31  In zopet odide iz tirskih krajev in pride skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi po pokrajini Deseteromestja.
32 In pripeljejo mu gluhega, ki je nerazločno govoril, ter ga prosijo, naj bi položil nanj roko.
33 In vzame ga na stran od množice, mu položi prste svoje v ušesa in pljune in se dotakne jezika njegovega,
34 in pogledavši na nebo, vzdihne in mu veli: Efata, to je: Odpri se!
35 In odpro se ušesa njegova in razveže se vez jezika njegovega, in razločno je govoril.
36 In zapove jim, naj nikomur ne povedo; čim bolj jim je pa prepovedoval, tem bolj so razglaševali.
37 In presilno so se čudili, govoreč: Vse je prav storil; tudi gluhe napravlja, da slišijo, in neme, da govoré.
8
1 Tiste dni, ko je bilo zopet vse polno ljudstva pri njem in niso imeli kaj jesti, pokliče Jezus učence svoje in jim reče:
2 Ljudstvo se mi smili, ker že tri dni so pri meni in nimajo kaj jesti;
3 in če jih pustim lačne na njih dom, obnemorejo na poti; in nekateri od njih so prišli od daleč.
4 Pa mu odgovore učenci: Odkod bi jih mogel kdo tu v puščavi nasititi s kruhom?
5 In vpraša jih: Koliko imate hlebov? Oni pa reko: Sedem.
6 In zapove ljudstvu, naj posedejo po tleh. In vzame sedmere hlebe, zahvali, prelomi in podaje učencem svojim, naj polože prednje; in oni polagajo pred ljudstvo.
7 In imeli so nekaj ribic; in blagoslovi jih in reče, naj polože tudi te prednje.
8 In jedli so in se nasitili; in pobrali so ostanke koscev sedem košev.
9 Bilo jih je pa kake štiri tisoč. In jih razpusti.
10 In precej stopi v ladjo z učenci svojimi in pride v okraj Dalmanutski.
11 In farizeji izidejo in se začno z njim prepirati, in so ga izkušali ter zahtevali od njega znamenje z neba.
12 In vzdihnivši v duhu svojem, reče: Kaj zahteva ta rod znamenja? Resnično vam pravim: Ne bo se dalo znamenje temu rodu.
13 In pusti jih ter stopi zopet v ladjo in odide na drugo stran.
14 In pozabili so vzeti kruha in niso imeli več nego en hleb s seboj v ladji.
15 Naroča jim pa, govoreč: Glejte, varujte se kvasu farizejskega in kvasu Herodovega.
16 In premišljajo sami pri sebi in govore: To pravi, ker kruha nimamo.
17 In ko Jezus to opazi, jim reče: Kaj premišljate, da nimate kruha? ali še niste spoznali in še ne umejete? ali vam je še okamenelo srce?
18 Oči imate, in ne vidite? ušesa imate, in ne slišite? in ne pomnite li?
19 Ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoč ljudi, koliko polnih košev ste nabrali drobtin? Reko mu: Dvanajst.
20 Ko sem jih pa sedem med štiri tisoč, koliko polnih pletenic ste nabrali drobtin? In reko mu: Sedem.
21 In jim reče: Ali še ne umejete?
|
