17 Ko smo pa prišli v Jeruzalem, so nas radostno sprejeli bratje. 18 A drugi dan je šel Pavel z nami k Jakobu, kjer so se sešli vsi starešine. 19 In ko se je bil z njimi pozdravil, je pripovedoval vse po vrsti, kaj je storil Bog med pogani po njegovi službi. 20 Oni pa, ko so to slišali, so slavili Boga; in njemu reko: Vidiš, brat, koliko tisoč jih je med Judi, ki so sprejeli vero, in vsi so vneti za postavo. 21 Slišali pa so zate, da učiš odstop od Mojzesa vse Jude, ki so med pogani, in praviš, naj ne obrezujejo sinov svojih in se tudi ne ravnajo po starih šegah. 22 Kaj je torej storiti? Gotovo [se zbere množica, kajti] zaslišijo, da si prišel. 23 To torej stôri, kar ti povemo: So pri nas štirje možje, ki imajo obljubo na sebi; 24 te vzemi k sebi in očisti se z njimi in plačaj zanje, da si ostrižejo glave, in vsi bodo zvedeli, da ni res, kar so o tebi slišali, ampak da tudi sam redno živiš in izpolnjuješ postavo. 25 Glede tistih pa, ki so izmed poganov sprejeli vero, smo sklenili in pisali, da naj se varujejo malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti. 26 Tedaj vzame k sebi Pavel može, in očistivši se z njimi drugi dan, gre v tempelj in oznani, kdaj se dopolnijo dnevi očiščevanja, dokler se ni darovala daritev za vsakega od njih.

27 Ko so se pa sedmeri dnevi skoro dokončali, ga ugledajo v templju Judje iz Azije, razdražijo vse ljudstvo ter polože nanj roke, 28 kričeč: Možje Izraelci, pomagajte! Ta je tisti človek, ki povsod uči vse zoper naše ljudstvo in postavo in ta kraj, in vrhutega je tudi Grke pripeljal v tempelj in oskrunil ta sveti kraj. 29 Videli so bili namreč poprej Trofima Efežana z njim v mestu, in o njem so mislili, da ga je Pavel pripeljal v tempelj. 30 In vse mesto se je vzdignilo in ljudstvo je drlo skupaj; in zgrabivši Pavla, so ga vlekli ven iz templja; in precej so zaprli vrata. 31 Ko so ga pa že hoteli umoriti, pride glas do tisočnika vojaške trume, da se je vzdignil ves Jeruzalem. 32 Ta vzame takoj vojakov in stotnikov in priteče nadnje. Ko pa ugledajo tisočnika in vojake, nehajo bíti Pavla. 33 Tedaj se tisočnik približa in ga prime, in veli ga vkleniti v dve verigi, ter vpraša, kdo da je in kaj je storil. 34 In eni vpijejo to, a drugi drugo med ljudstvom. Ko pa ni mogel nič gotovega zvedeti zavoljo hrupa, ga ukaže odpeljati v grad. 35 In ko pride do stopnic, se prigodi, da ga morajo vojaki nesti zavoljo sile drhali; 36 kajti šla je za njim množica ljudstva, kričeč: Pogubi ga!

37 Ravno pa, ko hočejo Pavla peljati v grad, reče on tisočniku: Ali smem kaj govoriti s teboj? On pa reče: Znaš grški? 38 Nisi li torej tisti Egipčan, ki je pred temi dnevi napravil upor in izpeljal v puščavo štiri tisoč razbojnikov? 39 Pavel pa reče: Jaz sem Jud iz Tarsa, meščan ne neznatnega mesta v Ciliciji; prosim pa te, dovoli mi govoriti ljudstvu. 40 In ko mu je dovolil, namigne Pavel, stoječ na stopnicah, z roko ljudstvu, naj umolknejo; in ko nastane velika tihota, govori k njim v hebrejskem jeziku takole:

