je tudi mrtev. 25 David reče slu: Reci Joabu: Naj se ti ne zdi prehuda ta reč, zakaj meč požre zdaj tega, zdaj onega; vztrajaj le v boju zoper mesto in ga razdeni! S tem ga ohrabri! 26 Ko pa je slišala žena Urijeva, da je umrl Urija, njen mož, je žalovala po svojem soprogu. 27 In ko je minilo žalovanje, pošlje David in jo vzame v hišo svojo, in je postala žena njegova in mu je rodila sina. Ali reč, ki jo je bil David storil, je bila huda v očeh Gospodovih.

1 In Gospod pošlje Natana k Davidu. In pride k njemu ter mu reče: Dva moža sta bila v enem mestu: eden bogat, drugi ubog. 2 Bogatin je imel silno veliko ovac in goved. 3 A ubožec ni imel ničesar razen edine drobne ovčice, ki si jo je bil kupil in zredil; in zrasla je pri njem z njegovimi otroki vred: od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila in njemu v naročju je spavala, in bila mu je kakor hči. 4 Pa pride popotnik k bogatinu, in temu se je žalilo vzeti iz ovac in goved svojih, da pripravi jed popotniku, ki je prišel k njemu, ampak vzame ubožcu ovčico ter jo pripravi možu, ki je dospel k njemu. 5 In Davidov srd se silno razvname zoper tistega moža, in veli Natanu: Kakor res Gospod živi, sin smrti je človek, ki je to storil; 6 tudi ovco mora povrniti četvero, ker je tako reč storil in ker se mu ni smililo. 7 Natan pa reče Davidu: Ti si tisti mož! Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Jaz sem te pomazilil za kralja nad Izraelom in jaz sem te otel iz roke Savlove, 8 in dal sem ti gospodarja tvojega hišo in gospodarja tvojega žene v naročje tvoje, in dal sem ti hišo Izraelovo in Judovo; in ako bi to bilo premalo, bi hotel pridejati še to in ono. 9 Zakaj si zaničeval besedo Gospodovo, da si storil, kar je hudo v očeh Gospodovih? Urija Hetejca si udaril z mečem in ženo njegovo sebi vzel za ženo, njega pa si umoril z mečem Amonovih sinov! 10 Sedaj torej ne odstopi meč od hiše tvoje nikdar, ker si me zaničeval in si vzel Uriju Hetejcu ženo, da bodi tvoja žena. 11 Tako pravi Gospod: Glej, hočem obuditi nesrečo zoper tebe iz hiše tvoje, in vzamem žene tvoje tebi pred očmi in jih dam bližnjemu tvojemu, da bo spal pri ženah tvojih pri svetlem soncu. 12 Ti si res to skrivaj storil, ali jaz to storim vpričo vsega Izraela, ob belem dnevu.

13 In David reče Natanu: Grešil sem zoper Gospoda. A Natan reče Davidu: Gospod je tudi odvzel greh tvoj, ne boš umrl. 14 Toda ker si s tem dejanjem dal priliko sovražnikom Gospodovim, da preklinjajo, zato tudi sin, ki se ti je rodil, gotovo umre. 15 In Natan odide domov. In Gospod udari otroka, ki ga je rodila žena Urijeva Davidu, in razboli se na smrt. 16 In David je iskal Boga zavoljo dečka in se je postil in prišel in ležal vso noč na tleh. 17 Tedaj vstanejo starešine hiše njegove in stopijo okrog njega, da bi ga vzdignili s tal, ali on ni hotel, tudi ni jedel kruha z njimi. 18 In zgodi se sedmi dan, da umrje dete. Bali so se pa hlapci Davidovi mu povedati, da je dete mrtvo, kajti dejali so: Glej, ko je dete še živelo, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu; kako naj mu povemo, da je dete mrtvo? Lahko stori kaj hudega. 19 David pa, videč, da šepetajo med seboj hlapci njegovi, zazna, da je umrlo dete, in vpraša hlapce: Je li dete umrlo? Reko: Umrlo je. 20 Tedaj vstane David s tal in se umije in pomaže in preobleče, ter pride v hišo Gospodovo in moli. In ko se vrne domov, veli, naj mu prineso kruha, in jedel je. 21 Nato mu reko hlapci njegovi: Kaj je to, kar počenjaš? Ko je dete živelo, si se postil in plakal zanje, ko pa je dete mrtvo, si vstal in ješ kruh? 22 Odgovori: Dokler je dete še živelo, sem se postil in plakal, zakaj menil sem: Kdo ve, mi li ne bode Gospod milosten, da živo ostane dete? 23 Ali zdaj, ko je mrtvo, kaj bi se postil? Ga li morem v življenje povrniti? Jaz pač pojdem k njemu, a ono se ne vrne k meni.

24 In ko je David potolažil Batsebo, ženo svojo, je šel k njej in spal z njo. In rodila je sina, tega je imenoval Salomona. In Gospod ga je ljubil, 25 in sporočil je po Natanu preroku, in on mu je dal ime Jedidija zaradi Gospoda.

26 Joab pa se je bojeval zoper Rabo sinov Amonovih in je zavzel kraljevo mesto. 27 In Joab pošlje sle k Davidu in sporoči: Bojeval sem se zoper Rabo in tudi zavzel Vodno mesto. 28 Sedaj pa zberi ostalo ljudstvo in oblezi mesto ter ga dobodi, da ga jaz ne dobim in se bo imenovalo po meni! 29 David torej zbere vse ljudstvo in gre proti Rabi in se bojuje zoper njo ter jo dobi. 30 In vzame krono njih kralja z njegove glave, in njena teža je bila talent zlata in v njej so bili dragi kameni; in posadili so jo Davidu na glavo. Tudi plena iz mesta je odpeljal silno veliko. 31 Ljudstvo pa, ki je bilo v njem, je odpeljal in jih je postavil k žagam in k železnim strojem in k železnim sekiram ter jim je velel iti v opekarnice. Tako je storil vsem mestom Amonovih sinov. Potem se je vrnil David in vse ljudstvo v Jeruzalem.