6 In kralj in možje njegovi so šli v Jeruzalem zoper Jebusejce, prebivalce v deželi. Ti so govorili Davidu: Ne prideš sem noter, temveč slepci in hromci te odženejo – meneč, David ne more priti tja. 7 Vendar pa je David dobil grad Sion, to je mesto Davidovo. 8 Kajti David je dejal tisti dan: Kdor premaga Jebusejce in pride do žlebov in porazi tiste hromce in slepce, ki jih sovraži duša Davidova, bodi poglavar! Odtod pravijo: Slepci in hromci ne pridejo v hišo! 9 In David se je nastanil v tem gradu in ga je imenoval mesto Davidovo. In David je zidal okoli ob Milu in znotraj. 10 In David je bolj in bolj napredoval, zakaj Gospod, Bog nad vojskami, je bil z njim.

11 In Hiram, kralj v Tiru, je poslal poslance k Davidu in cedrovega lesa in tesarje in zidarje, in zgradili so Davidu hišo. 12 In David je spoznal, da ga je Gospod potrdil za kralja v Izraelu ter da je povišal kraljestvo njegovo zaradi ljudstva svojega Izraela. 13 In David si je vzel še več priležnic in žen v Jeruzalemu, potem ko je prišel iz Hebrona; in rodilo se je Davidu še več sinov in hčerá. 14 Ta pa so imena tistih, ki so se mu rodili v Jeruzalemu: Samua, Sobab, Natan in Salomon, 15 Ibhar, Elisua, Nefeg in Jafija, 16 in Elisama, Eliada in Elifelet.

17 Ko pa Filistejci začujejo, da so pomazilili Davida za kralja nad Izraelom, krenejo vsi gori iskat Davida; David pa, ko je zvedel, odide doli v grad. 18 Filistejci pa pridejo in se razpostavijo v dolini Refaimov. 19 In David je vprašal Gospoda, rekoč: Ali naj grem gori zoper Filistejce? In jih li hočeš dati v roko mojo? Gospod pa veli Davidu: Pojdi gori, kajti gotovo ti dam Filistejce v roko! 20 In David pride v Baalperazim in jih porazi ondi ter reče: Gospod je raztrgal sovražnike moje pred menoj, kakor ko vode pretrgajo jez. Zato je imenoval ime tistega kraja Baalperazim. 21 In pustili so svoje malike ondi, David pa in možje njegovi so jih odnesli. 22 In Filistejci pridejo zopet gori ter se razpostavijo v dolini Refaimov. 23 In ko David vpraša Gospoda, mu veli: Ne hodi gori, temveč obidi jih zadaj za njimi, da prideš nadnje od strani murvovih dreves. 24 In ko začuješ šumenje iz vrhov dreves, kakor da prihaja vojska, tedaj se podvizaj: zakaj tedaj gre Gospod pred teboj, da premaga vojsko Filistejcev. 25 In David je storil, kakor mu je bil zapovedal Gospod, in pobijal je Filistejce od Gebe do tja, koder se hodi v Gezer.

1 In David je zopet zbral vse izbrano moštvo v Izraelu, trideset tisoč. 2 In vstane David ter gre z vsem ljudstvom, kar ga je bilo pri njem, iz Baale Judove, da prinese odondod skrinjo Božjo, ob kateri se kliče Ime, ime Gospoda nad vojskami, ki stoluje nad kerubi. 3 In postavili so skrinjo Božjo na nov voz in jo odnesli iz Abinadabove hiše, ki je bila na griču. Uza in Ahio, sinova Abinadabova, sta vodila novi voz. 4 In ko so ga peljali s skrinjo Božjo iz hiše Abinadabove na griču, je šel Ahio pred skrinjo; 5 a David in ves rod Izraelov je igral pred Gospodom na vsakovrstna godala iz cipresovine in na harfe in na strune s petjem in na bobne in zvončke in cimbale. 6 In ko so prišli h gumnu Nakonovemu, je Uza iztegnil roko po skrinji Božji in jo pridržal, zakaj volom se je izpoddrsnilo. 7 In vname se jeza Gospodova zoper Uza, in Bog ga udari ondi za njegov pregrešek; in je umrl tam pri skrinji Božji. 8 In David je bil žalosten, ker je bil Gospod naredil pretrg z Uzom, in imenoval je ta kraj Perez Uza, do današnjega dne. 9 In David se zboji Gospoda tisti dan, in reče: Kako naj pride skrinja Gospodova k meni? 10 In David ni hotel nesti skrinje Gospodove k sebi, v mesto Davidovo, temveč jo je dal odnesti v hišo Obededoma Gatovca. 11 In ostala je skrinja Gospodova v hiši Obededoma Gatovca tri mesece; in Gospod je blagoslovil Obededoma in vso hišo njegovo.

