21 A ko se je to dopolnilo, se nameni Pavel v duhu, da pojde, prehodivši Macedonijo in Ahajo, v Jeruzalem in reče: Potem, ko bom tam, moram videti tudi Rim. 22 Pošlje pa v Macedonijo dva od tistih, ki so mu služili, Timoteja in Erasta; sam ostane še nekaj časa v Aziji.

23 Nastane pa v ta čas ne majhen hrup zavoljo pota Gospodovega. 24 Neki srebrar namreč, Demetrij po imenu, ki je delal srebrne tempeljčke Diani, je dajal umetnikom ne malo dobička. 25 In skliče te in druge take delavce in reče: Možje, veste, da imamo od tega dela blagostanje svoje, 26 in vidite in slišite, da ne samo v Efezu, temveč skoro po vsej Aziji je ta Pavel veliko ljudstva pregovoril in odvrnil, govoreč, da to niso bogovi, ki so z rokami narejeni. 27 Ni pa samo nevarnost, da pride to delo naše na nič, ampak tudi da se bo za nič štel velike boginje Diane tempelj in se skrajša veličastvo te, ki jo časti vsa Azija in vesoljni svet. 28 Ko so pa to slišali, se napolnijo jeze in zakriče, rekoč: Velika je Diana Efežanov! 29 In po vsem mestu zavlada zmešnjava; in zaženo se enodušno na gledališče in zgrabijo s seboj Gaja in Aristarha, Macedonca, sopotovalca Pavlova. 30 Ko je pa Pavel hotel iti med ljudstvo, ga niso učenci pustili. 31 Pa tudi nekateri azijskih poglavarjev, ki so mu bili prijatelji, so k njemu poslali in ga prosili, naj ne gre v gledališče. 32 Vpili so pa eni to, drugi drugo; kajti bil je zbor poln zmešnjave, in največ jih je bilo, ki niso vedeli, zakaj so se sešli. 33 A nekateri so izvlekli Aleksandra izmed množice, ko so ga tudi Judje naprej potiskali. Aleksander pa zamahne z roko, naj umolknejo, in hoče ljudstvu govoriti. 34 Ko pa spoznajo, da je Jud, vzdignejo vsi en glas in vpijejo kaki dve uri: Velika je Diana Efežanov! 35 Mestni pisar pa, ko je množico pomiril, reče: Možje Efežani! kateri človek je, ki bi ne vedel, da mesto Efežanov je varuh svetišču velike Diane in od Jupitra padle podobe? 36 Ker se torej temu ne more ugovarjati, je treba, da se umirite in se v ničemer ne prenaglite. 37 Kajti pripeljali ste sem ta moža, ki nista ne svetišča oropala, ne boginje naše preklinjala. 38 Če imajo pa Demetrij in umetniki, ki so z njim, tožbo zoper koga, sodišča so in namestniki so; naj tožijo drug drugega. 39 Če pa zahtevate kaj drugega, se to obravna v postavnem zboru. 40 Kajti v nevarnosti smo tudi, da bomo zatoženi zavoljo današnje vstaje, in nobenega nimamo vzroka, s katerim bi mogli dati odgovor za ta hrupni shod. In rekši to, je razpustil zbor.

1 Ko je pa ta hrup nehal, pokliče Pavel učence in jih potolaži, in poslovivši se odide, da potuje v Macedonijo.