1 V ta čas pa dvigne Herod kralj roke, da bi mučil nekatere od cerkve. 2 In umori Jakoba, brata Janezovega, z mečem. 3 In videč, da je to pogodu Judom, seže dalje in ujame Petra. Bili so pa dnevi presnih kruhov. 4 In ko ga ujame, ga posadi v ječo in izroči štirim četvoricam vojakov, naj ga stražijo; in po Veliki noči ga je hotel privesti pred ljudstvo. 5 Petra so torej varovali v ječi; a cerkev je molila zanj k Bogu neprenehoma.

6 Ko ga pa je hotel Herod privesti pred ljudstvo, tisto noč je spal Peter med dvema vojakoma, vkovan v dvojne verige; varuhi pred vrati pa so stražili ječo. 7 In glej, angel Gospodov pristopi, in svetloba se zasveti v izbi; in udari Petra v bok in ga zbudi, rekoč: Vstani hitro! In verige mu padejo z rok. 8 Angel mu pa veli: Opaši se in obuj opanke svoje. In storí tako. In mu veli: Ogrni si plašč in pojdi za menoj. 9 In izide in gre za njim; in ni vedel, da je resnično, kar se je godilo po angelu, temveč menil je, da vidi prikazen. 10 Ko pa preideta mimo prve straže in druge, dospeta do železnih vrat, ki so držala v mesto, in ta se jima odpro sama od sebe; ter stopita ven in preideta eno ulico, in precej se loči angel od njega. 11 In Peter se zave in reče: Sedaj vem zares, da je poslal Gospod angela svojega in me je otel iz roke Herodove in vsega, kar je pričakovalo ljudstvo judovsko. 12 In razmislivši to, pride do hiše Marije, matere Janeza s priimkom Marko, kjer jih je bilo veliko zbranih, ki so molili. 13 Ko pa potrka Peter na vežna vrata, pristopi deklica, po imenu Roda, poslušat, kdo je. 14 In spoznavši glas Petrov, od veselja ne odpre vrat, ampak zbeži noter in sporoči, da stoji Peter pred vrati. 15 Oni ji pa reko: Meša se ti. Ali ona trdi, da je tako. Oni pa pravijo: Njegov angel je. 16 A Peter čaka in trka. Ko pa odpro, ga ugledajo in ostrme. 17 Namignivši pa z roko, naj molče, jim razloži, kako ga je Gospod izpeljal iz ječe, in reče: Sporočite to Jakobu in bratom. In izide in odrine v drug kraj.

18 Ko se je pa zdanilo, ni bil majhen strah med vojaki, kaj da se je s Petrom zgodilo. 19 Herod pa, ko ga je zahteval in ga ni našel, izpraša varuhe in jih ukaže odpeljati na smrt. In odide iz Judeje v Cezarejo, ter tu prebiva. 20 Bil je pa jezen na Tirce in Sidonce; a oni ene misli pridejo k njemu in, pregovorivši zase Blasta, komornika kraljevega, prosijo miru, zato ker je njih dežela dobivala živež iz kraljevine. 21 A v določeni dan obleče Herod kraljevsko oblačilo in sede na prestol in jim je govoril. 22 Ljudstvo pa mu je vpilo: Božji glas je to, a ne človeški. 23 Pri tej priči pa ga udari angel Gospodov, zato ker ni dal slave Bogu: in črvi so se ga lotili, in je umrl.