1 Potem pa, ko je končal vse besede svoje pred ljudstvom, ki je poslušalo, pride v Kafarnavm.

2 Nekemu stotniku pa je bil hlapec, katerega je rad imel, bolan in je že umiral. 3 Ko pa sliši o Jezusu, pošlje k njemu starešine Judov, proseč ga, naj pride in mu ozdravi hlapca. 4 Ko pa oni pridejo k Jezusu, ga silno prosijo, rekoč: Vreden je, da mu to storiš; 5 ljubi namreč narod naš in shodnico nam je sezidal sam. 6 In Jezus gre tja z njimi. In ko že ni daleč od hiše, pošlje k njemu stotnik prijatelje in mu sporoči: Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da stopiš pod streho mojo. 7 Zato se tudi nisem sam vrednega štel, da bi prišel k tebi; temveč reci z besedo, in hlapec moj ozdravi. 8 Kajti tudi jaz sem človek, pod oblast postavljen, in imam vojake pod seboj, pa velim temu: Pojdi! in gre, in drugemu: Pridi! in pride, in hlapcu svojemu: Stori to! in stori. 9 Ko pa Jezus to sliši, se mu začudi in, obrnivši se, reče množici, ki je šla za njim: Pravim vam, tudi v Izraelu še nisem našel tolike vere. 10 In ko se vrnejo domov, ki so bili poslani, najdejo hlapca zdravega.

11 In zgodi se potem, da gre v mesto, ki se imenuje Nain, in z njim gredo učenci njegovi in velika množica. 12 Ko se pa približa mestnim vratom, glej, neso ven mrliča, edinega sina matere njegove, in ona je bila vdova; in mnogo ljudstva iz mesta gre z njo. 13 In ko jo Gospod ugleda, se mu zasmili in ji reče: Ne jokaj! 14 In pristopivši se dotakne odra, nosilci pa se ustavijo, in veli: Mladenič, pravim ti, vstani! 15 In mrlič sede in začne govoriti. In dá ga materi njegovi. 16 Obide pa jih groza vse, in hvalijo Boga, rekoč: Velik prerok je vstal med nami, in Bog je obiskal ljudstvo svoje. 17 In razglasi se ta beseda o njem po vsej Judeji in po vseh sosednjih krajih.