1 In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč: 2 Odpošlji može, da naj ogledajo deželo Kanaansko, ki jo dam sinovom Izraelovim; iz vsakega rodu njih očetov pošljite po enega moža, in sleherni bodi prvak med njimi. 3 Nato jih je poslal Mojzes iz puščave Paranske po ukazu Gospodovem, samo take može, ki so bili glave Izraelovim sinovom. 4 In ta so njih imena: za rod Rubenov Šamua, sin Zakurjev; 5 za rod Simeonov Šafat, sin Horijev; 6 za rod Judov Kaleb, sin Jefunov; 7 za rod Isaharjev Igal, sin Jožefov; 8 za rod Efraimov Hozea, sin Nunov; 9 za rod Benjaminov Palti, sin Rafujev; 10 za rod Zebulonov Gadiel, sin Sodijev; 11 za rod Jožefov od rodu Manasejevega Gadi, sin Susijev; 12 za rod Danov Amiel, sin Gemalijev; 13 za rod Aserjev Setur, sin Mihaelov; 14 za rod Neftalijev Nahbi, sin Vofsijev; 15 za rod Gadov Guel, sin Makijev. 16 To so imena mož, ki jih je Mojzes poslal ogledovat deželo; Hozea pa, sina Nunovega, je imenoval Mojzes Jozueta. 17 In ko jih je Mojzes pošiljal ogledovat deželo Kanaansko, jim reče: Pojdite tod skozi Južno stran in stopite na gore, 18 in oglejte si deželo, kakova je, ter ljudstvo, ki prebiva v njej, je li krepko ali slabotno, ga je li malo ali mnogo, 19 in kakšna je dežela, ki prebivajo v njej, je li dobra ali slaba, in kakšna so mesta, ki bivajo v njih, ali v šotorih ali v trdnjavah; 20 in kakšna zemlja, je li mastna ali puhličasta, ima li drevja ali ne. Hrabri bodite in prinesite sadu tiste dežele. Bil je pa čas zgodnjega grozdja.

21 Šli so torej gori in ogledali deželo od puščave Zinske tja do Rehoba, kjer se gre v Hamat. 22 Nato so šli skozi Južno stran in prispeli v Hebron, in tu so bili Ahiman, Sesaj in Talmaj, otroci Enakovi. Hebron pa je bil sezidan sedem let poprej nego Zoan v Egiptu. 23 In prišli so do potoka Eškola in tu odrezali mladiko z enim grozdom, in nesli so ga na drogu po dva moža; nesli so tudi margaranovih jabolk in smokev. 24 Ta kraj se je imenoval potok Eškol zaradi grozda, ki so ga ondi odrezali sinovi Izraelovi.

25 In ko so ogledali deželo, se vrnejo po štiridesetih dnevih, 26 in gredo ter pridejo k Mojzesu in Aronu in k vsej občini Izraelovi v puščavo Paransko, v Kades; in prineso njima in vsej občini poročilo ter jim pokažejo sad dežele. 27 In pripovedujejo mu, govoreč: Prišli smo v deželo, kamor si nas bil poslal, in zares teče v njej mleko in med, in to je njen sad. 28 Toda močno ljudstvo je, ki prebiva v njej, in mesta so trdna in prevelika, in vrhutega smo tam videli otroke Enakove. 29 Amalek prebiva v pokrajini na jugu, Hetejci pa in Jebusejci in Amorejci prebivajo v gorah, a Kanaanci prebivajo ob morju in poleg Jordana. 30 A Kaleb je tolažil ljudstvo pred Mojzesom in rekel: Dajte, da gremo gori in jo posedemo, zakaj prav lahko jo obvladamo. 31 Ali možje, ki so bili šli gori z njim, reko: Nikakor ne moremo iti gori proti tistemu ljudstvu, kajti močnejši so od nas. 32 In spravili so v slab glas deželo, ki so jo ogledali, med sinovi Izraelovimi, govoreč: Dežela, skozi katero smo šli, da si jo ogledamo, je dežela, ki požira prebivalce svoje, in kar smo videli ljudstva v njej, vsi so možje visoke postave. 33 Videli smo tam tudi velikane, sinove Enakove, ki so iz velikanov, in zdelo se nam je, da smo kakor kobilice, in taki smo tudi bili v njih očeh.

1 Tedaj zažene vsa občina krik in vpije, in ljudstvo prejoka celo noč. 2 In vsi sinovi Izraelovi mrmrajo zoper Mojzesa in Arona, in vsa občina jima govori: O da bi bili umrli v deželi Egiptovski ali da bi poginili v tej puščavi! 3 In zakaj nas vodi Gospod v to deželo, da pademo pod mečem? Žene naše in otročiči naši pridejo v plen: ni li nam bolje vrniti se v Egipt? 4 In drug govori drugemu: Postavimo si poglavarja in pojdimo nazaj v Egipt! 5 Tedaj padeta Mojzes in Aron z obličjem na zemljo pred vsem zborom občine sinov Izraelovih.

6 Jozue pa, sin Nunov, in Kaleb, sin Jefunov, ki sta tudi bila med ogledniki dežele, raztrgata oblačila svoja 7 in rečeta vsej množici Izraelovih sinov: Dežela, ki smo jo prehodili, da si jo ogledamo, je jako dobra. 8 Če bomo po volji Gospodu, nas pripelje v tisto deželo ter nam jo dá, deželo, ki v njej teče mleko in med. 9 Samo ne upirajte se Gospodu, tudi se ne bojte ljudstva tiste dežele, kajti pojemo jih kakor kruh. Njih zaslomba se je od njih umaknila, a z nami je Gospod, ne bojte se jih. 10 Tedaj se zgovarja vsa množica, da ju posujejo s kamenjem. Ali slava Gospodova se prikaže ob shodnem šotoru vsem sinovom Izraelovim.

