5 Bil je v dneh Heroda, kralja judejskega, duhovnik, po imenu Zaharija, iz vrste Abijeve, in ženo je imel iz hčerá Aronovih, in ime ji je bilo Elizabeta. 6 Bila sta pa oba pravična pred Bogom, živeč po vseh zapovedih in postavah Gospodovih brez madeža. 7 In nista imela otrok, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in oba sta se že bila postarala.

8 Zgodi se pa, ko je po redu vrste svoje opravljal duhovsko službo pred Bogom, 9 da ga zadene žreb, naj zažge kadilo, ko vstopi v svetišče Gospodovo. 10 In vsa množica ljudstva je bila zunaj in je molila ob uri kajenja. 11 Prikaže pa se mu angel Gospodov, stoječ na desni strani kadilnega oltarja. 12 In Zaharija se ustraši, ko ga zagleda, in groza ga obide. 13 Angel mu pa reče: Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti porodi sina, in imenuj ime njegovo Janez. 14 In on ti bo v radost in veselje, in veliko se jih bo radovalo rojstva njegovega. 15 Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil in s svetim Duhom bo napolnjen že od materinega telesa. 16 In veliko sinov Izraelovih bo izpreobrnil h Gospodu, njih Bogu. 17 Pojde namreč pred njim v duhu in moči Elijevi, da obrne srca očetov k otrokom in nepokorne k razumnosti pravičnih, da postavi Gospodu ljudstvo pripravljeno. 18 Pa reče Zaharija angelu: Po čem naj spoznam to? Jaz sem vendar starec in moja žena je že priletna. 19 In angel odgovori in mu reče: Jaz sem Gabriel, ki stojim pred obličjem Božjim in sem poslan, naj govorim s teboj in ti oznanim to veselo vest. 20 In glej, molčal boš in ne boš mogel govoriti do dne, ko se to zgodi, ker nisi veroval besedam mojim, ki se izpolnijo v svojem času. 21 In ljudstvo je čakalo Zaharija, in čudili so se, da se tako dolgo mudi v svetišču. 22 Ko pa pride ven, ne more jim govoriti, in spoznajo, da je videl prikazen v svetišču; a on jim le namigava in ostane nem. 23 In zgodi se, ko se dopolnijo dnevi službe njegove, da odide na dom svoj.

57 A Elizabeti se dopolni čas, da porodi, in rodi sina. 58 In njeni sosedje in sorodniki zaslišijo, da je poveličal Gospod usmiljenje svoje na njej, in se radujejo z njo. 59 In zgodi se osmi dan, da pridejo obrezovat dete in ga kličejo po imenu očeta njegovega, Zaharija. 60 A mati njegova odgovori in reče: Ne, ampak Janez se bo imenoval. 61 In reko ji: Saj ni nikogar v sorodstvu tvojem, ki bi mu bilo tako ime. 62 In pomignejo očetu njegovemu, kako hoče, da bi ga imenovali. 63 In veli si dati tablico in napiše takole: Janez mu je ime. In vsi se začudijo. 64 In pri tej priči se odpro usta njegova in jezik se mu razveže, in govori, hvaleč Boga. 65 In strah obide vse njih sosede in po vsem Judejskem pogorju se pripoveduje o vseh teh rečeh. 66 In vsi, ki jih slišijo, si jih vtisnejo v srce, govoreč: Kaj neki bo iz tega deteta? Zakaj roka Gospodova je bila z njim.

67 In Zaharija, oče njegov, se napolni svetega Duha in prerokuje, govoreč:

80 Dete pa je raslo in se krepilo v duhu, in v puščavi je bilo do dne, ko se pokaže Izraelu.

1 Petnajstega leta vlade cesarja Tiberija pa, ko je bil Poncij Pilat poglavar v Judeji in Herod četrtnik v Galileji, a Filip, njegov brat, četrtnik v Itureji in v Trahoniški pokrajini in Lizanija četrtnik v Abileni, 2 za velikih duhovnikov Ana in Kajfa, pride beseda Božja k Janezu, Zaharijevemu sinu, v puščavi. 3 In on pride v vso okolico Jordansko in propoveduje krst izpokorjenja v odpuščenje grehov, 4 kakor je pisano v knjigi govorov Izaija preroka:

7 Govoril je torej množicam, ki so prihajale, da bi jih krstil: Gadja zalega, kdo vas je poučil, da ubežite prihodnji jezi? 8 Rodite torej sadove, vredne izpokorjenja, in ne poskušajte govoriti v sebi: Za očeta imamo Abrahama; kajti pravim vam, da more Bog iz tega kamenja obuditi Abrahamu otroke. 9 Nastavljena pa je že tudi sekira drevju pri korenini: vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, se torej poseka in vrže na ogenj. 10 In vprašujejo ga množice, govoreč: Kaj naj torej storimo? 11 Odgovarjajoč pa jim veli: Kdor ima dve suknji, daj tistemu, ki nima, in kdor ima hrane, stori ravno tako. 12 Pridejo pa tudi cestninarji, da bi jih krstil, in mu reko: Učenik, kaj naj storimo mi? 13 On jim pa reče: Ničesar ne terjajte več, nego vam je določeno. 14 Vprašajo ga pa tudi vojaki, rekoč: In mi, kaj naj storimo? In reče jim: Nikomur ne delajte sile in ne ovajajte, ter bodite zadovoljni s plačo svojo.

15 Ko pa je ljudstvo čakalo, in so vsi mislili v srcih svojih o Janezu, če ni nemara on Kristus, 16 odgovori Janez vsem, rekoč: Jaz vas z vodo krščujem, prihaja pa močnejši od mene, ki mu nisem vreden odvezati jermena na obuvalu njegovem: on vas bo krstil s svetim Duhom in ognjem. 17 On ima velnico v roki svoji, in očedi gumno svoje in pospravi pšenico v žitnico svojo, a pleve sežge z neugasljivim ognjem.

18 Tudi še z mnogimi drugimi opomini je oznanjeval blagovestje ljudstvu.