2
1 In v drugem letu kraljevanja Nebukadnezarjevega je imel Nebukadnezar sanje; in duh njegov se vznemiri in spanje ga mine.
2 Tedaj veli kralj, naj pokličejo pismouke in rotilce in čarodeje in Kaldejce, da povedo kralju sanje njegove. Pridejo torej in se postavijo pred kraljem.
3 In kralj jim reče: Imel sem sanje, in duh moj je vznemirjen, da bi se zavedel tistih sanj.
4 Nato ogovore Kaldejci kralja po sirski  Ali: aramejski. : Kralj, žívi vekomaj! Povej nam, hlapcem svojim, sanje, pa ti oznanimo razlago.
5 Kralj odgovori in reče Kaldejcem: Stvar je pri meni gotova: ako mi ne oznanite sanj in njih razlage, boste na kosce razsekani in hiše vam bodo izprevrnjene v gnojišča;
6 ako pa razodenete sanje in jih razložite, prejmete od mene darove, plačilo in veliko čast. Zato mi oznanite sanje in njih razlago!
7 Odgovore drugič in reko: Kralj naj pove hlapcem svojim sanje, pa oznanimo razlago.
8 Kralj odgovori in reče: Za gotovo vem, da hočete pridobiti časa, ker vidite, da je pri meni trden sklep:
9 Če mi ne oznanite sanj, ostane za vas le ena sodba; zakaj namenili ste se govoriti lažnive in mamljive besede pred menoj, dokler se ne premeni čas. Zatorej mi povejte sanje, in vedel bom, da mi morete oznaniti njih razlago.
10 Kaldejci odgovore pred kraljem in reko: Ni človeka na zemlji, ki bi mogel razodeti stvar kraljevo; kajti noben kralj, še tako velik in mogočen, ni nikdar zahteval take stvari od kateregakoli pismouka ali rotilca ali Kaldejca.
11 Saj stvar, ki jo kralj zahteva, je pretežka; in nikogar ni drugega, ki bi jo pred kraljem mogel razodeti, razen bogov, katerih domovanje ni pri mesu!
12 Zaradi tega se kralj raztogoti in bridko srdit zapove, naj pomoré vse modrijane v Babilonu.
13 In povelje je izšlo, in začeli so moriti modrijane; in iščejo Daniela in tovariše njegove, da jih usmrté.
14 Tedaj odgovori Daniel previdno in modro Ariohu, glavarju telesne straže kraljeve, ki je šel morit modrijane babilonske;
15 izpregovori in reče Ariohu, mogočniku kraljevemu: Zakaj tako prenaglo kraljevo povelje? Tedaj razloži Arioh Danielu stvar.
16 Nato stopi Daniel noter in si izprosi od kralja, da mu dovoli rok, ob katerem mu oznani razlago.
17 Potem gre Daniel v hišo svojo in razloži stvar tovarišem svojim Hananiju, Misaelu in Azariju:
18 da si izprosijo od Boga nebes usmiljenje zastran te skrivnosti, da bi ne poginili Daniel in tovariši njegovi z drugimi babilonskimi modrijani vred.
19 Nato je bila Danielu v ponočni prikazni razodeta tista skrivnost. In Daniel je hvalil Boga nebes.
20 Daniel izpregovori in reče:
Hvaljeno bodi ime Božje od vekomaj do vekomaj!
Zakaj njegova je modrost in moč;
21 in on izpreminja čase in ure,
on odstavlja kralje in postavlja kralje,
modrost daje modrim
in razumnim razumnost,
22 razodeva globoke in skrite stvari;
on ve, kar je v temi,
in pri njem je zgolj svetloba.
23 Tebe, o Bog očetov mojih,
zahvaljujem in slavim,
da si mi dal modrost in moč
in si mi sedaj oznanil, česar smo te prosili:
zakaj ti si nam oznanil stvar kraljevo.
24 Zategadelj je šel Daniel noter k Ariohu, ki ga je bil kralj postavil, da pomori babilonske modrijane; vstopi in mu reče takole: Ne môri modrijanov babilonskih; pelji me pred kralja, in oznanim kralju razlago.
25 Tedaj pripelje Arioh Daniela hitro pred kralja in mu reče takole: Našel sem moža med ujetniki z Judovega, ki bo povedal kralju razlago.