1 Možje, bratje in očetje, poslušajte sedaj moj zagovor proti vam!

2 Ko pa slišijo, da jim v hebrejskem jeziku govori, so še bolj tiho. In on reče:

3 Jaz sem mož Jud, rojen v Tarsu v Ciliciji, odgojen pa v tem mestu pri nogah Gamalielovih, poučen po natančnosti postave naših očetov, in bil sem vnet za Boga, kakor ste vsi vi danes, 4 ki sem preganjal ta pot celó do smrti, ko sem može in žene vezal in v ječo izročal, 5 kakor mi to more izpričati tudi veliki duhovnik in vse starešinstvo; od katerih sem prejel tudi pisem do bratov v Damasku in sem tja šel, da bi pripeljal tudi tiste, ki so tam bili, zvezane v Jeruzalem, da bi jih kaznovali. 6 Zgodi se pa, ko grem in se bližam Damasku, da me okoli poldne nagloma obsije velika svetloba z neba; 7 in padem na tla in slišim glas, da mi pravi: Savel, Savel, kaj me preganjaš? 8 Jaz pa odgovorim: Kdo si, Gospod? In mi reče: Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš. 9 Tisti pa, ki so bili z menoj, so sicer videli svetlobo, ali glasu njega, ki mi je govoril, niso slišali. 10 In rečem: Kaj naj storim, Gospod? Gospod pa mi veli: Vstani in pojdi v Damask, in tam se ti pove o vsem, kar ti je odločeno, da storiš. 11 Ko pa nisem videl od bleščeče te svetlobe, so me peljali za roko, ki so bili z menoj, in sem prišel v Damask. 12 Neki Ananija pa, mož pobožen po postavi, ki ima dobro pričevanje od vseh Judov, ki tam prebivajo, 13 pride k meni, pristopi in mi reče: Savel, brat, izpregledaj! In tisto uro sem izpregledal in pogledal nanj. 14 On pa reče: Bog očetov naših te je vnaprej določil, da spoznaš voljo njegovo in vidiš Pravičnega in slišiš glas iz ust njegovih; 15 kajti priča mu boš pri vseh ljudeh o tem, kar si videl in slišal. 16 In sedaj, kaj se obotavljaš? Vstani, daj se krstiti in operi grehe svoje, kličoč ime Gospodovo. 17 Zgodi se pa, ko sem se bil vrnil v Jeruzalem in sem v templju molil, da sem se zamaknil, 18 in videl sem ga, da mi pravi: Pohiti in odidi naglo iz Jeruzalema, ker ne sprejmo pričevanja tvojega o meni. 19 In jaz rečem: Gospod, sami vedo, da sem jaz zapiral v ječe in tepel po shodnicah te, ki verujejo v tebe; 20 in ko se je prelivala kri Štefana, pričevalca tvojega, sem tudi jaz stal zraven in sem se z njimi veselil smrti njegove ter varoval oblačila tistih, ki so ga pobijali. 21 In veli mi: Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane.

22 In poslušali so ga do te besede, in tu povzdignejo glas in kriče: Proč z zemlje s takšnim! ker ni prav, da živi. 23 Ko so pa vpili in raz sebe metali oblačila in prah lučali kvišku, 24 ga ukaže tisočnik odpeljati v grad, rekši, naj ga mučijo z biči, da bi zvedel, kaj je vzrok, da tako vpijejo nad njim. 25 Ko so ga pa z jermeni pritegnili, reče Pavel stotniku, ki je zraven stal: Smete li človeka Rimljana, in to še ne obsojenega bičati? 26 Ko pa sliši to stotnik, pristopi in sporoči tisočniku, rekoč: Kaj boš storil? Ta človek namreč je Rimljan. 27 Pristopi pa tisočnik in mu reče: Povej mi, če si ti Rimljan? On pa reče: Sem. 28 In tisočnik odgovori: Jaz sem za veliko denarja pridobil to državljanstvo. A Pavel reče: Jaz sem se pa tudi rodil Rimljan. 29 Tedaj precej odstopijo od njega, ki so ga imeli mučiti; pa tudi tisočnik se zboji, ko je zvedel, da je Rimljan in da ga je dal zvezati.

30 Drugi dan pa, ker je hotel za gotovo zvedeti, za kaj ga Judje tožijo, ga oprosti vezi in ukaže priti višjim duhovnikom in vsemu velikemu zboru. In pripelje Pavla doli in ga postavi mednje.

1 Pavel pa smelo pogleda na veliki zbor in reče: Možje in bratje! jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne.