12 In povedali so kralju Davidu, rekoč: Gospod je blagoslovil hišo Obededomovo in vse, kar je njegovo, zaradi skrinje Božje. David pa gre in z veseljem prenese skrinjo Božjo iz hiše Obededomove gori v mesto Davidovo. 13 In kolikorkrat so prestopili nosilci skrinje Gospodove šest korakov, je daroval vola in pitanca. 14 In David je plesal z vso močjo pred Gospodom in bil je opasan s platnenim naramnikom. 15 Tako je prenesel David in vsa hiša Izraelova skrinjo Gospodovo gori z radostnim petjem in glasom trombe. 16 In ko je prišla skrinja Gospodova v mesto Davidovo, je gledala Mihala, hči Savlova, skozi okno in je videla kralja Davida, da poskakuje in pleše pred Gospodom, in ga je zaničevala v srcu svojem. 17 Ko so pa prinesli skrinjo Gospodovo noter, jo postavijo na nje mesto sredi šotora, ki ga je bil David razpel zanjo. In David je daroval žgalne in mirovne daritve pred Gospodom. 18 In ko je David končal darovanje žgalščin in mirovnih žrtev, je blagoslovil ljudstvo v imenu Gospoda nad vojskami 19 in je podelil vsemu ljudstvu, vsej množici Izraelovi, možem in ženam, vsakemu hlebček kruha in kos mesa in kepo suhega grozdja. In ljudstvo se je razšlo, vsakdo v hišo svojo.

20 Potem se David vrne, da blagoslovi hišo svojo. In Mihala, hči Savlova, mu pride naproti in reče: Kako častit je danes bil kralj Izraelov, ki se je danes razodeval pred deklami hlapcev svojih, kakor se nesramno razodevajo lahkomiselneži! 21 David pa reče Mihali: Igral sem pred Gospodom, ki me je izvolil mimo očeta tvojega in mimo vse hiše njegove, da me postavi za vojvodo ljudstvu Gospodovemu, Izraelu, in še bom igral pred Gospodom. 22 In še bolj se hočem ponižati in nizek biti v svojih očeh, a pri deklah, ki si o njih govorila, si s tem pridobim čast! 23 In Mihala, hči Savlova, ni dobila zaroda do dne smrti svoje.

1 In zgodi se, ko je prebival kralj v hiši svoji in mu je Gospod dal pokoj od vseh sovražnikov njegovih okoli,

1 In zgodi se, ko je prebival kralj v hiši svoji in mu je Gospod dal pokoj od vseh sovražnikov njegovih okoli, 2 da reče kralj Natanu preroku: Poglej zdaj, jaz stanujem v cedrovi hiši, skrinja Božja pa prebiva pod preprogami. 3 In Natan veli kralju: Pojdi, stôri vse, kar ti je v srcu, zakaj Gospod je s teboj. 4 A še to noč pride beseda Gospodova k Natanu, govoreč: 5 Pojdi in reci hlapcu mojemu, Davidu: Tako pravi Gospod: Ali mi boš ti zgradil hišo, da prebivam v njej? 6 Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem odpeljal sinove Izraelove iz Egipta, do današnjega dne, temveč sem hodil z njimi v šotoru in prebivališču. 7 Kamorkoli sem šel z vsemi sinovi Izraelovimi, sem li kdaj besedo govoril s katerim rodov Izraelovih, ki sem jim zapovedal pasti ljudstvo moje, Izraela, rekoč: Zakaj mi niste zgradili cedrove hiše? 8 Tako torej vêli hlapcu mojemu, Davidu: Tako pravi Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnikov, ko si hodil za ovcami, da bodeš vojvoda ljudstvu mojemu, Izraelu; 9 in sem bil s teboj, kamorkoli si šel, in sem zatrl vse sovražnike tvoje pred teboj in storil ti veliko ime, kakor ime velikašev, ki so na zemlji. 10 In hočem pripraviti mesto ljudstvu svojemu in jih posaditi, da bodo prebivali na svojem in se več ne premikali, da jih tudi ne bodo stiskali več sinovi krivice kakor poprej 11 in odkar sem zapovedal sodnikom, da naj bodo nad ljudstvom mojim, Izraelom. In dal sem ti pokoj pred vsemi sovražniki tvojimi. Vrhutega ti Gospod oznanja, da Gospod zgradi hišo tebi. 12 Ko se ti dopolnijo dnevi in boš ležal z očeti svojimi, hočem za tabo obuditi seme tvoje, ki pride iz osrčja tvojega, in utrditi kraljestvo njegovo. 13 On zgradi hišo imenu mojemu, in jaz utrdim kraljestva njegovega prestol na veke. 14 Jaz mu bodem za očeta, in on mi bode za sina. Kadar stori kaj krivega, ga bom pokoril s človeško šibo in kaznoval z udarci človečjih otrok. 15 Ali milost moja ne odstopi od njega, kakor sem jo odtegnil Savlu, ki sem ga odpravil izpred tebe. 16 Ampak hiša tvoja in kraljestvo tvoje bode stanovitno pred teboj vekomaj, prestol tvoj bodi utrjen na veke. 17 Po vseh teh besedah in po vsej tej prikazni je točno govoril Natan Davidu.

