1 Potem se zgodi, da je imel Absalom, sin Davidov, lepo sestro, po imenu Tamara, in Amnon, sin Davidov, se je zaljubil vanjo. 2 In Amnon je bil ves zbegan, da je obolel zaradi sestre svoje Tamare, kajti bila je devica, in Amnonu se je zdelo nemogoče, da bi ji kaj storil. 3 Imel pa je Amnon prijatelja, ki mu je bilo ime Jonadab, sin Simea, brata Davidovega; in Jonadab je bil jako prebrisan človek. 4 In mu reče: Zakaj, kraljev sin, medliš od dne do dne bolj? Mi li ne moreš povedati? In Amnon mu pove: Ljubim Tamaro, svojega brata Absaloma sestro. 5 In Jonadab mu reče: Lezi na posteljo in delaj se bolnega, in ko pride oče tvoj, da te pogleda, mu reci: Prosim, naj pride sestra moja Tamara, da mi da jesti in pripravi jed vpričo mene, da bom videl, in jedel bom iz roke njene. 6 Amnon torej leže in se naredi bolnega, in ko ga je prišel kralj pogledat, reče Amnon kralju: Prosim, naj pride sestra moja Tamara in mi pripravi dva kolača vpričo mene, da bi jedel iz roke njene. 7 Tedaj pošlje David domov po Tamaro, veleč: Pojdi, prosim, v brata svojega Amnona hišo in mu pripravi jed. 8 Tamara torej pride v hišo brata svojega Amnona, on pa je ležal. In ona vzame testo in ga ugnete in naredi kolačev pred njim in jih speče. 9 Potem vzame ponev in jih izsuje pred njega, ali on noče jesti. In Amnon veli: Spravite se vsi od mene ven! In ven so šli vsi od njega. 10 In Amnon reče Tamari: Prinesi jed v čumnato, da jem iz tvoje roke. In Tamara vzame kolače, ki jih je pripravila, in jih prinese v čumnato bratu svojemu Amnonu. 11 In ko mu jih poda, da bi jedel, jo zagrabi in ji reče: Pridi, lezi z menoj, sestra moja! 12 Ona mu pa odgovori: Ne, brat moj, nikar me ne sili, ker kaj takega se ne sme storiti v Izraelu. Ne stori te neumnosti! 13 Jaz pa, kam bi se obrnila s sramoto svojo? In ti bi bil kakor eden nespametnežev v Izraelu. Sedaj pa, prosim, govôri s kraljem, ta me ne odreče tebi. 14 Toda on ni hotel poslušati glasu njenega, in jo je premogel in posilil ter ležal pri njej. 15 Potem pa jo Amnon zasovraži s silno velikim sovraštvom, da je bilo sovraštvo, s katerim jo je sovražil, večje nego ljubezen, s katero jo je ljubil. In Amnon ji veli: Vstani, poberi se! 16 Ona pa mu reče: Nikar! to zlo, da me ženeš od sebe, je veliko hujše nego prvo, ki si mi ga storil. Ali on je ni hotel poslušati, 17 temveč pokliče dečka svojega, ki mu je stregel, in veli: Izženite to žensko od mene na ulico, in zakleni duri za njo! 18 Imela je pa pisano dolgo suknjo na sebi, zakaj tako so se oblačile kraljeve hčere, ki so bile device. Nato jo strežnik njegov odvede ven in zaklene duri za njo. 19 In Tamara si posuje s pepelom glavo in raztrga dolgo pisano oblačilo, ki ga je imela na sebi, in dene roke na glavo ter gre in gredé vpije. 20 In Absalom, njen brat, ji reče: Je li bil Amnon pri tebi, tvoj brat? Sedaj torej molči, sestra moja! Brat tvoj je on; ne žali srca svojega s tem! In Tamara je ostala zapuščena v hiši Absaloma, svojega brata. 21 Ko pa je kralj David slišal vse to, se je silno srdil. 22 In Absalom ni govoril z Amnonom ne dobrega, ne hudega, zakaj sovražil je Amnona, ker je bil posilil sestro njegovo Tamaro.

23 In ko sta minili dve leti, so strigli Absalomu ovce v Baal-hazorju, ki je pri Efraimu, in Absalom je povabil vse sinove kraljeve. 24 In Absalom gre h kralju in reče: Glej, hlapec tvoj striže ovce. Prosim, da bi šel kralj in njegovi hlapci s tvojim hlapcem. 25 Kralj pa reče Absalomu: Nikar, sin moj, ne zahtevaj, naj gremo vsi, da ti ne bomo nadležni. In dasi ga je silil, vendar ni hotel iti; in ga je blagoslovil. 26 Tedaj reče Absalom: Če ne, sme li brat moj Amnon iti z nami? In kralj ga vpraša: Čemu bi šel s teboj? 27 A ker ga je silil, dovoli Amnonu in vsem sinovom kraljevim iti z njim. 28 Absalom pa zapove hlapcem svojim, rekoč: Pazite! Ko bo srce Amnonovo dobre volje od vina in ko vam povelim: Udarite Amnona! tedaj ga ubijte, ne bojte se; nisem li vam jaz zapovedal? Srčni bodite in hrabri! 29 In hlapci Absalomovi so storili Amnonu, kakor jim je bil Absalom zapovedal. Tedaj vstanejo vsi kraljevi sinovi in sedejo vsak na svojega mezga ter zbeže. 30 In ko so še bili na poti, pride vest Davidu, da pravijo: Pobil je Absalom vse sinove kraljeve, niti eden iz njih ni ostal. 31 Tedaj vstane kralj in raztrga oblačila svoja in leže na tla, in vsi hlapci njegovi stoje okoli z raztrganimi oblačili. 32 In Jonadab, sin Simea, brata Davidovega, izpregovori ter reče: Gospod moj, ne meni, da so pobili vse mladeniče, kraljeve sinove, zakaj Amnon sam je mrtev; to je namreč bilo na ustih Absalomovih, določeno od dne, ko je Amnon posilil Tamaro, sestro njegovo. 33 Zdaj torej naj s tem ne žali gospod moj, kralj, srca svojega, meneč, da so vsi kraljevi sinovi mrtvi, kajti edini Amnon je mrtev.

