1 Ko torej zve Gospod, da so farizeji slišali, da Jezus dobiva in krščuje več učencev nego Janez 2 (dasi Jezus sam ni krščeval, marveč učenci njegovi), 3 zapusti Judejo in gre zopet v Galilejo. 4 Moral je pa iti skozi Samarijo. 5 Pride torej do samarijskega mesta, ki se imenuje Sihar, blizu zemljišča, ki ga je dal Jakob Jožefu, sinu svojemu. 6 Tam pa je bil studenec Jakobov. Jezus torej, truden od pota, kakor je bil, sede k studencu. Bilo je okoli šeste ure. 7 Kar pride žena iz Samarije zajemat vode. Veli ji Jezus: Daj mi piti. 8 Učenci njegovi so namreč odšli v mesto, da kupijo živeža. 9 Pa mu žena Samarijanka reče: Kako prosiš ti, ki si Jud, mene, ki sem žena Samarijanka, naj ti dam piti? (Judje namreč se ne pečajo s Samarijani.) 10 Jezus odgovori in ji reče: Ko bi poznala dar Božji in kdo je, ki ti pravi: Daj mi piti, prosila bi ti njega, in dal bi ti žive vode. 11 Reče mu žena: Gospod, saj še zajeti nimaš s čim, in vodnjak je globok: odkod imaš torej živo vodo? 12 Si mar ti večji od našega očeta Jakoba, ki nam je dal ta vodnjak, in je sam iz njega pil in sinovi njegovi in živina njegova? 13 Jezus odgovori in ji reče: Vsak, kdor pije od te vode, bo zopet žejen; 14 kdorkoli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temveč voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje. 15 Reče mu žena: Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in da ne bom hodila semkaj zajemat. 16 Veli ji Jezus: Pojdi, pokliči moža svojega in pridi sem. 17 Žena odgovori in reče: Nimam moža. Reče ji Jezus: Prav si povedala: Nimam moža. 18 Imela si namreč pet mož, in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož: to si po pravici povedala. 19 Reče mu žena: Gospod, vidim, da si prerok. 20 Očetje naši so na tej gori molili; vi pa pravite, da je v Jeruzalemu kraj, kjer se mora moliti. 21 Reče ji Jezus: Žena, verjemi mi, da prihaja ura, ko ne boste molili Očeta ne na tej gori, ne v Jeruzalemu. 22 Vi molite, česar ne veste; mi molimo, kar vemo: zakaj zveličanje pride od Judov. 23 Ali prihaja ura in je že sedaj, ko bodo pravi molilci molili Očeta v duhu in resnici; saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili. 24 Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici. 25 Reče mu žena: Vem, da pride Mesija (ki se imenuje Kristus); kadar on pride, nam vse oznani. 26 Reče ji Jezus: Jaz sem, ki govorim s teboj.

27 In v tem pridejo učenci njegovi in se čudijo, da se pogovarja z ženo; vendar pa nihče ne reče: Kaj hočeš? ali: Kaj se pogovarjaš z njo? 28 Žena torej pusti svoj vrč in odide v mesto in veli ljudem: 29 Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila, ali ni ta Kristus? 30 In gredo iz mesta in pridejo k njemu. 31 Medtem so ga pa učenci prosili, rekoč: Rabi, jej! 32 On jim pa reče: Jaz imam jed, da jo jem, za katero vi ne veste. 33 Učenci se torej pomenkujejo med seboj: Ali mu je kdo prinesel jesti? 34 Reče jim Jezus: Moja jed je, da izpolnjujem voljo tega, ki me je poslal, in dopolnim delo njegovo. 35 Ne pravite li vi, da je še štiri mesece, pa pride žetev? Glej, pravim vam, povzdignite oči in poglejte njive, da so že bele za žetev. 36 Kdor žanje, prejema plačilo in zbira sad za večno življenje, da se skupaj radujeta, kdor seje in kdor žanje. 37 Kajti v tem je pregovor resničen: Drugi je, ki seje, in drugi, ki žanje. 38 Jaz sem vas poslal žet, česar vi niste obdelali; drugi so obdelali, in vi ste prišli v njih delo.

39 Iz tega mesta je pa mnogo Samarijanov sprejelo vero vanj zavoljo besede žene, ki je pričala: Povedal mi je vse, kar sem storila. 40 Ko pridejo torej Samarijani k njemu, ga prosijo, naj ostane pri njih. In ostal je tam dva dni. 41 In veliko več jih je sprejelo vero zavoljo njegove besede. 42 A ženi so pravili: Sedaj ne verujemo več zavoljo tvojega govorjenja, kajti sami smo slišali in vemo, da je ta resnično Zveličar sveta, Kristus.