|
13 Prepevajte, nebesa, in raduj se, zemlja, in pojoč bobnite, gore! zakaj Gospod je potolažil ljudstvo svoje in se je usmilil siromakov svojih.
14 A Sion je rekel: Jehova me je zapustil in Gospod me je pozabil.
15 More li žena pozabiti dojenca svojega, da bi se ne usmilila sina telesa svojega? In ko bi tudi matere pozabile, jaz vendar ne pozabim tebe!
16 Glej, na obe dlani sem si te vdolbel; zidovi tvoji so vedno pred mano.
|
