7
1  Potem pa, ko je končal vse besede svoje pred ljudstvom, ki je poslušalo, pride v Kafarnavm.
2 Nekemu stotniku pa je bil hlapec, katerega je rad imel, bolan in je že umiral.
3 Ko pa sliši o Jezusu, pošlje k njemu starešine Judov, proseč ga, naj pride in mu ozdravi hlapca.
4 Ko pa oni pridejo k Jezusu, ga silno prosijo, rekoč: Vreden je, da mu to storiš;
5 ljubi namreč narod naš in shodnico nam je sezidal sam.
6 In Jezus gre tja z njimi. In ko že ni daleč od hiše, pošlje k njemu stotnik prijatelje in mu sporoči: Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da stopiš pod streho mojo.
7 Zato se tudi nisem sam vrednega štel, da bi prišel k tebi; temveč reci z besedo, in hlapec moj ozdravi.
8 Kajti tudi jaz sem človek, pod oblast postavljen, in imam vojake pod seboj, pa velim temu: Pojdi! in gre, in drugemu: Pridi! in pride, in hlapcu svojemu: Stori to! in stori.
9 Ko pa Jezus to sliši, se mu začudi in, obrnivši se, reče množici, ki je šla za njim: Pravim vam, tudi v Izraelu še nisem našel tolike vere.
10 In ko se vrnejo domov, ki so bili poslani, najdejo hlapca zdravega.
11 In zgodi se potem, da gre v mesto, ki se imenuje Nain, in z njim gredo učenci njegovi in velika množica.
12 Ko se pa približa mestnim vratom, glej, neso ven mrliča, edinega sina matere njegove, in ona je bila vdova; in mnogo ljudstva iz mesta gre z njo.
13 In ko jo Gospod ugleda, se mu zasmili in ji reče: Ne jokaj!
14 In pristopivši se dotakne odra, nosilci pa se ustavijo, in veli: Mladenič, pravim ti, vstani!
15 In mrlič sede in začne govoriti. In dá ga materi njegovi.
16 Obide pa jih groza vse, in hvalijo Boga, rekoč: Velik prerok je vstal med nami, in Bog je obiskal ljudstvo svoje.
17 In razglasi se ta beseda o njem po vsej Judeji in po vseh sosednjih krajih.
18 In o vsem tem so sporočili Janezu učenci njegovi. In pokliče dva izmed učencev svojih
19 ter ju pošlje h Gospodu vprašat: Si li ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo druzega?
20 Ko torej moža prideta k Jezusu, rečeta: Janez Krstnik naju je poslal k tebi vprašat: Si li ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo druzega?
21 Ravno tisto uro pa jih je mnogo ozdravil bolezni in muk in hudobnih duhov in mnogim slepcem je dal vid.
22 In Jezus odgovori in jima reče: Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepci izpregledujejo, hromci hodijo, gobavci se očiščajo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij.
23 In blagor mu, kdor se ne pohujša nad menoj.
24 In ko sta poslanca Janezova odšla, začne govoriti množici o Janezu: Kaj ste šli v puščavo gledat? Trst, ki ga veter maje?
25 Ali kaj ste šli, da vidite? Človeka, ki se oblači v mehka oblačila? Glej, kateri se oblačijo v gosposko obleko in živé v slasteh, bivajo v kraljevih dvorih.
26 Ali koga ste šli gledat? Preroka? Da, pravim vam, in še več nego preroka.
27 Ta je, o katerem je pisano:
»Glej, jaz pošiljam angela svojega pred obličjem tvojim,
ki pripravi tvojo pot pred teboj.«
28 Pravim vam: Nobeden izmed rojenih od žen ni večji od Janeza; a kdor je najmanjši v kraljestvu Božjem, je večji od njega.
29 In vsi ljudje, ki so ga slišali, in cestninarji so priznali pravičnost Bogu, krstivši se s krstom Janezovim.
30 A farizeji in učeniki postave so zavrgli sklep Božji sami zoper sebe, ko se mu niso dali krstiti.
31 Komu torej naj primerjam ljudi tega rodu? in komu so podobni?
32 Podobni so otrokom, ki posedajo po ulicah in si med seboj kličejo in pravijo: Piskali smo vam, in niste plesali; žalostinke smo vam peli, in niste jokali.
33 Janez Krstnik je namreč prišel in ne jé kruha in ne pije vina, pa pravite: Hudiča ima!
34 Prišel je Sin človekov in jé in pije, pa pravite: Glejte ga človeka požeruha in pijanca, mitarjev in grešnikov prijatelja!
35 A modrost Božjo so opravičili vsi njeni otroci.
36 Prosil ga pa je eden izmed farizejev, naj bi jedel z njim; in gre v hišo farizejevo ter sede za mizo.
37 In glej, žena, ki je bila v mestu grešnica, prinese, ko zve, da sedi za mizo v hiši farizejevi, alabastrovo steklenico mazila,
38 in se ustopi jokaje od zadaj k nogam njegovim ter začne močiti noge njegove s solzami in jih otirati z lasmi svoje glave, in mu poljublja noge in jih mazili z mazilom.
39 Ko pa to vidi farizej, ki ga je bil povabil, pravi sam pri sebi takole: Ako bi bil ta prerok, bi pač vedel, kdo in kakšna žena je, ki se ga dotika, kajti grešnica je.
40 In odgovori Jezus in mu reče: Simon, imam ti nekaj povedati. On pa reče: Učenik, povej.
41 Neki upnik ima dva dolžnika; eden mu je dolžen petsto denarjev, a drugi petdeset.
42 Ker pa nimata s čim plačati, odpusti obema. Povej torej, kateri od njiju ga bo bolj ljubil?
43 Odgovori Simon in reče: Menim, da tisti, kateremu je več odpustil. On pa mu reče: Prav si razsodil.
44 In obrnivši se k ženi, pravi Simonu: Vidiš to ženo? Prišel sem v hišo tvojo, vode mi nisi podal za noge; a ta mi je s solzami močila noge in jih otirala s svojimi lasmi.
45 Nisi me poljubil; ta pa ni nehala, odkar sem prišel noter, poljubovati noge moje.
46 Z oljem nisi mazilil glave moje, a ta mi je z mazilom pomazilila noge.
47 Zato ti pravim: Odpuščeni so ji mnogi grehi njeni, kajti imela je veliko ljubezen; a komur se malo odpušča, malo ljubi.
48 Njej pa reče: Odpuščeni so ti grehi tvoji.
49 In začno, ki so z njim sedeli pri mizi, govoriti v sebi: Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?
50 On pa reče ženi: Vera tvoja te je rešila, pojdi v miru!
|
