1 Bil je pa eden bolan, po imenu Lazar, iz Betanije, iz trga Marije in Marte, njene sestre. 2 Marija, katere brat Lazar je bil bolan, pa je bila ta, ki je pomazilila Gospoda z mazilom in mu otrla noge z lasmi svojimi. 3 Sestri torej pošljeta k njemu, rekoč: Gospod, glej, ki ga ti ljubiš, je bolan. 4 Ko pa Jezus sliši, reče: Ta bolezen ni za smrt, marveč za slavo Božjo, da se Sin Božji po njej oslavi. 5 Jezus je pa ljubil Marto in njeno sestro in Lazarja. 6 Ko torej zasliši, da je bolan, tedaj ostane še dva dni na tistem mestu, kjer je bil. 7 Potem šele veli učencem svojim: Pojdimo zopet v Judejo! 8 Učenci mu reko: Rabi, ravnokar so te hoteli Judje s kamenjem posuti, pa pojdeš zopet tja? 9 Jezus odgovori: Nima li dan dvanajst ur? Če kdo po dnevi hodi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; 10 če pa kdo po noči hodi, se spotakne, ker ni luči v njem. 11 To je povedal, in potem reče: Lazar, prijatelj naš, je zaspal; pa grem, da ga prebudim. 12 Reko mu torej učenci njegovi: Gospod, če je zaspal, ozdravi. 13 Rekel pa je to Jezus o smrti njegovi; a oni so mislili, da pravi o navadnem spanju. 14 Tedaj jim Jezus razločno pove: Lazar je umrl; 15 in radujem se zavoljo vas, da nisem bil tam, da boste verovali; pa pojdimo k njemu. 16 Tedaj reče Tomaž, ki se imenuje Dvojček, součencem: Pojdimo še mi, da umremo z njim.

17 Ko torej Jezus pride, ga najde že štiri dni ležečega v grobu. 18 Bila je pa Betanija blizu Jeruzalema, kakih petnajst tečajev. 19 In mnogo izmed Judov jih je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili po njunem bratu. 20 Ko torej zasliši Marta, da prihaja Jezus, mu gre naproti; a Marija je doma sedela. 21 Marta torej reče Jezusu: Gospod, ko bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl. 22 A tudi sedaj vem, karkoli poprosiš Boga, ti Bog da. 23 Reče ji Jezus: Brat tvoj vstane. 24 Marta mu reče: Vem, da vstane ob vstajenju poslednji dan. 25 Reče ji Jezus: Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre; 26 in vsak, kdor živi in veruje vame, ne umre vekomaj. Veruješ li to? 27 Reče mu: Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus, Sin Božji, ki je imel priti na svet. 28 In rekši to, odide in pokliče skrivaj Marijo, sestro svojo, rekoč: Učenik je tu in te kliče. 29 Ona pa, ko zasliši, hitro vstane in pride k njemu. 30 Jezus namreč še ni bil prišel v trg, temveč je bil še na mestu, kjer ga je bila Marta srečala. 31 Ko pa vidijo Judje, ki so bili z njo v hiši in so jo tolažili, da je Marija hitro vstala in odšla, gredo za njo, misleč, da gre h grobu, da bi tam jokala.

32 Ko torej pride Marija tja, kjer je Jezus, in ga ugleda, mu pade k nogam in mu reče: Gospod, ko bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl. 33 Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Jude, ki so prišli z njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten, 34 in reče: Kam ste ga položili? Reko mu: Pridi in poglej! 35 Jezus se razjoka. 36 Judje tedaj reko: Glej, kako ga je ljubil! 37 A nekateri izmed njih reko: Ali ni mogel on, ki je slepemu oči odprl, storiti, da bi tudi ta ne bil umrl? 38 In Jezus se zopet zgrozi v sebi in pride h grobu. Bila je pa votlina in kamen je ležal na njej. 39 Jezus veli: Vzdignite kamen! Marta, sestra rajnikova, mu reče: Gospod, že smrdi; zakaj štiri dni je že v grobu. 40 Veli ji Jezus: Ali ti nisem rekel, da boš videla slavo Božjo, če veruješ? 41 Tedaj odvalijo kamen, kjer je mrtvec ležal. A Jezus povzdigne oči kvišku in reče: Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal. 42 Pa jaz sem vedel, da me vsekdar poslušaš; toda zaradi ljudstva, ki okoli stoji, sem to rekel, da bi verovali, da si me ti poslal. 43 In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pridi ven! 44 In mrtvec izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in njegov obraz je bil obvezan s prtom. Veli jim Jezus: Razvežite ga in pustite, naj odide.

45 Tedaj jih je veliko izmed Judov, ki so bili prišli k Mariji in so videli, kaj je Jezus storil, sprejelo vero vanj. 46 A nekateri izmed njih odidejo k farizejem in jim povedo, kaj je storil Jezus.

47 Višji duhovniki in farizeji torej skličejo veliki zbor in reko: Kaj čemo storiti? kajti ta človek dela veliko čudežev. 48 Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj; in pridejo Rimljani in nam vzemo i zemljo i narod. 49 A eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto veliki duhovnik, jim reče: Vi ničesar ne veste, 50 in tudi ne premišljate, da je bolje za vas, če eden človek umre za ljudstvo, nego da bi ves narod poginil. 51 Tega pa ni rekel sam od sebe, temveč, ker je bil tisto leto veliki duhovnik, je prerokoval, da ima Jezus umreti za narod; 52 in ne samo za ta narod, ampak da tudi razkropljene otroke Božje zbere v eno. 53 Od tega dne torej se posvetujejo, kako naj ga umore.

54 Jezus pa ni hodil več očitno med Judi, temveč se je umaknil odtod v kraj blizu puščave, k mestu, ki se imenuje Efraim; in tu je prebival z učenci svojimi. 55 Bila je pa blizu Velika noč Judov; in veliko jih gre iz dežele gori v Jeruzalem pred Veliko nočjo, da se očistijo. 56 Iščejo tedaj Jezusa in se pogovarjajo med seboj, stoječ v templju: Kaj se vam zdi? Gotovo ne pride na praznik? 57 Izdali pa so višji duhovniki in farizeji zapoved, če kdo zve, kje je, naj to naznani, da bi ga zgrabili.