12  Kako si padel z neba, o lucifer Ali: sijajna zvezda, danica. , jutranje zarje sin! kako si posekan na tla, ki si poraze napravljal narodom!
13 Ti si pač govoril v srcu svojem: V nebesa se dvignem, nad zvezde Boga mogočnega povišam prestol svoj, in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu.
14 Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bodem Najvišjemu.
15 Ali pahnjen boš v pekel, v jamo najglobočjo.
16 Kateri te vidijo, te natanko ogledujejo in se ozirajo v te, govoreč: »Je li ta tisti mož, ki je majal zemljo, ki je pretresal kraljestva?
17 ki je delal iz naseljenega sveta puščavo in je podiral mesta na njem, ki jetnikov svojih ni izpuščal domov?«
|