34 Absalom pa je zbežal. In mladenič, ki je bil na straži, povzdigne oči ter vidi, in glej: mnogo ljudstva prihaja po poti ob hribu, vzadaj za njim. 35 In Jonadab reče kralju: Glej, kraljevi sinovi prihajajo! Kakor je rekel hlapec tvoj, tako je. 36 In ko izgovori, pridejo kraljevi sinovi in povzdignejo glas svoj in zaplakajo; tudi kralj in vsi hlapci njegovi jokajo zelo bridko. 37 Absalom pa je zbežal in šel k Talmaju, sinu Amihurjevemu, kralju v Gesurju. In David je žaloval po svojem sinu vse dni. 38 Absalom je torej zbežal in šel v Gesur in je bil ondi tri leta. 39 In kralj David si je želel iti tja k Absalomu, zakaj utolažil se je bil zaradi Amnona, ker je bil mrtev.

1 Joab pa, sin Zervijin, je zaznal, da se je srce kraljevo nagnilo k Absalomu. 2 In pošlje Joab v Tekoo ter da pripeljati odondod modro ženo in ji veli: Delaj se, prosim, žalujočo in obleci žalno obleko in ne pomaži se z oljem, temveč bodi kakor žena, ki je že dolgo časa žalovala po mrtvem. 3 Potem pojdi h kralju ter govôri na ta način z njim! In Joab jo je poučil, kaj naj govori.

4 In ko žena iz Tekoe ogovori kralja, pade z obrazom na tla ter stori poklon in reče: Pomagaj mi, o kralj! 5 In kralj jo vpraša: Kaj ti je? In odgovori: Resnično, vdova sem, ker moj mož je mrtev. 6 In dekla tvoja je imela dva sinova, in ta sta se med sabo sprla na polju, in ker ga ni bilo, ki bi bil branil, je udaril brat brata in ga ubil. 7 In glej, vsa rodovina je vstala zoper deklo tvojo in pravijo: Daj sem tistega, ki je ubil brata svojega, da ga usmrtimo za dušo brata, ki ga je umoril, in uničimo tudi dediča! Tako hočejo ugasiti mojo iskro, ki je preostala, da ne ostane možu mojemu ne imena, ne potomca na zemlji. 8 Kralj pa veli ženi: Pojdi domov, in zapovem zate! 9 A žena iz Tekoe reče kralju: Gospod moj, kralj, na meni bodi ta pregreha in na mojega očeta hiši, kralj pa in prestol njegov bodi nedolžen! 10 In kralj reče: Kdorkoli govori kaj zoper tebe, tega pripelji k meni, in ne sme se te več dotakniti. 11 Ona reče: Naj se kralj spomni, prosim, Gospoda, Boga svojega, da ne napravi krvni maščevalec še več pogube in ne iztrebijo sina mojega. On veli: Kakor res Gospod živi, še las ne pade sinu tvojemu na zemljo! 12 Nato reče žena: Pove naj, prosim, dekla tvoja besedo gospodu svojemu, kralju. On veli: Govôri! 13 In žena reče: Zakaj si kaj takega mislil zoper ljudstvo Božje? Kajti s tem, kar je kralj rekel, se je sam obdolžil, ker noče kralj pripeljati domov izgnanca svojega. 14 Zakaj gotovo umremo vsi in smo kakor voda, razlita po zemlji, ki se ne more več zbrati; tudi Bog ne jemlje življenja, ampak snuje načrte, da ne ostane tisti, ki je izgnan, izgnan od njega. 15 Da sem pa prišla govorit to gospodu svojemu, kralju, zgodilo se je, ker me je ljudstvo strašilo; in dekla tvoja je mislila: Govorila bom vsaj s kraljem, morebiti izpolni kralj prošnjo svoje dekle. 16 Kajti kralj usliši deklo svojo, da me otme iz roke moža, ki hoče zatreti mene in sina mojega z menoj iz dediščine Božje. 17 Zato si je rekla dekla tvoja: Beseda gospoda mojega, kralja, mi bodi v pomirjenje; zakaj kakor angel Božji je gospod moj, kralj, da razpozna dobro in hudo. In Gospod Bog tvoj bodi s teboj. 18 Tedaj odgovori kralj in reče ženi: Ne taji mi, prosim, kar te bom vprašal. In žena reče: Govori naj, prosim, gospod moj, kralj. 19 Kralj pa vpraša: Ni li roka Joabova s teboj v vsem tem? In žena odgovori ter reče: Kakor res živi duša tvoja, gospod moj, kralj, ni ga človeka ne na desnici, ne na levici razen onega, ki ga je imenoval gospod moj, kralj: zakaj hlapec tvoj Joab mi je zapovedal in je položil vse te besede v usta dekle tvoje. 20 Da se obrne lice te stvari, je hlapec tvoj Joab storil to; a gospod moj je moder, kakor je modrost angela Božjega, da zna za vse, kar se godi na zemlji.

21 In kralj veli Joabu: Glej torej, storil sem to reč; zato pojdi in pripelji mladeniča Absaloma nazaj! 22 In Joab pade z obrazom na tla in stori poklon in blagoslovi kralja in reče: Danes je spoznal hlapec tvoj, da sem našel milost v tvojih očeh, gospod moj, kralj, v tem, da je kralj izpolnil prošnjo hlapca svojega. 23 In vstane Joab in odide v Gesur in pripelje Absaloma v Jeruzalem. 24 Kralj pa veli: Naj krene v hišo svojo, a mojega obličja naj ne vidi! In Absalom je krenil v hišo svojo, a kraljevega obličja ni videl.

25 V vsem Izraelu pa ga ni bilo moža, ki bi se smel hvaliti zaradi lepote kakor Absalom: od stopala do temena ni bilo hibe na njem. 26 In kadar si je dal striči glavo (to se je zgodilo vsako leto; ker so mu bili lasje pretežki, so jo morali striči), so tehtali lasje njegove glave dvesto seklov, po kraljevi tehtnici. 27 In Absalomu so se rodili trije sinovi in ena hči, po imenu Tamara: ta je bila žena lepe postave.

28 In Absalom je prebival v Jeruzalemu dve celi leti in ni videl kraljevega obličja. 29 Tedaj pošlje Absalom po Joaba, da bi ga poslal h kralju, a ni hotel priti k njemu; in pošlje še enkrat, a ni hotel priti. 30 Zatorej reče hlapcem svojim: Glejte, Joabova njiva je poleg moje in raste ječmen na njej: pojdite in jo zažgite. In Absalomovi hlapci so požgali njivo. 31 Nato vstane Joab in pride na dom k Absalomu ter mu reče: Zakaj so požgali hlapci tvoji mojo njivo? 32 In Absalom odgovori Joabu: Glej, poslal sem k tebi, veleč: Pridi sem, da te pošljem h kralju sporočit: Čemu sem prišel iz Gesurja? Bolje bi mi bilo, da bi bil še tam. Zdaj torej poskrbi, da vidim obličje kraljevo; ako je pa krivica na meni, naj me umori! 33 Joab torej stopi h kralju in mu to pove. In ko ga pokliče, pride Absalom h kralju in se mu pokloni z obrazom do tal, in kralj poljubi Absaloma.

1 A potem se zgodi, da si oskrbi Absalom voz in konj in petdeset mož, da bi tekali pred njim. 2 In Absalom je vstajal zgodaj in postajal pri poti v vrata, in kadar je kdo imel pravdo, ki je imela priti pred kralja v razsodbo, ga je Absalom poklical k sebi in vprašal: Iz katerega mesta si? In odgovori: Hlapec tvoj je iz enega rodov Izraelovih. 3 Absalom mu pa reče: Glej, tvoja stvar je dobra in pravična, a ni ga postavljenega od kralja, ki bi te zaslišal. 4 Tudi je Absalom dejal: O da bi me postavili za sodnika v deželi, da pride k meni vsak, kdor ima pravdo ali tožbo, in jaz bi mu poskrbel za pravico! 5 In če je kdo pristopil, da mu stori poklon, je iztegnil svojo roko ter ga zadržal in ga poljubil. 6 In na ta način je delal Absalom vsem Izraelcem, ki so prihajali h kralju na sodbo, in tako je kradel zase srca mož Izraelovih. 7 In ko se mu je končalo štirideseto leto, reče Absalom kralju: Prosim, naj grem v Hebron in izvršim obljubo svojo, ki sem jo storil Gospodu. 8 Hlapec tvoj je namreč storil obljubo, ko je bival v Gesurju v Siriji, rekši: Ako me Gospod res pripelje spet v Jeruzalem, storim službo Gospodu. 9 In kralj mu veli: Pojdi v miru! Vstane torej in gre v Hebron.

10 Poslal pa je bil Absalom oglednike po vseh rodovih Izraelovih s poveljem: Kadar začujete trombe glas, recite: Zakraljeval je Absalom v Hebronu! 11 Z Absalomom pa je šlo iz Jeruzalema dvesto mož, ki so bili povabljeni in so šli v nedolžnosti svoji, ne da bi bili kaj vedeli za to reč. 12 In Absalom pošlje po Ahitofela Gilonskega, svetnika Davidovega, naj pride iz mesta svojega, iz Gila, ko je klal daritve. In zarota se je jačila, ker se je ljudstvo bolj in bolj množilo pri Absalomu.

13 V tem pride glasnik in sporoči Davidu: Srce mož Izraelovih se je vdalo Absalomu. 14 In David reče vsem hlapcem svojim, ki so bili pri njem v Jeruzalemu: Vstanite, bežímo! sicer nam ne bo rešitve pred Absalomom. Hitite, da gremo, da nas ne prenagli in dohiti in spravi nesrečo nad nas in udari mesto z ostrino meča. 15 In kraljevi hlapci mu reko: Glej, hlapci tvoji store, karkoli izvoli gospod moj, kralj. 16 In kralj gre iz mesta in vsa družina njegova za njim; samo deset žen, priležnic, je pustil doma, naj čuvajo hišo. 17 Gre torej kralj iz mesta in vse ljudstvo peš za njim, in ustavijo se pri Skrajni hiši. 18 In vsi hlapci njegovi so šli mimo njega, tudi vsi Keretejci in Peletejci in vsi Gatovci, šeststo mož, ki so bili prišli v spremstvu njegovem iz Gata, so šli pred obličjem kraljevim. 19 Tedaj reče kralj Itaju Gatovcu: Čemu greš tudi ti z nami? Vrni se in ostani pri kralju! Zakaj tujec si, pa tudi prognanec; vrni se v svoj kraj! 20 Šele včeraj si prišel, in danes že naj bi te pustil hoditi semtertja z nami, ker moram iti kamorkoli. Vrni se in pelji nazaj brate svoje; milost in resnica bodi s teboj! 21 A Itaj odgovori kralju in reče: Kakor res Gospod živi in kakor živi gospod moj, kralj, gotovo, kjerkoli bode gospod moj, kralj, najsi gre za smrt ali za življenje, tam bode tudi hlapec tvoj! 22 In David veli Itaju: Pridi in pojdi naprej! Šel je torej Itaj Gatovec naprej in vsi možje njegovi in vsi otročiči, ki so bili z njim. 23 In vsa dežela je jokala z velikim glasom, in vse ljudstvo je šlo čez potok. In kralj preide čez potok Kidron, tudi vse ljudstvo preide, proti potu v puščavo. 24 In glej, Zadok je tudi prišel in vsi leviti z njim, nesoč skrinjo zaveze Božje; in postavili so skrinjo Božjo, in Abiatar je šel gori, dokler ni prešlo vse ljudstvo, kar ga je šlo iz mesta. 25 Kralj pa veli Zadoku: Nesi skrinjo Božjo nazaj v mesto! Ako najdem milost v očeh Gospodovih, me privede nazaj in mi jo zopet da videti in njeno prebivališče; 26 ako mi pa poreče takole: Nisi mi po volji – glej, tu sem, naj stori z mano, kakor se mu vidi prav. 27 Še reče kralj Zadoku duhovniku: Nisi li videc? Vrni se v mesto v miru in dva sinova tvoja s teboj, Ahimaaz, sin tvoj, in Jonatan, sin Abiatarjev. 28 Glej, počakam pri brodih ob puščavi, da pride vest od vas in mi sporočite. 29 Zadok torej in Abiatar sta zopet odnesla skrinjo Božjo v Jeruzalem, in ostala sta tam.

30 David pa je šel gori po pobočju Oljske gore in je grede jokal, in glavo je imel pokrito in je šel bos; in vse ljudstvo, ki je bilo pri njem, je šlo gori s pokritimi glavami in je gredoč jokalo. 31 In nekdo oznani Davidu, rekoč: Ahitofel je med zarotniki z Absalomom. David pa reče: O Gospod, prosim, obrni svet Ahitofelov v neumnost! 32 In zgodi se, ko dospe David na vrh, kjer so molili Boga, glej, Husaj Arkičan mu pride naproti in suknjo je imel raztrgano in glavo posuto s prstjo. 33 In David mu reče: Ako pojdeš z menoj, mi bodeš v težavo; 34 ako se pa povrneš v mesto in porečeš Absalomu: Hlapec tvoj hočem biti, o kralj; kakor sem bil doslej očeta tvojega hlapec, bodem zdaj tvoj hlapec, ovržeš meni v prid svet Ahitofelov. 35 Ne bodeta li tam s teboj Zadok in Abiatar, duhovnika? Zatorej, karkoli začuješ iz hiše kraljeve, naznani Zadoku in Abiatarju, duhovnikoma! 36 Glej, imata ondi pri sebi dva svoja sinova, Ahimaaza Zadokovega in Jonatana Abiatarjevega: po njiju mi sporočite, karkoli boste slišali. 37 Odide torej Husaj, prijatelj Davidov, v mesto. In Absalom je prišel v Jeruzalem.

1 In ko je David postopil malo dalje od vrha, glej, Ziba, hlapec Mefibosetov, mu pride naproti z dvema osedlanima osloma in na njiju pelje dvesto hlebov kruha in sto gruč suhih grozdov in stotino posušenih sadov in meh vina. 2 In kralj vpraša Ziba: Kaj hočeš s tem? In Ziba reče: Osla sta za kraljevo družino, da bo na njiju jezdila, kruh pa in sadje za jed mladeničem, in vino, da bodo pili tisti, ki opešajo v puščavi. 3 In kralj vpraša: Kje pa je tvojega gospodarja sin? In Ziba reče kralju: Glej, ostal je v Jeruzalemu; zakaj dejal je: Danes mi povrne hiša Izraelova mojega očeta kraljestvo. 4 Nato veli kralj Zibu: Glej, vse, kar ima Mefiboset, bodi tvoje! In Ziba reče: Poklanjam se! Da najdem milost v tvojih očeh, gospod moj, kralj!

5 In ko pride kralj David v Bahurim, glej, izide odondod mož iz rodovine hiše Savlove, po imenu Simej, sin Gerov; izide in grede preklinja. 6 In kamene je lučal na Davida in na vse hlapce kralja Davida; in vse ljudstvo Davidovo in vsi junaki so mu bili ob desnici in ob levici. 7 In tako je govoril Simej, ko je preklinjal: Pojdi, pojdi, krvoločnik in mož Belijalov! 8 Gospod ti je povrnil vso kri hiše Savlove, na čigar mestu si zakraljeval, in Gospod je dal kraljestvo v roko Absalomu, sinu tvojemu, in glej, tičiš v nesreči svoji, ker si krvoločnik. 9 Tedaj reče Abisaj, sin Zervijin, kralju: Zakaj bi smel ta mrtvi pes preklinjati gospoda mojega, kralja? Dovoli, da stopim tja in mu odsekam glavo! 10 Kralj pa reče: Kaj imam z vama opraviti, sinova Zervijina? Ko preklinja in ko mu je rekel Gospod: Prekolni Davida! kdo pa sme reči: Zakaj tako delaš? 11 Še reče David Abisaju in vsem hlapcem svojim: Poglej, sin moj, ki je prišel iz osrčja mojega, mi streže po življenju, koliko bolj ta Benjaminec! Pustite ga, naj kolne; zakaj Gospod mu je velel. 12 Morda pogleda Gospod mojo revo in mi poplača Gospod z dobrim za to, da me kolne danes. 13 Tako je šel David svojim potom z ljudmi svojimi; Simej pa je šel ob strani gore njemu nasproti in je grede preklinjal in lučal kamene na Davida in metal prah. 14 Ko pa je kralj in ves ljud, ki je bil pri njem, dospel utrujen tja, se je okrepčal ondi.

