|
29 Tebi, o kralj, je bilo v mislih na ležišču tvojem, kaj se bo godilo po tem času; in on, ki razodeva skrivnosti, ti je oznanil, kaj se zgodi.
30 Kar se pa tiče mene, ta skrivnost se mi ni razodela vsled modrosti, ki bi v meni bila mimo vseh živečih, temveč zategadelj, da se kralju oznani razlaga in ti zveš srca svojega misli.
31 Ti, o kralj, si videl, in glej: podoba velika. Ta podoba, ogromna in prelepe svetlosti, je stala proti tebi in bila je videti grozna.
32 Te podobe glava je bila iz čistega zlata, prsi in rami njeni iz srebra, trebuh njen in ledje iz brona,
33 stegna njena iz železa, noge njene nekaj iz železa in nekaj iz ila.
34 Gledal si, dokler se ni kamen odtrgal brez rok in je udaril podobo na njene noge, železne in ilovnate, ter jih je razdrobil.
35 Tedaj je hkratu bilo razdrobljeno železo, il, bron, srebro in zlato, in bilo je kakor pleve na gumnu po leti: veter je odnesel vse, da temu ni bilo najti sledu. Kamen pa, ki je bil udaril podobo, je postal velika gora in je napolnil vso zemljo.
|