18 Tedaj stopi David noter in sede pred Gospoda in reče: Kdo sem jaz, o Gospod Jehova, in kaj je hiša moja, da si me privedel tako daleč? 19 In to se je še premalo videlo tvojim očem, o Gospod Jehova, kajti govoril si tudi o hlapca svojega hiši za daljno prihodnost, in to po načinu človeka, Gospod Jehova! 20 In kaj more David še govoriti tebi? Saj poznaš hlapca svojega, o Gospod Jehova! 21 Zaradi besede svoje in po srcu svojem si storil vso to velikost, oznanivši jo hlapcu svojemu. 22 Zategadelj si velik, o Jehova Bog! kajti ni ga tebi enakega, tudi ni Boga razen tebe, po vsem tem, kar smo slišali z ušesi svojimi. 23 In je li en narod na zemlji podoben ljudstvu tvojemu, Izraelu, ki je zaradi njega šel Bog, da ga odkupi sebi v ljudstvo ter si napravi veliko ime in stori take velike in strašne reči zanj in za deželo svojo, vpričo ljudstva svojega, ki si ga sebi odkupil iz Egipta, izpod oblasti narodov in njih bogov? 24 In pripravil si sebi ljudstvo svoje, Izraela, da ti bodi ljudstvo na veke, ti pa, Jehova, si postal njih Bog! 25 Sedaj pa, o Jehova Bog, potrdi na vekomaj besedo, ki si jo govoril za hlapca svojega in za hišo njegovo, in stori, kakor si govoril. 26 Da naj se poveličuje ime tvoje vekomaj in se govori: Gospod nad vojskami je Bog nad Izraelom. In hiša hlapca tvojega Davida bodi trdna pred teboj! 27 Zakaj ti, Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, si razodel ušesu hlapca svojega, rekoč: Hišo ti hočem zgraditi. Zato se je hlapec tvoj osrčil, da moli to molitev tebi. 28 In sedaj, o Gospod Jehova, ti si Bog, in besede tvoje so resnica, in ti si govoril hlapcu svojemu to predobro obljubo: 29 sedaj torej rači blagosloviti hlapca svojega hišo, da ostane pred teboj vekomaj, zakaj ti, o Gospod Jehova, si to obljubil. Bodi torej z blagoslovom tvojim blagoslovljena tvojega hlapca hiša vekomaj!

1 In David je dejal: Je li še kdo, ki je preostal iz hiše Savlove, da mu izkažem milost zaradi Jonatana? 2 Bil pa je hlapec iz hiše Savlove, po imenu Ziba; tega pokličejo k Davidu. In kralj ga vpraša: Si li ti Ziba? On reče: Da, hlapec tvoj je. 3 In kralj reče: Je li še kdo od hiše Savlove, da mu izkažem milost Božjo? Ziba odgovori kralju: Še je sin Jonatanov, hrom na nogah. 4 In kralj ga vpraša: Kje je? In Ziba reče kralju: Glej, on je v hiši Mahirja, sina Amielovega, v Lodebarju. 5 Nato pošlje kralj David in ga da pripeljati iz hiše Mahirja, sina Amielovega, iz Lodebarja. 6 In Mefiboset, sin Jonatana, sina Savlovega, pride k Davidu in pade na obraz in stori poklon. David pa reče: Mefiboset! On odgovori: Tu sem, hlapec tvoj. 7 In David mu reče: Ne boj se! zakaj gotovo ti hočem izkazati milost zaradi Jonatana, očeta tvojega, in povrnem ti vse njive Savla, očeta tvojega, in jedel boš kruh pri moji mizi vsak dan. 8 On se pokloni in reče: Kaj je hlapec tvoj, da se oziraš na mrtvega psa, kakor sem jaz? 9 Tedaj pokliče kralj Ziba, Savlovega hlapca, in mu reče: Vse, kar je bilo Savlovega in vse njegove rodbine, sem dal sinu gospodarja tvojega. 10 Obdeluj torej zemljo njegovo zanj, ti in sinovi in hlapci tvoji, in spravljaj pridelke, da bodo kruh sinu gospodarja tvojega, da se s tem živi; ali Mefiboset, gospodarja tvojega sin, bo vsak dan jedel kruh pri mizi moji. Imel pa je Ziba petnajst sinov in dvajset hlapcev. 11 Nato reče Ziba kralju: Po vsem, kar je zapovedal gospod moj, kralj, svojemu hlapcu, bo storil hlapec tvoj. Zastran Mefiboseta, veli kralj, ta bo jedel pri mizi kakor kraljevih otrok eden. 12 Mefiboset pa je imel majhnega sina, po imenu Miha. In vsi, ki so bivali v hiši Zibovi, so bili hlapci Mefibosetu. 13 In Mefiboset je prebival v Jeruzalemu, zakaj jedel je vsak dan pri kraljevi mizi. Bil pa je hrom na obeh nogah.

