1 Šest dni pred Veliko nočjo pa pride Jezus v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki je bil umrl in ga je Jezus obudil iz mrtvih. 2 In napravijo mu tu večerjo; in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden med temi, ki so z njim sedeli za mizo. 3 Marija pa vzame libro nardovega mazila, pravega in dragocenega, in pomazili noge Jezusove in mu jih otre z lasmi svojimi; in hiša se napolni z duhom mazila. 4 Toda Juda Simonov Iškariot, eden učencev njegovih, ki ga je imel izdati, reče: 5 Zakaj se ni prodalo to mazilo za tristo denarjev in dalo ubogim? 6 To pa je rekel, ne ker ga je bila skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel mošnjo in nosil, kar so metali vanjo. 7 Jezus pa reče: Pusti jo; za dan pogreba mojega je to prihranila. 8 Kajti uboge imate vsekdar pri sebi, a mene nimate vsekdar.

9 Zvedelo je pa preprosto ljudstvo izmed Judov, da je tukaj, ter pridejo ne samo zaradi Jezusa, ampak da bi tudi videli Lazarja, ki ga je bil obudil iz mrtvih. 10 Višji duhovniki pa se posvetujejo, da bi tudi Lazarja umorili; 11 ker so mnogi izmed Judov hodili tja zavoljo njega in so sprejemali vero v Jezusa.

12 Drugi dan zasliši velika množica, ki je bila prišla na praznik, da gre Jezus v Jeruzalem. 13 In vzemo palmove veje in mu pridejo naproti in vpijejo: Hosana! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem, kralj Izraelov! 14 In Jezus dobi osliča in sede nanj, kakor je pisano: 15 »Ne boj se, hči sionska! glej, kralj tvoj gre, sedeč na žrebetu osličjem.« 16 Tega učenci njegovi izprva niso razumeli, ampak ko je bil Jezus oslavljen, tedaj so se spomnili, da je bilo to pisano za njega in da so mu to storili. 17 Ljudstvo torej, ki je bilo z njim, ko je Lazarja poklical iz groba in ga obudil iz mrtvih, je pričevalo o njem. 18 Zato mu je tudi množica prišla naproti, ker so slišali, da je storil ta čudež. 19 Farizeji reko tedaj med seboj: Vidite, da nič ne opravite! Glej, ves svet leti za njim.

20 Bili so pa nekateri Grki med tistimi, ki so prihajali, da bi molili o prazniku. 21 Ti torej pristopijo k Filipu, ki je bil iz Betsaide Galilejske, in ga zaprosijo, rekoč: Gospod, Jezusa bi radi videli. 22 Filip gre in pove to Andreju, in Andrej in Filip povesta Jezusu. 23 Jezus pa jima odgovori, rekoč: Prišla je ura, da bi bil oslavljen Sin človekov. 24 Resnično, resnično vam pravim: Pšenično zrno, če pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu. 25 Kdor ljubi dušo svojo, jo izgubi; a kdor sovraži dušo svojo na tem svetu, jo ohrani za večno življenje. 26 Ako mi hoče kdo služiti, naj gre za menoj; in kjer sem jaz, tam bo tudi služabnik moj; in če kdo meni služi, njega počasti Oče. 27 Sedaj je duša moja žalostna, in kaj hočem reči? Oče, reši me iz te ure! Toda prav zato sem prišel v to uro. 28 Oče, oslavi ime svoje! Tedaj se oglasi glas z neba: Oslavil sem ga, in zopet ga oslavim. 29 Ljudstvo torej, ki je zraven stalo in je to slišalo, pravi, da je zagrmelo. Drugi pravijo: Angel mu je govoril. 30 Jezus odgovori in reče: Ne zaradi mene je prišel ta glas, ampak zavoljo vas. 31 Zdaj je sodba tega sveta; zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven. 32 In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi. 33 To je pa pravil, da naznači, s kakšno smrtjo mu je umreti. 34 Ljudstvo mu torej odgovori: Mi smo slišali iz zakona, da Kristus ostane vekomaj, in kako praviš ti, da mora biti povišan Sin človekov? kdo je ta Sin človekov? 35 Jezus jim torej reče: Še malo časa je luč med vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema; in kdor po temi hodi, ne ve, kam gre. 36 Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči.

To je Jezus povedal, in je odšel in se skril pred njimi. 37 In dasi je toliko čudežev storil vpričo njih, niso verovali vanj, 38 da se izpolni beseda Izaija preroka, ki jo je rekel:

44 Jezus pa zakliče in reče: Kdor veruje v mene, veruje ne v mene, marveč v tega, ki me je poslal. 45 In kdor vidi mene, vidi tega, ki me je poslal. 46 Jaz Luč sem prišel na svet, da ne ostane v temi nihče, kdor veruje v mene. 47 In če kdo sliši moje besede in jih ne hrani, jaz ga ne sodim; zakaj nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da zveličam svet. 48 Kdor zaničuje mene in ne sprejema besed mojih, ima svojega sodnika: beseda, ki sem jo govoril, ona ga bo sodila v poslednji dan. 49 Kajti jaz nisem sam od sebe govoril, temveč Oče, ki me je poslal, on mi je dal zapoved, kaj naj povem in kaj naj govorim. 50 In vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je Oče rekel.