1 Potem pa izvoli Gospod še drugih sedemdeset in jih pošlje po dva in dva pred obličjem svojim v vsako mesto ali kraj, kamor je imel sam priti. 2 In pravil jim je: Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo; prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo. 3 Pojdite! Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. 4 Ne nosite mošnje, ne torbe, ne obuvala, in nikogar na poti ne pozdravljajte. 5 V katerokoli hišo pa pridete, najprej recite: Mir tej hiši! 6 In če je tu sin miru, bo počival mir vaš na njem; če pa ne, se vrne zopet k vam. 7 A v tej hiši ostanite in jejte in pijte, kar imajo; kajti vreden je delavec plačila svojega. Ne prehajajte iz hiše v hišo. 8 In v katerokoli mesto pridete in vas sprejmo, jejte, kar vam postavijo, 9 in ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim pravite: Približalo se je k vam kraljestvo Božje. 10 A v katerokoli mesto pridete in vas ne sprejmo, pojdite na ulice njegove in recite: 11 Tudi prah iz vašega mesta, ki se nam je nog prijel, otresamo na vas; toda vedite to, da se je približalo kraljestvo Božje. 12 Pravim vam, da bo Sodomi tisti dan laže nego temu mestu. 13 Gorje ti, Korazin! gorje ti, Betsaida! zakaj ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vaju, bi se bila davno, v raševniku in pepelu sedeč, izpokorila. 14 Ali Tiru in Sidonu bo laže na sodbi nego vama. 15 In ti, Kafarnavm, ali nisi bil povzdignjen do neba? a pahnjen boš do pekla! 16 Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, ki me je poslal.

17 Vrnejo se pa sedemdeseteri z veseljem, govoreč: Gospod, tudi zli duhovi so nam pokorni v imenu tvojem. 18 On pa jim reče: Videl sem satana, da je padel z neba kakor blisk. 19 Glejte, dal sem vam oblast, stopati na kače in škorpijone, in oblast nad vso silo sovražnikovo, in nič vam ne bo škodovalo. 20 Toda tega se ne veselite, da so vam duhovi pokorni; veselite se marveč, da so imena vaša zapisana v nebesih.

21 V tisto uro se razveseli Jezus v svetem Duhu in reče: Hvalim te, Oče, Gospodar neba in zemlje! da si to skril modrim in razumnim in razodel nedoraslim; da, Oče, ker tako je bila volja tvoja. 22 Vse mi je izročil Oče moj, in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Oče, in kdo je Oče, razen Sin in komurkoli hoče Sin razodeti. 23 In obrnivši se k učencem posebej, reče: Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite. 24 Kajti pravim vam, da je veliko prerokov in kraljev želelo videti, kar vi vidite, a niso videli, in slišati, kar vi slišite, a niso slišali.

25 In glej, učenik postave vstane in izkušajoč ga, reče: Učenik, kaj naj storim, da podedujem večno življenje? 26 On mu pa reče: V zakonu kaj je pisano? kako bereš? 27 On pa odgovori in reče: »Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse moči svoje in iz vse pameti svoje, bližnjega svojega pa kakor samega sebe.« 28 Pa mu reče: Prav si odgovoril; to delaj, in živel boš. 29 On pa, hoteč samega sebe opravičiti, reče Jezusu: In kdo je moj bližnji?

30 Jezus odgovori in reče: Neki človek je šel iz Jeruzalema doli v Jeriho in zajde med razbojnike, ki ga tudi slečejo in ranijo ter odidejo, pustivši ga napol mrtvega. 31 Po naključbi pa pride neki duhovnik doli po tisti poti, in ko ga vidi, gre mimo. 32 Enako pa pride tudi levit na tisto mesto in ko ga vidi, gre mimo. 33 Neki Samarijan pa, ko je tod potoval, pride do njega, in ko ga ugleda, se mu zasmili, 34 in pristopi ter mu obveže rane in vlije vanje olja in vina; in posadivši ga na svoje živinče, ga pripelje v gostilnico in poskrbi zanj. 35 Drugi dan pa vzame dva denarja iz mošnje in da gostilničarju in mu reče: Skrbi zanj, in karkoli več potrošiš, ti poplačam jaz, kadar se vrnem. 36 Kdo od teh treh, meniš, je bil bližnji temu, ki je zašel med razbojnike? 37 On pa reče: Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje. Jezus mu pa veli: Pojdi, tudi ti delaj enako!

38 Ko pa potujejo dalje, pride on v neko vas; a žena, po imenu Marta, ga sprejme v hišo svojo. 39 In ta je imela sestro, ki se je imenovala Marija, ki je tudi sedla k nogam Gospodovim in je poslušala besedo njegovo. 40 A Marta je bila zadržana, ker si je dala veliko opravka s postrežbo; ter pristopi in reče: Gospod, ali ti nič ni mar, da me je moja sestra samo pustila, da strežem? Reci ji torej, naj mi pomaga! 41 Gospod pa odgovori in ji reče: Marta, Marta, skrbiš in trudiš se za mnogo; 42 le eno pa je potrebno. Marija je izvolila dobri del, ki se ji ne odvzame.