1 In gre odtod in pride v domovino svojo, in spremljajo ga učenci njegovi. 2 In ko pride sobota, začne učiti v shodnici; in mnogi poslušalci so strmeli, govoreč: Odkod temu to? in: Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? in toliki čudeži se vrše po rokah njegovih! 3 Ali ni ta tesar, sin Marijin in brat Jakobov in Jozejev in Judov in Simonov? in niso li sestre njegove tu pri nas? In pohujševali so se nad njim. 4 Jezus jim pa reče: Nikjer ni prerok brez časti, razen v domovini svoji in pri rodbini svoji in na domu svojem. 5 In ni mogel ondi nobenega čudeža storiti, razen da je le malo bolnikov, položivši nanje roke, ozdravil. 6 In čudil se je njih neveri. In hodil je po vaseh v okolišu in učil.

7 In pokliče k sebi dvanajstere in jih začne razpošiljati po dva in dva, in da jim oblast nad nečistimi duhovi, 8 in zapove jim, naj ničesar ne jemljo na pot razen same palice: ne torbe, ne kruha, ne denarja v pasu, 9 ampak da naj si obujejo opanke, in veli: ne oblačite dveh sukenj. 10 In jim reče: Kjerkoli pridete v hišo, tam ostanite, dokler ne pojdete odondod naprej. 11 In v katerem mestu vas ne bi sprejeli in ne poslušali, odondod grede si otresite prah izpod nog njim v pričevanje. 12 In ko so odšli, so oznanjevali ljudem, naj se izpokore, 13 in so izganjali mnoge zle duhove in mazali z oljem mnoge bolnike in jih ozdravljali.

14 In kralj Herod zasliši o tem, kajti ime njegovo se je bilo razglasilo, in reče: Janez Krstnik je vstal iz mrtvih in zato delujejo čudežne moči v njem. 15 Drugi pa pravijo: Elija je; a drugi: prerok je, kakor eden izmed starih prerokov. 16 Ko pa sliši to Herod, reče: Janez, ki sem ga jaz dal obglaviti, je vstal. 17 Kajti ta Herod je bil poslal ujet Janeza ter ga vklenil v ječi zavoljo Herodiade, svojega brata Filipa žene; bil se je z njo namreč oženil. 18 Janez pa je dejal Herodu: Ni ti dovoljeno, imeti svojega brata ženo. 19 Herodiada pa ga je zalezovala in hotela umoriti, pa ga ni mogla. 20 Zakaj Herod se je bal Janeza, vedoč, da je pravičen in svet mož, ter ga je varoval; in marsikaj je storil, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal. 21 In je napočil prikladen dan: ko je Herod v spomin svojega rojstva napravil večerjo svojim velikašem in stotnikom in galilejskim prvakom, 22 je prišla noter njena, Herodiadina, hči in je plesala, ter se je prikupila Herodu in gostom. Kralj pa reče dekletu: Prosi me, karkoli hočeš, in dam ti. 23 In ji priseže: Karkoli me poprosiš, ti dam, do polovice kraljestva svojega. 24 Ona pa gre ven in reče materi svoji: Kaj naj si izprosim? Ta pa reče: Glavo Janeza Krstnika. 25 In gre precej jadrno h kralju in ga zaprosi, rekoč: Hočem, da mi daš pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika. 26 In kralj postane silno žalosten, toda zavoljo prisege in gostov ji ni hotel odreči. 27 In precej pošlje kralj vojaka iz straže svoje in ukaže prinesti glavo njegovo. Ta pa odide in mu odseka v ječi glavo, 28 in prinese glavo njegovo v skledi in jo da dekletu, a dekle jo da materi svoji. 29 In ko so to slišali učenci njegovi, pridejo in vzemo truplo njegovo ter ga polože v grob.

30 In snidejo se apostoli pri Jezusu in mu sporočé vse, kar so storili in kar so ljudi naučili. 31 In jim reče: Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, ki so prihajali in odhajali, da še jesti niso utegnili. 32 Ter odidejo na ladji v samoten kraj sami. 33 In mnogi jih vidijo odhajati, in ko spoznajo, kam so namenjeni, hitro odrinejo tja peš iz vseh mest in jih še prehité. 34 In ko stopi Jezus z ladje, zagleda veliko množico, in se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči.

35 In ko je bila ura že pozna, pristopijo k njemu učenci njegovi in reko: Kraj je samoten in ura že pozna; 36 razpusti jih, da odidejo v dvore in vasi, ki so naokoli, ter si kupijo kaj za jed. 37 On pa odgovori in jim reče: Dajte jim vi jesti. Pa mu reko: Ali naj gremo in kupimo za dvesto denarjev kruha ter jim damo jesti? 38 On jim pa reče: Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte! In ko so izvedeli, reko: Pet in dve ribi. 39 In jim ukaže, naj jih posadé vse zaporedoma, omizje za omizjem, po zeleni travi. 40 In posedejo v skupinah po sto in po petdeset. 41 In vzame petere hlebe in tisti dve ribi in se ozre v nebo in jih blagoslovi, ter razlomi hlebe in podaje učencem svojim, naj polože prednje; tudi dve ribi razdeli vsem. 42 In vsi so jedli in se nasitili. 43 In pobrali so koscev dvanajst polnih košev in ostankov od rib. 44 In bilo jih je, ki so jedli hlebe, kakih pet tisoč mož.

45 In precej prisili učence svoje, naj stopijo v ladjo in se naprej prepeljejo proti Betsaidi, dokler on razpusti množico. 46 In poslovivši se od njih, odide na goro molit. 47 In ko se zvečeri, je ladja sredi morja in on sam na kopnem. 48 In zagleda jih, da se mučijo z veslanjem; pihal jim je namreč veter nasproti. In okoli četrte straže po noči pride k njim, hodeč po morju; in hotel je iti mimo njih. 49 Oni pa, videč ga, da hodi po morju, menijo, da je prikazen, in zakričé; 50 vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. In precej jih ogovori in jim reče: Srčni bodite, jaz sem, ne bojte se! 51 In stopi k njim v ladjo, in veter utihne. In presilno so se sami v sebi zavzemali; 52 kajti po tem, kar se je zgodilo pri hlebih, še niso prišli k spoznanju, temveč njih srce je odrevenelo.

53 In ko se prepeljejo, pridejo na kopno v Genezaret in potisnejo ladjo h kraju. 54 In ko stopijo z ladje, ga ljudje precej spoznajo, 55 ter obletajo vso tisto okolico in začno na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da biva. 56 In kamorkoli je prišel, v vasi ali v mesta ali v sela, so po ulicah pokladali bolnike in ga prosili, da bi se smeli dotakniti le roba njegove obleke; in katerikoli so se ga dotaknili, so ozdraveli.