26 Kralj odgovori in reče Danielu, ki mu je bilo ime Beltsazar: Si li tisti, ki mi moreš povedati sanje, kakor sem jih videl, in njih razlago?
27 Daniel izpregovori pred kraljem in reče: Skrivnosti, za katero je kralj vpraševal, ne morejo kralju oznaniti modrijani, rotilci, pismouki in čarodeji.
28 Ali Bog je v nebesih, ki razodeva skrivnosti, in on je oznanil kralju Nebukadnezarju, kar se zgodi v poslednjih dneh.
Tvoje sanje in prikazni tvoje glave na ležišču tvojem so bile te:
29 Tebi, o kralj, je bilo v mislih na ležišču tvojem, kaj se bo godilo po tem času; in on, ki razodeva skrivnosti, ti je oznanil, kaj se zgodi.
30 Kar se pa tiče mene, ta skrivnost se mi ni razodela vsled modrosti, ki bi v meni bila mimo vseh živečih, temveč zategadelj, da se kralju oznani razlaga in ti zveš srca svojega misli.
31 Ti, o kralj, si videl, in glej: podoba velika. Ta podoba, ogromna in prelepe svetlosti, je stala proti tebi in bila je videti grozna.
32 Te podobe glava je bila iz čistega zlata, prsi in rami njeni iz srebra, trebuh njen in ledje iz brona,
33 stegna njena iz železa, noge njene nekaj iz železa in nekaj iz ila.
34 Gledal si, dokler se ni kamen odtrgal brez rok in je udaril podobo na njene noge, železne in ilovnate, ter jih je razdrobil.
35 Tedaj je hkratu bilo razdrobljeno železo, il, bron, srebro in zlato, in bilo je kakor pleve na gumnu po leti: veter je odnesel vse, da temu ni bilo najti sledu. Kamen pa, ki je bil udaril podobo, je postal velika gora in je napolnil vso zemljo.
36 To so tiste sanje; njih razlago pa hočemo povedati pred kraljem:
37 Ti, o kralj, si kralj kraljev, ki mu je dal Bog nebes kraljestvo, moč in oblast in slavo;
38 in kjerkoli bivajo sinovi človeški, poljske zveri in ptice nebeške, tebi jih je dal v roko in tebe postavil za vladarja njim vsem – ti si tista glava iz zlata.
39 A za teboj nastopi drugo kraljestvo, slabše od tvojega, in potem tretje kraljestvo iz brona, ki bo gospodovalo vsej zemlji.
40 In četrto kraljestvo bode močno kakor železo; prav kakor železo zdrobi in razbije vse, tako bo ono, enako razruševalnemu železu, zdrobilo in razrušilo vse tisto.
41 In da si videl noge in prste deloma iz lončarjevega ila in deloma iz železa, pomeni, da bode razdeljeno kraljestvo; ali bode v njem nekaj trdnosti železa, kajti videl si železo zmešano z ilovino.
42 In kakor prsti na nogah, deloma iz železa in deloma iz ila, tako bode kraljestvo deloma močno, deloma razdrobljivo.
43 Da si pa videl železo zmešano z ilovino, pomeni, da se bodo med seboj mešali z ženitvijo, pa se vendar ne bodo držali drug drugega, kakor se železo ne more zmešati z ilom.
44 A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke:
45 prav kakor si videl, da se je raz goro odtrgal kamen brez človeških rok in je zdrobil železo, bron, il, srebro in zlato. Véliki Bog je oznanil kralju, kaj se zgodi po tem času; in resnične so tiste sanje in njih razlaga zanesljiva.
46 Tedaj pade kralj Nebukadnezar na obraz in se pokloni Danielu in zapove, naj mu darujejo jedilno daritev in kadilo.
47 Kralj odgovori Danielu in reče: V resnici vaš Bog je Bog bogov in kraljem Gospod in razodevalec skrivnosti, ker si mogel razodeti to skrivnost.
48 Potem je poveličal kralj Daniela in mu dal mnogo velikih darov ter ga postavil za vladarja nad vso pokrajino Babilonsko in za prvega načelnika vsem modrijanom v Babilonu.
49 Daniel pa je prosil kralja, in ta je poveril poslovodstvo pokrajine Babilonske Sadrahu, Mesahu in Abednegu; a Daniel je bil na dvoru kraljevem.
|
