1 Kdo je veroval oznanilu našemu in komu se je razodela rama Gospodova? 2 Kajti on je vzrastel kakor mladika pred njim in kakor korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote; in ko smo ga videli, ni imel mične zunanjosti, da bi si ga bili želeli. 3 Zaničevan je bil in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju, in kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, je bil zaničevan, in nič ga nismo čislali.

4 Zares, on je nosil bolezni naše in si je naložil bolečine naše; mi pa ga smo šteli za kaznjenega, ki ga je Bog udaril in ponižal. 5 A on je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in rane njegove so bile nam v ozdravljenje. 6 Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svoj pot; in Gospod mu je naložil nas vseh krivice.

7 Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl ust svojih kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred strižci svojimi; in ni odprl svojih ust. 8 Iz stiske in iz sodbe je bil vzet – a izmed njegovih vrstnikov kdo je pomislil, da je bil odrezan iz dežele živečih? zaradi prestopka ljudstva mojega ga je zadel udarec. 9 In dali so mu grob pri brezbožnih, a pri bogatinu je bil po mučni smrti svoji, zato ker ni storil krivice in ni bilo zvijače v ustih njegovih.