1 In zgodi se potem, da je umrl kralj Amonovih sinov, in Hanun, sin njegov, je zakraljeval na njegovem mestu. 2 In David reče: Milost izkažem Hanunu, sinu Nahasovemu, kakor je njegov oče izkazal milost meni. Pošlje torej David in mu sporoči po hlapcih svojih sožalje zaradi očeta njegovega. Ko so pa prišli hlapci Davidovi v deželo Amonovih sinov, 3 reko knezi Amonovcev Hanunu, gospodu svojemu: Meniš li, da David spoštuje očeta tvojega, ker je poslal tolažnike k tebi? Ni li poslal David hlapcev svojih, da ogleda mesto in ga preišče in potem razvrne? 4 Nato vzame Hanun hlapce Davidove in jim obrije polovico brade in odreže njih oblačil polovico do pasa, in jih pošlje nazaj. 5 Ko se to sporoči Davidu, jim pošlje naproti; zakaj ti možje so bili silno osramočeni. In kralj jim sporoči: Ostanite v Jerihu, dokler vam ne porasto brade, potem se vrnite. 6 In ko so videli sinovi Amonovi, da so se omrzili Davidu, pošljejo in najmejo Sirce iz Bet-rehoba in Sirce iz Zobe, dvajset tisoč pešcev, in kralja v Maaki s tisoč možmi in iz Toba dvanajst tisoč mož. 7 Ko pa David to sliši, pošlje Joaba in vso vojsko junakov. 8 In Amonovi sinovi gredo iz mesta in se pripravijo za boj ob vhodu v vrata. In Sirci iz Zobe in iz Rehoba in možje iz Toba in Maake so stali posebej na polju. 9 Ko torej Joab vidi, da je spredaj in zadaj naskok naperjen proti njemu, izbere iz vseh najboljših mož Izraelovih in se pripravi zoper Sirce. 10 Ostalo ljudstvo pa da pod roko brata svojega Abisaja, da jih postavi zoper Amonove sinove. 11 In veli: Ako mi bodo Sirci premočni, bodi mi v pomoč, ako bodo pa Amonovci tebi premočni, pridem ti v pomoč! 12 Bodi srčen, in junaški se bojujva za ljudstvo naše in za mesta Boga našega, in Gospod naj stori, kar se mu vidi dobro. 13 In Joab in ljudstvo, ki je bilo pri njem, se približa na boj zoper Sirce, in zbeže pred njim. 14 Ko pa vidijo Amonovi sinovi, da so bežali Sirci, zbeže tudi oni pred Abisajem in pridejo v svoje mesto. Tedaj se vrne Joab od Amonovcev in pride v Jeruzalem. 15 In ko vidijo Sirci, da so jih porazili Izraelci, se zbero. 16 In Hadarezer pošlje in veli pripeljati Sirce, ki so bili onostran reke, in pridejo v Helam s Sobahom, poveljnikom vojske Hadarezerjeve na čelu. 17 In to se oznani Davidu; in zbere vsega Izraela in preide Jordan in dospe v Helam. Sirci se pa pripravijo zoper Davida in se bojujejo z njim. 18 A Sirci zbeže pred Davidom; in David je pobil iz Sircev mož od sedemsto voz in štirideset tisoč konjikov, udaril je tudi Sobaha, poveljnika njih vojske, da je ondi umrl. 19 In ko so videli vsi kralji, ki so bili v službi Hadarezerjevi, da so bili poraženi pred Izraelom, so sklenili mir z Izraelci in so jim bili podložni. In Sirci so se bali pomagati še dalje Amonovim sinovom.