7 A prvi dan po soboti, ko smo se zbrali, da bi lomili kruh, jim je govoril Pavel, ker je hotel drugi dan odpotovati, in je podaljšal govor svoj do polnoči; 8 bilo je pa dosti svetilnic v gornji izbi, kjer smo bili zbrani. 9 Sedel je pa neki mladenič, po imenu Evtih, na oknu, in ko je Pavel le še govoril, trdno zaspi; in premagan od spanja, pade s tretjega nadstropja doli, in vzdignejo ga mrtvega. 10 Pavel pa gre doli in se skloni nanj ter ga objame in reče: Pomirite se; kajti duša njegova je v njem. 11 Nato gre zopet gori, prelomi kruh in jé, govori z njimi še mnogo, dokler se ne zdani, in tako odpotuje. 12 A mladeniča so pripeljali živega, in bili so ne malo potolaženi.

13 A mi smo že prej stopili na ladjo in se odpeljali v Ason, kjer smo imeli sprejeti Pavla; tako je bil namreč naročil, hoteč sam priti peš. 14 Ko se je pa bil v Asonu k nam pridružil in smo ga vzeli na ladjo, smo prišli v Mitileno; 15 in odpeljavši se odtod, smo prišli drugi dan Hiju nasproti, in dan pozneje smo pripluli k Samu, in ko smo v Trogiliji prenočili, smo prišli drugi dan v Milet. 16 Odločil je bil namreč Pavel, da se bomo peljali mimo Efeza, da se ne bi v Aziji zamudil; kajti hitel je, da bi bil, ako bi mu bilo mogoče, Binkoštni dan v Jeruzalemu.

17 Iz Mileta pa pošlje v Efez in pokliče starešine cerkve. 18 Ko pa pridejo k njemu, jim reče: Vi veste, kako sem od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, ves čas bil z vami, 19 služeč Gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in med izkušnjami, ki so me zadele vsled zalezovanja Judov; 20 kako nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah, 21 pričujoč Judom in Grkom izpreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa. 22 In sedaj, glejte, zvezan v duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi tam prigodi, 23 razen da mi sveti Duh po vseh mestih priča in pravi, da me čakajo vezi in stiske. 24 Ali življenja svojega ne štejem vrednega zase niti besede, da le dokončam tek svoj in službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da popričam evangelij milosti Božje. 25 In sedaj, glejte, jaz vem, da ne boste več videli obličja mojega vi vsi, ki sem med vami hodil, propovedujoč kraljestvo Božje. 26 Zato vam pričujem današnji dan, da sem čist krvi vseh; 27 zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil vse volje Božje. 28 Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za škofe, da pasete cerkev Božjo, ki si jo je pridobil z lastno krvjo. 29 Jaz vem, da pridejo po odhodu mojem med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi; 30 in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj. 31 Zato čuvajte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega iz vas. 32 In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in besedi milosti njegove, ki more dovršiti vaš napredek in dati delež med vsemi posvečenimi. 33 Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel; 34 sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj. 35 V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je on rekel: Veliko bolje je dati nego vzeti.

36 In ko je to povedal, poklekne na kolena in moli z njimi vsemi. 37 In velik jok je nastal med vsemi, in oklenivši se vratu Pavlovega, so ga poljubovali, 38 žalostni največ zavoljo besede, ki jo je rekel, da ne bodo več videli obličja njegovega. In spremili so ga na ladjo.

1 Ko smo se pa odtrgali od njih in se odpeljali, smo prišli naravnost v Kon, drugi dan v Rod in odtod v Pataro. 2 In ko smo našli ladjo, ki je imela jadrati v Fenicijo, smo stopili nanjo in se peljali. 3 Ko smo pa ugledali Ciper, smo ga pustili na levi strani in se peljali v Sirijo, in izkrcali smo se v Tiru; tu namreč je imela ladja iztovoriti blago. 4 In ko smo našli učence, smo ostali tu sedem dni; ti so pravili Pavlu po Duhu, naj ne hodi gori v Jeruzalem. 5 Ko smo pa te dni dopolnili, smo se odpravili, in spremljali so nas vsi z ženami in otroki ven za mesto; in pokleknivši na bregu, smo molili. 6 In ko smo se poslovili drug od drugega, smo stopili na ladjo, a oni so se vrnili domov.

7 Mi pa, ko smo vožnjo iz Tira dokončali, smo prišli v Ptolemajdo, in pozdravivši se z brati, smo ostali en dan pri njih. 8 A drugi dan smo odrinili in prišli v Cezarejo; in šli smo v hišo Filipa evangelista, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali smo pri njem. 9 Ta pa je imel štiri hčere device, ki so prerokovale. 10 Ko smo se pa več dni mudili, pride iz Judeje neki prerok, po imenu Agab; 11 ko pride ta k nam, vzame pas Pavlov in, zvezavši si roke in noge, reče: To veli sveti Duh: Moža, čigar je ta pas, zvežejo tako Judje v Jeruzalemu in ga izroče poganom v roke. 12 Ko smo pa to slišali, smo ga prosili mi in ondišnji, naj ne hodi gori v Jeruzalem. 13 Tedaj odgovori Pavel: Kaj delate, da jokate in mi trgate srce? Saj jaz sem pripravljen ne le biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa. 14 In ko ga nismo mogli pregovoriti, smo umolknili, rekši: Volja Gospodova se zgôdi!

15 A po teh dneh smo se pripravili in šli gori v Jeruzalem. 16 Šlo je pa z nami tudi nekaj učencev iz Cezareje, ki so peljali s seboj nekega Mnasona s Cipra, starega učenca, ki smo pri njem imeli gostovati.