10 Rekel sem: V pokojnih mi dnevih

moram stopiti v vrata šeola;

oropan sem ostanka svojih let.

11 Dejal sem: Ne bom videl Gospoda,

Gospoda v deželi živečih;

ondi, kjer prebivajo mrtvi,

ne bom več ugledal človeka.

12 Dom moj je razrušen

in ga nosijo od mene kakor pastirski šotor.

Dotkal sem kakor tkalec življenje svoje;

od statev me je odrezal.

Od dne do noči me boš končal!

13 Tolažil sem se do jutra –

kakor lev je zdrobil vse kosti moje.

Od dne do noči me boš končal!

14 Kakor lastovka in žerjav sem cvičal,

grulil sem kakor golob.

Koprneče so mi zrle oči kvišku:

O Gospod, v stiski sem, bodi mi porok!

15 Kaj naj rečem?

On mi je obljubil in On je tudi izpolnil.

Tiho bom hodil vsa leta svoja

zaradi bridkosti duše svoje.

16 O Gospod, ob tem žive ljudje

in vsekakor je v tem življenje duha mojega;

in me ozdraviš in ohraniš v življenju.

17 Glej, v mir mi je bilo,

da me je zadela bridkost prebridka;

ali ti si v ljubezni potegnil dušo mojo

iz jame pogube,

kajti vse grehe moje

si vrgel za hrbet svoj.

18 Saj šeol te ne slavi,

smrt te ne hvali;

ni upanja v zvestobo tvojo

njim, ki se pogrezajo v jamo.

19 Živeči, živeči te bo slavil

kakor jaz danes;

oče bo sinom oznanjal

zvestobo tvojo.

20 Gospod je bil pripravljen rešiti me,

zato bomo pesmi moje s strunami peli,

dokler živimo,

v hiši Gospodovi!