15 Absalom pa in vse ljudstvo, vsi možje Izraelovi, so bili prišli v Jeruzalem, in Ahitofel z njim. 16 In ko pride Husaj Arkičan, prijatelj Davidov, k Absalomu, reče Absalomu: Živel kralj! Živel kralj! 17 Absalom pa reče Husaju: To li je milost tvoja s prijateljem tvojim? Zakaj nisi šel s prijateljem svojim? 18 Husaj pa odgovori Absalomu: Nikar, temveč kogar je izvolil Gospod in to ljudstvo in vsi možje Izraelovi, njegov bodem in pri njem ostanem! 19 In drugič, komu naj bi služil? Ne li pred obličjem sinu njegovega? Kakor sem bil sluga pred očetom tvojim, tako bodem pred teboj. 20 In Absalom veli Ahitofelu: Svetuj, kaj nam je storiti? 21 Ahitofel reče Absalomu: Pojdi k priležnicam očeta svojega, ki jih je pustil, da čuvajo hišo; tako bo ves Izrael slišal, da si se omrzil očetu svojemu, in bodo roke vseh, ki so pri tebi, tem močnejše. 22 Nato razpno Absalomu šotor na strehi, in Absalom je šel k priležnicam očeta svojega pred očmi vsega Izraela. 23 Svet Ahitofelov pa, ki ga je dajal v tistem času, je bil, kakor da bi kdo vprašal besedo Božjo: tako se je štelo vse svetovanje Ahitofelovo i pri Davidu i pri Absalomu.

1 Dalje reče Ahitofel Absalomu: Dovoli, da si izberem dvanajst tisoč mož in vstanem ter hitim za Davidom še nocoj. 2 In planem nanj, dokler je truden in slab, ter ga prestrašim; in ko vse ljudstvo, ki je pri njem, zbeži, udarim kralja samega, 3 vse ljudstvo pa pripeljem nazaj k tebi. Ko pogine mož, ki ga iščeš, se vsi povrnejo k tebi, in pride vsemu ljudstvu mir. 4 To se je zdelo dobro Absalomu in vsem starešinam Izraelovim.

5 Tedaj reče Absalom: Pokliči, prosim, še Husaja Arkičana, in zaslišimo, kaj on pravi. 6 Ko pride Husaj k Absalomu, mu pove Absalom, rekoč: Tako in tako je svetoval Ahitofel. Ali naj storimo po besedah njegovih? Ako ne, govôri ti! 7 In Husaj reče Absalomu: Ni dober svet, ki ga je dal Ahitofel ta krat. 8 Še reče Husaj: Poznaš očeta svojega in ljudi njegove, da so junaki in srdite narave kakor medvedka na polju, ko so ji mladiče vzeli; oče tvoj je tudi vojščak in ne bo nočeval pri ljudstvu. 9 Glej, lahko se je skril v kako jamo ali kam drugam; in ako se zgodi, da padejo nekateri iz njih kar s početka, kdorkoli zasliši, poreče: Poboj je bil med ljudstvom, ki je šlo za Absalomom. 10 Tako pa upade srce vsakomur, tudi če je kdo sicer hraber in ima srce kakor lev; zakaj ves Izrael ve, da je junak oče tvoj in tisti, ki so pri njem, da so vrli vojščaki. 11 Ali jaz svetujem, da spraviš k sebi vsega Izraela od Dana do Bersebe, ki ga je po množini kakor peska ob morju, in ti sam pojdi v boj. 12 In tako ga naskočimo v kakem kraju, kjer ga zalotimo, in ga zalezemo, kakor rosa pade na zemljo, da ne preostane od njega in od vseh njegovih niti eden mož. 13 Ako pa bi se umaknil v kako mesto, naj ves Izrael potegne vrvi okrog tistega mesta in ga povlečemo v potok, da se ne najde ne kamenček od njega. 14 Tedaj reko Absalom in vsi možje Izraelovi: Svet Husaja Arkičana je boljši nego svet Ahitofelov. Zakaj Gospod je tako obrnil, da je bil ovržen dobri svet Ahitofelov, zato, da spravi Gospod nesrečo nad Absaloma.

15 Husaj pa reče Zadoku in Abiatarju, duhovnikoma: Tako in tako je svetoval Ahitofel Absalomu in starešinam Izraelovim, in takole sem svetoval jaz. 16 Zatorej pošljita hitro k Davidu in mu sporočita: Ne ostani to noč pri brodih ob puščavi, temveč vsekakor pojdi na ono stran, da ne bo požrt kralj z ljudstvom, ki je pri njem. 17 Jonatan pa in Ahimaaz sta stala pri studencu Rogelu, in dekla je hodila in jima poročala; zakaj nista se smela prikazati, da hodita v mesto. In šla sta ter oznanila kralju Davidu. 18 A neki deček ju zagleda in pove Absalomu; odideta torej hitro in stopita v hišo nekega moža v Bahurimu, ki je imel vodnjak na dvorišču; in spustita se vanj. 19 In žena vzame odejo in jo razgrne čez vodnjakovo odprtino in jo posuje z raztolčenim žitom, da se nič ne spozna. 20 Ko pa pridejo Absalomovi hlapci k ženi v hišo in vprašajo: Kje sta Ahimaaz in Jonatan? odgovori žena: Šla sta čez potoček! In ju iščejo; ko pa ju ne morejo najti, se vrnejo v Jeruzalem. 21 In ko so odšli, stopita onadva gori iz vodnjaka ter gresta in naznanita kralju Davidu in mu rečeta: Vstanite, hitro pojdite čez vodo; kajti tako je svetoval zoper vas Ahitofel. 22 Tedaj vstane David in vse ljudstvo, ki je bilo pri njem, in prebredejo Jordan. Ko se je zjutraj svitalo, niso pogrešili ne enega, ki bi ne bil prišel čez Jordan. 23 Ko pa je videl Ahitofel, da ne delajo, kakor je bil svetoval, osedla osla ter vstane in odide domov v mesto svoje in uredi hišo svojo ter se obesi, in je umrl in je bil pokopan v grobu očeta svojega.

24 David pa je dospel v Mahanaim. In Absalom je šel čez Jordan, on in vsi možje Izraelovi z njim. 25 In Absalom je postavil Amasa nad vojsko namesto Joaba. Bil pa je Amasa sin moža, čigar ime je bilo Jitra Izraelit, ki je bil šel k Abigaili, hčeri Nahasovi, sestri Zervije, matere Joabove. 26 Izrael z Absalomom pa se je utaboril v Gileadski deželi.

27 In ko je David prišel v Mahanaim, so prinesli Sobi, sin Nahasov iz Rabe sinov Amonovih, in Mahir, sin Amielov iz Lodebarja, in Barzilaj Gileadčan iz Rogelima 28 postelje, medenice, lončene posode, pšenice, ječmena, moke, opraženega zrnja, boba, leče, praže, 29 medu, masla, ovac in sira za živež Davidu in ljudstvu, ki je bilo pri njem; zakaj dejali so: Ljudstvo je lačno, trudno in žejno v puščavi.

1 David pa sešteje ljudstvo, ki je bilo pri njem, in mu postavi poveljnike nad tisoč in poveljnike nad sto. 2 In David odpošlje ljudstvo, tretjino pod roko Joabovo, tretjino pod roko Abisaja, sina Zervije, brata Joabovega, in tretjino pod roko Itaja Gatovca. In kralj reče ljudstvu: Tudi jaz pojdem vsekakor z vami! 3 A ljudstvo reče: Ne pojdeš! Zakaj če pobegnemo, jim ne bode mar za nas; tudi če nas polovica pogine, ne bodo marali za nas; temveč ti si kakor nas deset tisoč. Zatorej je bolje, da boš pripravljen priskočiti nam v pomoč iz mesta. 4 Kralj jim reče: Kar se vam zdi najboljše, storim. In kralj se ustopi pri vratih, in vse ljudstvo gre ven po sto in po tisoč. 5 In kralj zapove Joabu in Abisaju in Itaju, rekoč: Milo mi ravnajte z mladeničem, z Absalomom! In vse ljudstvo je slišalo, ko je kralj zapovedoval vsem poveljnikom za Absaloma. 6 Šlo je torej ljudstvo na polje v boj proti Izraelu, in bitka se je začela v Efraimskem gozdu. 7 In ljudstvo Izraelovo je bilo ondi poraženo pred hlapci Davidovimi, in bil je tam velik poboj tisti dan, ker je padlo dvajset tisoč mož. 8 Zakaj boj se je ondi razširil po vsej deželi, in gozd je požrl več ljudstva tisti dan, nego jih je pobil meč.

9 Primeri se pa, da sreča Absalom hlapce Davidove. In Absalom je jezdil na mezgu svojem, in mezg je prišel pod debele veje košatega hrasta, in Absalomu je obtičala glava na hrastu, da je visel med nebom in zemljo, kajti mezg je izpod njega zdirjal. 10 In neki mož vidi to in oznani Joabu in reče: Glej, videl sem Absaloma, da visi na hrastu. 11 Joab pa veli možu, ki mu je povedal: Glej, ako si ga videl, zakaj ga nisi ondi pobil na zemljo? In jaz bi ti bil dal deset srebrnikov in pas. 12 Mož pa odvrne Joabu: Da si mi odštel tisoč srebrnikov na roko, ne bi bil hotel iztegniti roke zoper sina kraljevega; zakaj kralj je pred našimi ušesi zapovedal tebi in Abisaju in Itaju, rekoč: Pazite, da se nihče ne dotakne mladeniča Absaloma! 13 Sicer pa, ako bi bil storil kaj žalega zoper življenje njegovo (kajti nič ne ostane kralju skrito), ti sam bi stal zoper mene. 14 Nato reče Joab: Ne bom tu časa tratil s teboj! In vzame tri sulice v roko in jih zasadi Absalomu v srce, ko je še živel viseč na hrastu. 15 In deset mladeničev, oprod Joabovih, stopi okoli Absaloma in ga bijejo in umore. 16 In Joab zatrobi v trobento, in ljudstvo se vrne, da ne podi več Izraela; zakaj Joab je zadržal ljudstvo. 17 In vzamejo Absaloma ter ga vržejo v veliko jamo v gozdu in nanosijo nanj velik kup kamenja. In ves Izrael je bežal, vsak v šotor svoj. 18 Absalom pa si je bil še za življenja svojega oskrbel in postavil spomenik, ki je v Kraljevi dolini; zakaj dejal je: Nimam sina, da se ohrani imena mojega spomin! In imenoval je tisti spomenik z imenom svojim, in imenuje se Absalomov spomenik do današnjega dne.

