7 In reko drug drugemu: Pridite, mečimo kocke, da zvemo, zavoljo koga nas je zadela ta nadloga. In mečejo kocke, in kocka pade na Jona.
8 Tedaj mu reko: Povej nam, prosimo, zavoljo česa nas je zadela ta nadloga? Kakšno je tvoje opravilo in odkod si prišel? Katera je tvoja dežela in iz katerega si ljudstva?
9 In jim reče: Hebrejec sem, in bojim se Gospoda, Boga nebes, ki je naredil morje in suhoto.
10 Tedaj prevzame može velik strah, in mu reko: Čemu si to storil? Vedeli so namreč možje, da je zbežal izpred obličja Gospodovega, ker jim je bil povedal.
11 In ga vprašajo: Kaj hočemo storiti s teboj, da se morje pomiri proti nam? Kajti morje je vedno bolj divjalo.
12 In jim reče: Vzemite me in vrzite me v morje, in morje se pomiri proti vam. V svesti sem si namreč, da je zavoljo mene prišel ta veliki vihar nad vas.
13 A možje so hrabro veslali, da bi pritegnili ladjo nazaj h kopnemu, a niso mogli, ker je morje bolj in bolj divjalo proti njim.
14 Zato kličejo h Gospodu in reko: Ah, Gospod, prosimo, naj ne poginemo zavoljo tega moža duše in ne prištevaj nam nedolžne krvi; zakaj ti, Gospod, si storil, kakor je bila volja tvoja.
15 Nato vzamejo Jona in ga vržejo v morje. In morje je nehalo besneti.
16 Možje pa so se bali z velikim strahom Gospoda, in darovali so klalščino Gospodu in storili obljube.
2
1  In Gospod je pripravil veliko ribo, da bi požrla Jona. In Jona je bil v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.
2 In molil je Jona h Gospodu, svojemu Bogu, iz ribjega trebuha in rekel:
3 H Gospodu sem klical v stiski svoji,
in mi je odgovoril;
iz krila smrtnega kraja sem vpil,
ti si uslišal glas moj.
4 Kajti vrgel si me v globočino,
v sredino morja,
da so me vode objemale;
vsi valovi in zagoni tvoji
so drli čezme.
5 In rekel sem:
Pahnjen sem izpred tvojih oči;
vendar bom zopet gledal
proti templju svetosti tvoje.
6 Vode so me zagrnile do duše,
globočina me je objela,
morska trava se mi je ovijala okrog glave.
7 Pogrezal sem se do podzidja gorá,
zapahi zemlje so bili zaprti nad menoj za vekomaj.
Tedaj si potegnil iz jame življenje moje,
o Gospod, Bog moj!
8 Ko je v meni hirala duša moja,
sem se spominjal Gospoda,
in molitev moja je prišla k tebi,
v hram svetosti tvoje.
9 Kateri časté ničemurnosti prazne,
opuščajo Boga, milost svojo.
10 Ali jaz ti bom daroval
z glasom zahvaljevanja;
izpolnim, kar sem obljubil.
Pri Gospodu je rešitev!
|