11 In Gospod reče Mojzesu: Doklej me bo zaničevalo to ljudstvo? in doklej ne bodo verovali v me po vseh tistih znamenjih, ki sem jih storil med njimi? 12 Udariti jih hočem s kugo in zatreti, tebe pa storim v narod večji in močnejši, kakor je ta. 13 A Mojzes reče Gospodu: Ali Egipčani bodo to slišali, zakaj odpeljal si ljudstvo to v moči svoji izmed njih. 14 In povedali bodo to prebivalcem te dežele, ki so čuli, da si ti, Gospod, sredi tegale ljudstva, da se ti, Gospod, daješ videti iz obličja v obličje in da oblak tvoj stoji nad njimi in ti greš pred njimi v oblakovem stebru po dnevi in v ognjenem stebru po noči. 15 Ako torej usmrtiš to ljudstvo kakor enega moža, bodo govorili poganski narodi, ki so čuli tak glas o tebi, takole: 16 Ker Gospodu ni bilo moči privesti tega ljudstva v deželo, ki jim jo je s prisego obljubil, jih je pomoril v puščavi. 17 Naj se torej, prosim, velika izkaže moč Gospodova, kakor si govoril, rekoč: 18 Gospod je počasen za jezo in obilen v milosti, on odpušča krivico in prestopek, a krivca nikakor ne šteje za nedolžnega, temveč obiskuje očetov krivico na otrocih, v tretjem in četrtem pokolenju. 19 Odpústi, prosim, krivico tega ljudstva po veliki milosti svoji in kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do semkaj.

20 In Gospod reče: Odpustil sem, kakor si dejal. 21 Ali zares, kakor živim in kakor bo slave Gospodove napolnjena vsa zemlja: 22 ker so me vsi tisti možje, ki so videli slavo mojo in znamenja moja, katera sem storil v Egiptu in v puščavi, sedaj že desetkrat izkušali in glasu mojega niso poslušali, 23 nikakor ne bodo videli dežele, za katero sem prisegel njih očetom; vsi, ki so me zaničevali, je ne bodo videli. 24 Ampak služabnika svojega Kaleba, ker je bil v njem drug duh in je zvesto hodil za menoj, njega hočem privesti v deželo, v katero je bil šel, in seme njegovo jo bo imelo v lasti. 25 Amalekovci pa in Kanaanci prebivajo v oni dolini; jutri se obrnite in pojdite v puščavo po potu k Rdečemu morju.

26 In Gospod ogovori Mojzesa in Arona, rekoč: 27 Kako dolgo naj prenašam to hudo množico, ki mrmra zoper mene? Slišal sem mrmranje sinov Izraelovih, koliko so godrnjali zoper mene. 28 Vêli jim: Kakor res živim, pravi Gospod: kakor ste govorili na ušesa moja, prav tako vam hočem storiti! 29 V tej puščavi bodo popadala trupla vaša; in kar vas je seštetih po vsem številu vašem, od dvajsetletnih in više, ki ste mrmrali zoper mene, 30 nikoli ne pridete v deželo, za katero sem povzdignil roko in prisegel, da vam dam prebivati v njej, razen Kaleba, sina Jefunovega, in Jozueta, sina Nunovega. 31 Vaše otročiče pa, o katerih ste dejali, da pridejo v plen, nje popeljem tja, in uživali bodo deželo, ki ste jo vi zavrgli. 32 A vaša trupla bodo popadala v tej puščavi. 33 In otroci vaši bodo pastirjevali po puščavi štirideset let in nosili kazen nečistosti vaše, dokler ne bo vaših trupel konec v puščavi. 34 Po številu štiridesetih dni, v katerih ste ogledovali deželo, za vsak dan eno leto, morate nositi krivice svoje štirideset let, in spoznate, kaj je to, ko se jaz odvrnem. 35 Jaz Gospod sem govoril; gotovo storim to vsej tej hudobni množici, ki se je zbrala zoper mene. V tej puščavi naj vzamejo konec in tu pomrjejo.

36 In možje, ki jih je bil Mojzes poslal ogledovat deželo in ki so, ko so se bili vrnili, napeljali vso občino, da godrnja zoper njega, s tem, da so dali slab glas o deželi, 37 ti možje, pravim, ki so v slab glas pripravili deželo, so umrli od šibe pred Gospodom. 38 A Jozue, sin Nunov, in Kaleb, sin Jefunov, sta ostala živa izmed onih mož, ki so bili šli ogledovat deželo.

39 In Mojzes je govoril te besede vsem sinovom Izraelovim, in ljudstvo je silno žalovalo. 40 In vstanejo navsezgodaj ter odrinejo na vrh gorovja in reko: Glej, tu smo in hočemo iti v kraj, ki ga je Gospod obljubil; zakaj grešili smo. 41 Mojzes pa reče: Zakaj tako prestopate besedo Gospodovo? Ne boste v tem imeli sreče. 42 Ne hodite tja gori, zakaj Gospod ni sredi vas; da vas ne pobijejo sovražniki vaši. 43 Kajti Amalekovci in Kanaanci so tu pred vami, in padli boste pod mečem; ker ste se odvrnili, ne hoteč iti za Gospodom, ne bode Gospod z vami. 44 Oni pa so vendar v svoji prevzetnosti šli vrh gorovja; ali Gospodova skrinja zaveze in Mojzes se nista ganila iz taborišča. 45 Tedaj pridejo Amalekovci in Kanaanci, ki so prebivali na onem gorovju, in jih porazijo ter razkrope prav do Horme.