1 V prvem letu Darija, sinu Ahasverjevega, iz zaroda Medcev, ki je zakraljeval državi Kaldejcev, 2 v prvem letu kraljevanja njegovega sem jaz Daniel obrnil pozornost v pismih na število let, o katerih se je zgodila beseda Gospodova Jeremiju preroku, da se ima dopolniti razvalinam Jeruzalema sedemdeset let. 3 In obrnil sem obličje h Gospodu Bogu, da bi ga iskal z molitvijo in s prošnjami, ob postu, v raševniku in pepelu. 4 In molil sem h Gospodu, svojemu Bogu, in sem pripoznaval grehe ter dejal: Ah, Gospod! veliki in strašni Bog mogočni, ki hrani zavezo in milost tistim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo zapovedi njegove! 5 Grešili smo in popačeno ravnali in brezbožno delali, in uprli smo se, ker smo odstopili od zapovedi in pravic tvojih. 6 In nismo poslušali služabnikov tvojih, prerokov, ki so v tvojem imenu govorili kraljem našim, knezom in očetom našim in vsemu ljudstvu dežele. 7 Tebi, o Gospod, gre pravičnost, nam pa osramotitev obraza, kakor je danes: možem Judovim in prebivalcem jeruzalemskim in vsem Izraelcem, ki so blizu in ki so daleč po vseh deželah, kamor si jih razkropil zavoljo nezvestobe, ki so jo zakrivili zoper tebe. 8 O Gospod, nam gre osramotitev obraza, našim kraljem, našim knezom in očetom, ker smo grešili zoper tebe. 9 Pri Gospodu, našem Bogu, je obilo usmiljenje in odpuščenje; kajti uprli smo se mu 10 in nismo poslušali glasu Gospoda, Boga svojega, da bi hodili po postavah njegovih, ki nam jih je del pred oči po hlapcih svojih, prerokih. 11 Ampak ves Izrael je prestopil postavo tvojo in se odvrnil, da ni poslušal tvojega glasu. Zato se je razlilo na nas prekletstvo in prisega, ki je zapisana v zakonu Mojzesa, hlapca Božjega, ker smo grešili zoper njega. 12 In izpolnil je besede svoje, ki jih je govoril zoper nas in zoper naše sodnike, ki so nas sodili, s tem, da je spravil nad nas veliko nesrečo, da se ni zgodilo pod vsem nebom kaj takega, kakor se je zgodilo v Jeruzalemu. 13 Prav tako, kakor je pisano v zakonu Mojzesovem, je prišla vsa ta nesreča nad nas; vendar nismo ponižno prosili obličja Gospoda, Boga svojega, da bi se bili odvrnili od krivic svojih in prejeli razumnost v resnici tvoji. 14 Zato je Gospod čuval nad nesrečo in jo pripeljal nad nas. Kajti pravičen je Gospod, Bog naš, v vseh delih svojih, ki jih dela, mi pa nismo poslušali glasu njegovega. 15 In sedaj, o Gospod, Bog naš, ki si peljal ljudstvo svoje iz dežele Egiptovske z mogočno roko in si storil sebi ime, kakor je današnji dan: grešili smo, brezbožno smo ravnali. 16 O Gospod, po vsej svoji pravičnosti odvrni, prosim, jezo svojo in srd svoj od mesta Jeruzalema, gore svetosti svoje! zakaj zaradi grehov naših in krivic naših očetov je prišel Jeruzalem in ljudstvo tvoje v zasrambo vsem, ki so okoli nas. 17 In sedaj poslušaj, o Bog naš, molitev hlapca svojega in ponižne prošnje njegove in razjasni obličje svoje nad svojim svetiščem, ki je opustošeno, zavoljo Gospoda! 18 Nagni uho, o Bog moj, in čuj, odpri oko in poglej pustote naše in mesto, ki se zove po imenu tvojem. Kajti ne na podlagi pravičnosti svoje padamo na tla in milo prosimo pred tvojim obličjem, ampak na podlagi preobilega usmiljenja tvojega. 19 O Gospod, čuj, Gospod, odpusti, Gospod, poslušaj in delaj! ne odlašaj, zaradi sebe, o Bog moj! ker mesto in ljudstvo tvoje se zoveta po tvojem imenu.

20 Ko sem še govoril in molil in pripoznaval greh svoj in greh ljudstva svojega Izraela in ponižno prosil pred obličjem Gospoda, svojega Boga, za sveto goro svojega Boga; 21 ko sem še govoril v molitvi, prileti hitro mož Gabriel, ki sem ga bil videl v prikazni v začetku, in se me dotakne ob času večerne daritve. 22 In poučil me je ter je z menoj govoril in dejal: Daniel, zdaj sem prišel, da ti razsvetlim razum. 23 V začetku prošenj tvojih je izšla beseda, in prišel sem, da ti jo oznanim, ker si drag in ljubljen. Zato pazi na besedo in umej prikazen: 24 Sedemdeset tednov je odločenih nad ljudstvom tvojim in nad svetim mestom tvojim, da preneha odpad in se naredi konec grehom ter da se stori poravnava za krivico in se privede večna pravičnost in se zapečati prikazen in preroštvo in da se pomazili Najsvetejše. 25 Vedi torej in razumej: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, vojvode, bode sedem tednov, in dvainšestdeset tednov. Mesto se obnovi in pozida z ulicami in z obzidjem, in to v časih stiske. 26 In po tistih dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec iztrebljen in nič mu ne ostane. In ljudstvo vojvode, kateri pride, razdene mesto in svetišče; in konec tega bode v povodnji, in prav do konca bode vojska, določene pustote. 27 In trdno zavezo sklene z mnogimi za eden teden in sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev. In na perutih gnusob pride pustošnik; in do pokončanja, trdno določenega, se izlije jeza nad pustošnika.