1 In vsa množica sinov Izraelovih je prišla v puščavo Zinsko v prvem mesecu, in ljudstvo je ostalo v Kadesu. Tu je umrla Mirjama in tu je bila pokopana. 2 In ni bilo vode za občino; zbrali so se torej zoper Mojzesa in Arona. 3 In prepiralo se je ljudstvo z Mojzesom, govoreč: O da bi bili poginili, ko so poginili bratje naši pred Gospodom! 4 Zakaj sta privedla zbor Gospodov v to puščavo, da tu umrjemo, mi in živina naša? 5 In zakaj sta nas peljala gori iz Egipta, da nas spravita v ta slabi kraj, ki se ne da obsejati, ki ne rodi ne smokev, ne trte, ne margaranovih jabolk, še grla si tu ne moremo omočiti z vodo!

6 Tedaj se umakneta Mojzes in Aron izpred zbora k vratom shodnega šotora in padeta na obličje svoje; in prikaže se jima slava Gospodova. 7 In Gospod ogovori Mojzesa, veleč: 8 Vzemi palico in skliči občino, ti in Aron, brat tvoj, in govorita skali pred njih očmi, da naj dá vode svoje. Tako jim izpelji vodo iz skale in napoji občino in njih živino. 9 Vzame torej Mojzes palico izpred Gospoda, kakor mu je bil zapovedal. 10 In Mojzes in Aron skličeta zbor pred skalo, in jim reče: Čujte vendar, uporneži! Bova li vam izpeljala vodo iz te skale? 11 In vzdigne Mojzes roko in udari ob skalo dvakrat s palico svojo, in vode privre obilo, in občina je pila in njih živina. 12 A Gospod reče Mojzesu in Aronu: Ker nista verovala vame, da bi me svetega izkazala vpričo sinov Izraelovih, zato ne dovodita te občine v deželo, ki sem jo jim dal. 13 To je voda Meriba, ker so se tam prepirali sinovi Izraelovi z Gospodom, in on se je izkazal svetega pred njimi.