|
19 Nato odide kralj v palačo svojo ter prenoči ob postu, ne dovoli žen pripeljati predse, in spanje ga mine.
20 In vstane kralj z jutranjo zarjo, ko se je svitalo, in hitro gre k levnjaku.
21 In ko se približa jami, zavpije po Danielu z žalostnim glasom. Kralj izpregovori in reče Danielu: O Daniel, živega Boga služabnik, ali te je mogel Bog tvoj, ki mu služiš neprestano, rešiti levov?
22 Nato reče Daniel kralju: O kralj, žívi vekomaj!
23 Moj Bog je poslal angela svojega, in zaprl je žrela levom, da mi niso škodovali, kajti pred njim sem bil spoznan za nedolžnega, in tudi pred teboj, kralj, nisem storil nič žalega.
|
