In nastalo je ta dan veliko preganjanje cerkve, ki je bila v Jeruzalemu; in vsi so se razkropili po judejskih in samarijskih krajih, razen apostolov. 2 Pokopali pa so Štefana pobožni možje in so zelo plakali za njim. 3 A Savel je zatiral cerkev, in je hodil po hišah in vlačil može in žene ter jih izročal v ječo.

4 Tisti pa, ki so se bili razkropili, so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija. 5 A Filip je šel doli v samarijsko mesto in jim je propovedoval Kristusa. 6 In množica je pazila enega duha na to, kar je pravil Filip, poslušajoč in gledajoč znamenja, ki jih je delal. 7 Kajti nečisti duhovi so izhajali iz mnogih obsedencev, vpijoč z močnim glasom; in veliko mrtvoudnih in hromih je ozdravelo. 8 In nastala je velika radost v tem mestu.

9 Bil je pa neki mož, po imenu Simon, že dokaj časa v mestu, ki se je pečal s čarovništvom in mamil ljudstvo samarijsko, govoreč, da je on nekaj velikega; 10 katerega so vsi poslušali, od najmanjšega do največjega, govoreč: Ta je moč Božja, ki se imenuje velika. 11 Poslušali so ga pa zato, ker jih je bil dolgo časa mamil s čarodejstvi. 12 Ko so pa verovali Filipu, ki je oznanjeval evangelij o kraljestvu Božjem in o imenu Jezusa Kristusa, so se dali krstiti možje in žene. 13 Tudi Simon sam je sprejel vero, in po svojem krstu se je držal Filipa; in videč znamenja in velike čudeže, ki so se godili, je strmel.

14 Ko so pa apostoli v Jeruzalemu slišali, da je sprejela Samarija besedo Božjo, pošljejo k njim Petra in Janeza. 15 In ko sta prišla doli, sta molila zanje, da bi prejeli svetega Duha. 16 Zakaj na nobenega izmed njih še ni bil prišel, ampak bili so samo krščeni v ime Gospoda Jezusa. 17 Tedaj sta pokladala roke nanje, in so prejemali svetega Duha. 18 Videč pa Simon, da se po pokladanju rok apostolov daje sveti Duh, jima prinese denarja 19 in reče: Dajta tudi meni to oblast, da prejme svetega Duha, na kogarkoli položim roke. 20 Peter pa mu reče: Srebro tvoje naj s teboj vred pogine, ker meniš, da se more dar Božji dobiti za denar. 21 Nimaš ga dela, ne deleža v tej reči, kajti srce tvoje ni odkrito proti Bogu. 22 Izpokori se torej od te hudobnosti svoje in prosi Gospoda, če bi se ti morda odpustila namera srca tvojega. 23 Kajti vidim te, da si v žolču grenkobe in v zvezi krivice. 24 Simon pa odgovori in reče: Prosita vidva zame Gospoda, da ne pride name nič tega, kar sta rekla.

25 Ona torej, potem ko sta izpričala in govorila besedo Gospodovo, sta se vračala v Jeruzalem in mnogim vasem Samarijanov oznanjevala evangelij.

26 Angel Gospodov pa je govoril Filipu in dejal: Vstani in pojdi proti poldnevu, na cesto, ki pelje iz Jeruzalema doli v Gazo; ona je pusta. 27 In vstane ter odide. In glej, mož iz Etiopije, komornik in oblastnik Kandake, kraljice etiopske, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel molit v Jeruzalem, 28 se vrača domov, in sedeč na vozu svojem, prebira preroka Izaija. 29 Duh pa reče Filipu: Pristopi in pridruži se temu vozu. 30 Filip pa priteče in ga sliši, da bere preroka Izaija, ter reče: Ali pa umeš, kar bereš? 31 On pa reče: Kako bi neki mogel, če me kdo ne napoti? In zaprosi Filipa, naj vstopi in sede k njemu. 32 Vrsta pisma, ki jo je bral, pa je bila ta:

34 Izpregovori pa komornik in reče: Prosim te, o kom govori to prerok? o sebi ali o kom drugem? 35 Filip pa odpre usta in, začenši od tega pisma, mu oznani blagovestje o Jezusu. 36 Ko se pa tako peljeta po cesti, prideta k vodi; in komornik reče: Glej, voda! kaj brani, da bi bil krščen? [37 Filip pa reče: Če veruješ iz vsega srca, smeš. In odgovori in reče: Verujem, da je Jezus Kristus Sin Božji.] 38 In ukaže ustaviti voz; in oba stopita v vodo, Filip in komornik, in ga krsti. 39 Ko pa stopita iz vode, vzame Duh Gospodov Filipa; in ni ga več videl komornik, zakaj nadaljeval je vesel svojo pot. 40 A Filip se je znašel v Azotu, in gredoč dalje, je oznanjeval evangelij vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo.