2 Nekemu stotniku pa je bil hlapec, katerega je rad imel, bolan in je že umiral. 3 Ko pa sliši o Jezusu, pošlje k njemu starešine Judov, proseč ga, naj pride in mu ozdravi hlapca. 4 Ko pa oni pridejo k Jezusu, ga silno prosijo, rekoč: Vreden je, da mu to storiš; 5 ljubi namreč narod naš in shodnico nam je sezidal sam. 6 In Jezus gre tja z njimi. In ko že ni daleč od hiše, pošlje k njemu stotnik prijatelje in mu sporoči: Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da stopiš pod streho mojo. 7 Zato se tudi nisem sam vrednega štel, da bi prišel k tebi; temveč reci z besedo, in hlapec moj ozdravi. 8 Kajti tudi jaz sem človek, pod oblast postavljen, in imam vojake pod seboj, pa velim temu: Pojdi! in gre, in drugemu: Pridi! in pride, in hlapcu svojemu: Stori to! in stori. 9 Ko pa Jezus to sliši, se mu začudi in, obrnivši se, reče množici, ki je šla za njim: Pravim vam, tudi v Izraelu še nisem našel tolike vere. 10 In ko se vrnejo domov, ki so bili poslani, najdejo hlapca zdravega.