19 Ahimaaz pa, sin Zadokov, reče: Dovoli, da tečem in sporočim kralju, da mu je Gospod storil pravico in ga otel iz roke njegovih sovražnikov. 20 A Joab mu veli: Danes nisi poročevalec dobrega! Drugi dan lahko sporočiš blago vest, a danes nimaš kaj dobrega oznaniti, ker je kraljev sin mrtev. 21 Potem veli Joab Kušitu: Pojdi, povej kralju, kar si videl! In Kušit se prikloni Joabu in teče. 22 Tedaj reče Ahimaaz, sin Zadokov, zopet Joabu: Bodisi kakorkoli, dovoli, da tečem tudi jaz za Kušitom! Joab pa reče: Čemu hočeš tja teči, sin moj? Saj nimaš poročila, ki bi zanje dobil pohvalo. 23 On reče: Bodisi kakorkoli, potečem! In mu veli: Teci! In teče Ahimaaz po ravnini in prehiti Kušita. 24 David pa je sedel med dvojimi vrati. In stražar stopi na streho od vrat, na obzidju, povzdigne oči in gleda; in glej, mož teče sam. 25 In stražar zakliče in oznani kralju. Kralj pa reče: Ako je sam, je dobro oznanilo v njegovih ustih. Ko pa ta prihaja bliže in bliže, 26 zagleda stražar drugega moža tekočega, in zakliče vratarju in reče: Glej, mož teče sam! Kralj pa veli: Tudi ta ima dobro oznanilo. 27 In stražar reče: Zdi se mi, da tek prvega je kakor tek Ahimaaza, sina Zadokovega. In kralj veli: Dober mož je in prihaja z dobrim poročilom. 28 In Ahimaaz zakliče in reče kralju: Mir! Potem se pokloni pred kraljem z obrazom do tal in pravi: Hvaljen bodi Gospod, Bog tvoj, ki nam je izdal može, ki so vzdignili roko svojo zoper gospoda mojega, kralja. 29 In kralj vpraša: Je li dobro mladeniču Absalomu? Ahimaaz pa odgovori: Ko je Joab pošiljal kraljevega hlapca, mene, hlapca tvojega, sem videl velik hrup, pa ne vem, kaj je bilo. 30 Kralj veli: Stopi strani in stoj tu! In stopi tja in obstoji. 31 Glej, v tem pride Kušit in reče: Vesela vest gospodu mojemu kralju! Zakaj Gospod ti je danes pravico storil in te otel iz roke vseh, ki so se vzdignili zoper tebe. 32 Kralj pa vpraša Kušita: Je li dobro z mladeničem Absalomom? In Kušit odvrne: Zgodi se naj kakor temu mladeniču sovražnikom gospoda mojega kralja in vsem, ki se vzdigujejo zoper tebe, da ti store hudo!

2 In oznanili so Joabu: Glej, kralj joče in žaluje po Absalomu! 3 In zmaga se je tisti dan obrnila v žalost vsemu ljudstvu, zakaj ljudstvo je slišalo ta dan, da se je pravilo: Kralju je žal za svojega sina. 4 In ljudstvo se po tihem prikrade v mesto ta dan, kakor se ljudstvo s sramom ukrade, ko je bežalo v boju. 5 Kralj pa si je zagrnil obraz in vpil z velikim glasom: O sin moj Absalom! Absalom, moj sin, moj sin! 6 In pride Joab v hišo h kralju in reče: Rdečico si danes pognal v obraze vseh hlapcev svojih, ki so ta dan rešili življenje tvoje in tvojih sinov in hčera, življenje tvojih žen in priležnic, 7 s tem, da ljubiš tiste, ki te sovražijo, in mrziš te, ki te ljubijo. Zakaj pokazal si danes, da ne maraš za svoje kneze in hlapce; kajti danes vidim, ako bi le Absalom bil ostal živ, mi vsi pa bi bili pomrli danes, tebi bi bilo prav. 8 Sedaj pa vstani, pojdi ven in govori prijazno hlapcem svojim! Zakaj prisegam pri Gospodu: Ako ne pojdeš ven, ne ostane nocoj ne eden mož pri tebi, in to bo hujše zate nego vse hudo, ki te je zadelo od mladosti tvoje do sedaj. 9 Tedaj vstane kralj in sede med vrata. In oznanijo vsemu ljudstvu, rekoč: Glej, kralj sedi med vrati. In vse ljudstvo je prišlo pred kralja.

Izrael pa je bil bežal, vsak v šotor svoj. 10 In vse ljudstvo se je prepiralo po vseh rodovih Izraelovih, govoreč: Kralj nas je otel iz roke sovražnikov naših ter nas je oprostil pesti Filistejcev, in zdaj je moral bežati iz dežele pred Absalomom. 11 Absalom pa, ki smo ga pomazilili, da bodi nad nami, je mrtev na bojišču. Sedaj pa, zakaj ne izpregovorite besede, da pripeljemo kralja nazaj! 12 In kralj David pošlje k Zadoku in Abiatarju, duhovnikoma, veleč: Govorita starešinam Judovim in recita: Zakaj hočete biti poslednji, da bi pripeljali kralja nazaj v hišo njegovo? Kajti govor vsega Izraela se je donesel kralju, da ga hočejo privesti v hišo njegovo. 13 Bratje moji ste, moja kost in meso, čemu bi torej bili poslednji, ko bodo peljali kralja nazaj? 14 In Amasu recita: Nisi li moja kost in meso? Bog mi stori to in še to prideni, ako ne boš vse svoje žive dni poveljnik vojske pred menoj na Joabovem mestu. 15 In nagnil je vseh Judovih mož srce, kakor srce enega moža, da so sporočili kralju: Vrni se ti in vsi hlapci tvoji! 16 Vrne se torej kralj in pride k Jordanu. In Judovci dospejo v Gilgal, gredoč naproti kralju, da ga prepeljejo čez Jordan.