1 Pavel pa smelo pogleda na veliki zbor in reče: Možje in bratje! jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne. 2 Veliki duhovnik Ananija pa ukaže tistim, ki so stali pri njem, naj ga udarijo po ustih. 3 Tedaj mu reče Pavel: Udaril te bo Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš bíti? 4 Tisti pa, ki so zraven stali, reko: Velikega duhovnika Božjega psuješ? 5 Pavel pa reče: Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: »Poglavarja naroda svojega ne preklinjaj.« 6 Vedoč pa, da jih je nekaj saducejev, nekaj pa farizejev, zavpije Pavel v velikem zboru: Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zavoljo upanja in vstajenja od mrtvih sem na sodbi. 7 Ko je pa to rekel, nastane razpor med farizeji in saduceji, in zbor se razdeli. 8 Saduceji namreč pravijo, da ni vstajenja in tudi angela in duha ne, farizeji pa priznavajo oboje. 9 In nastane velik krik; in nekateri pismarji od strani farizejske vstanejo, se prepirajo in reko: Nič hudega ne vidimo na tem človeku; kako pa, če mu je duh govoril ali angel? 10 Ko je pa nastal velik razpor, se je bal tisočnik, da ne bi Pavla raztrgali, ter ukaže vojakom, naj pridejo doli in ga siloma potegnejo izmed njih ter odpeljejo v grad.

11 Drugo noč pa pristopi Gospod k njemu in reče: Srčen bodi! zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal zame, tako moraš tudi v Rimu pričati.

12 Ko se je pa zdanilo, se zbere nekaj Judov, in se zarote, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ne ubijejo Pavla. 13 Bilo jih je pa več nego štirideset, ki so sklenili tako zaroto. 14 Ti pristopijo k višjim duhovnikom in starešinam in reko: S prisego smo se zakleli, da ne okusimo ničesar, dokler ne ubijemo Pavla. 15 Sedaj torej vi z velikim zborom naznanite tisočniku, naj ga jutri pripelje doli k vam, kakor da bi hoteli natančneje preiskati njegovo zadevo; a mi smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden se približa. 16 Slišal je pa o tem zalezovanju sin sestre Pavlove, ter pride in stopi v grad in sporoči Pavlu. 17 Pavel pa pokliče enega od stotnikov in reče: Tega mladeniča odpelji k tisočniku, ima mu namreč nekaj sporočiti. 18 On ga torej vzame in pripelje k tisočniku ter reče: Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča popeljem k tebi, ki ima nekaj govoriti s teboj. 19 In tisočnik ga prime za roko in odstopi z njim na stran in vpraša: Kaj je, kar mi imaš povedati? 20 In reče: Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri pripeljal Pavla v veliki zbor, kakor da bi hotel kaj natančnejšega izprašati zanj. 21 Ti jih pa ne poslušaj; zalezuje ga namreč izmed njih več nego štirideset mož, ki so se zarotili, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ga ne umore; in sedaj so pripravljeni in čakajo obljube tvoje. 22 Tedaj tisočnik odpusti mladeniča, naročivši mu: Naj nikomur ne poveš, da si mi to naznanil. 23 In pokliče dva stotnika in veli: Pripravite dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjikov in dvesto suličnikov po tretji uri v noči; 24 ukaže tudi, naj imajo živino pripravljeno, da Pavla posade nanjo in ga zdravega pripeljejo k Feliksu, namestniku. 25 In napiše pismo, ki se je takole glasilo:

26 Klavdij Lizija pozdravlja častitega namestnika Feliksa. 27 Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti; ali prišel sem z vojsko in ga otel, ko sem zvedel, da je Rimljan. 28 Hoteč pa zvedeti vzrok, zakaj ga tožijo, sem ga peljal v njih veliki zbor; 29 in našel sem, da ga tožijo za vprašanja svoje postave, da pa nima nobene krivice, za katero bi bil vreden smrti ali spon. 30 Ko se mi je pa naznanil naklep, ki so ga kovali zoper tega moža, sem ga poslal zdajci k tebi, sporočivši tudi tožnikom, naj pred teboj povedo, kar imajo zoper njega. Zdrav!

31 Tedaj so vojaki, kakor jim je bilo naročeno, vzeli Pavla in ga odpeljali po noči v Antipatrido. 32 A drugi dan so se vrnili v grad, pustivši konjike, da so šli z njim. 33 Ko pridejo ti v Cezarejo, oddado pismo namestniku in postavijo tudi Pavla predenj. 34 Ko pa prebere pismo, vpraša, iz katere pokrajine je, in zvedevši, da je iz Cilicije, 35 reče: Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tožniki tvoji. In ukaže, naj ga varujejo v dvorcu Herodovem.