17 In Simej, sin Gerov, Benjaminec, ki je prebival v Bahurimu, pohiti in pride doli z možmi Judovimi naproti kralju Davidu. 18 In bilo je z njim tisoč mož iz Benjamina in Ziba, Savlove hiše služabnik, in petnajst sinov njegovih in dvajset hlapcev njegovih, in šli so čez Jordan pred kraljem. 19 Napravili so namreč brod, da prepeljejo kraljevo družino in store, kar mu je ugajalo. Simej pa, sin Gerov, pade pred kralja, ko se je hotel peljati čez Jordan, 20 in reče kralju: Ne prištevaj mi, gospod moj, krivice, in ne spominjaj se, kako se je pregrešil hlapec tvoj tisti dan, ko je bil šel gospod moj, kralj, iz Jeruzalema, in naj ne ohrani tega kralj v srcu. 21 Zakaj hlapec tvoj spoznava, da sem grešil; in poglej, jaz sem danes prvi šel od vse hiše Jožefove, da pridem doli naproti gospodu svojemu, kralju. 22 Abisaj pa, Zervijin sin, odgovori in reče: Ne bo li Simej usmrčen zato, ker je preklinjal maziljenca Gospodovega? 23 A David veli: Kaj imam z vama opraviti, sinova Zervije, da mi danes hočeta biti nasprotnika? Ali naj danes umre kdo v Izraelu? Ne vem li namreč, da sem danes zopet kralj nad Izraelom? 24 In Simeju reče kralj: Ne umreš. In kralj mu je prisegel.

25 Mefiboset, Savlov sin, je tudi prišel doli kralju naproti. Ni si pa snažil nog, ne ravnal brade, ne pral obleke od dne, ko je bil kralj odšel, do dne, ko se je vrnil domov v miru. 26 In zgodi se, ko pride v Jeruzalem kralju naproti, da ga kralj vpraša: Zakaj nisi šel z menoj, Mefiboset? 27 On pa odgovori: O gospod moj, kralj, hlapec moj me je ukanil! Zakaj hlapec tvoj je dejal: Osedlam si osla, da bom jezdil na njem in šel h kralju, ker hlapec tvoj je hrom. 28 A on je še ovadil hlapca tvojega pred gospodom mojim, kraljem. Ali gospod moj, kralj, je kakor angel Božji! Stôri torej, kar se ti dobro vidi. 29 Zakaj očeta mojega vsa družina ni bila nič drugega kakor ljudje, smrti izročeni pred gospodom mojim, kraljem; a vendar si posadil hlapca svojega med tiste, ki jedo pri mizi tvoji. Kaj imam torej še pravice, da bi dalje vpil h kralju? 30 In kralj mu veli: Kaj toliko govoriš o svojih rečeh? Rekel sem: Ti in Ziba si vkup delita tiste njive! 31 In Mefiboset reče kralju: Lahko si tudi vse vzame, samo da se je gospod moj, kralj, vrnil v miru v hišo svojo!

32 In Barzilaj Gileadčan je prišel doli iz Rogelima in je šel s kraljem čez Jordan, da bi ga spremil čez Jordan. 33 Barzilaj pa je bil silno star, dobrih osemdeset let, in je oskrboval kralja z živežem, dokler je bival v Mahanaimu, kajti bil je jako bogat mož. 34 In kralj veli Barzilaju: Pojdi z menoj na ono stran in hočem te oskrbeti pri sebi v Jeruzalemu. 35 Barzilaj pa reče kralju: Koliko je še dni življenja mojega, da bi šel s kraljem gori v Jeruzalem? 36 Osemdeset let sem sedaj star: morem li razločevati med dobrim in hudim? More li hlapcu tvojemu tekniti, kar bo jedel in kar bo pil? Morem li še poslušati glas pevcev in pevk? Čemu naj torej bode hlapec tvoj še v nadlego gospodu svojemu, kralju? 37 Hlapec tvoj je samo hotel malo spremiti kralja čez Jordan, in zakaj bi mi kralj podelil tako povračilo? 38 Naj se sme, prosim, vrniti hlapec tvoj, da umrjem v mestu svojem, pri grobu očeta svojega in matere svoje. A glej, tu je hlapec tvoj Kimham, ta naj gre na ono stran z mojim gospodom kraljem, in njemu stôri, kar se ti vidi prav. 39 In kralj odgovori: Kimham naj torej gre z menoj, in storiti mu hočem, kar je dobro v tvojih očeh; tudi vse, česar boš želel od mene, storim zate. 40 In ko je prešlo vse ljudstvo čez Jordan in je tudi kralj bil na oni strani, poljubi kralj Barzilaja in ga blagoslovi. On pa se vrne v svoj kraj.

41 Kralj pa je šel čez v Gilgal in Kimham je šel z njim; in vse ljudstvo Judovo je spremljalo kralja na ono stran, tudi polovica ljudstva Izraelovega. 42 In glej, vsi možje Izraelovi pridejo h kralju in mu reko: Zakaj so te ukradli bratje naši, možje Judovi, in so prepeljali kralja in družino njegovo čez Jordan in vse može Davidove z njim? 43 A vsi možje Judovi odgovore možem Izraelovim: Kralj je nam bliže! Zakaj se srdite zato? Ali smo dobili kaj kraljeve hrane ali kako darilo od njega? 44 Možje Izraelovi pa odgovore možem Judovim in reko: Mi imamo desetkrat več pri kralju, in tudi Davidu smo več nego vi, zakaj ste nas torej zaničevali? In nismo li mi prvi govorili, da privedemo nazaj kralja svojega? Ali besede mož Judovih so bile trše nego mož Izraelovih besede.