1 Zgodbe Nehemija, sinu Hakalijevega.

Zgodilo se je v mesecu Kislevu, v dvajsetem letu, ko sem bil na gradu Susanu, 2 da pride Hanani, eden bratov mojih, in z njim nekaj mož z Judovega; in poprašam jih za Jude, ki so se rešili, ki so preostali iz ujetništva, in za Jeruzalem. 3 In oni mi reko: Tisti, kar jih je preostalo iz ujetništva, so ondi v deželi v veliki stiski in v zasramovanju; in zidovje Jeruzalema je razvaljeno in vrata njegova sežgana z ognjem. 4 In ko sem zaslišal te besede, sem sedel in jokal in žaloval nekoliko dni, in postil sem se ter molil pred Bogom nebes 5 in rekel: Prosim te, o Gospod, Bog nebes, Bog mogočni, veliki in grozni, ki hraniš zavezo in milost tistim, ki te ljubijo in izpolnjujejo zapovedi tvoje! 6 Pazijo naj, prosim, ušesa tvoja in oči tvoje naj bodo odprte, da poslušaš hlapca svojega molitev, ki jo molim pred teboj ta čas, po dne in po noči, za sinove Izraelove, hlapce tvoje, ko pripoznavam grehe sinov Izraelovih, ki smo jih zagrešili zoper tebe. Tudi mi, jaz in mojega očeta hiša, smo grešili. 7 Zelo krivo smo ravnali zoper tebe in nismo držali zapovedi, ne postav, ne sodb, ki si jih zapovedal hlapcu svojemu Mojzesu. 8 Spomni se, prosim, besede, ki si jo velel hlapcu svojemu Mojzesu, govoreč: Ako se izneverite, vas razkropim daleč med ljudstva; 9 ako se pa izpreobrnete k meni in boste držali zapovedi moje ter jih izpolnjevali, čeprav bi bili razkropljenci vaši ob koncu neba, tudi odondod jih zberem in jih privedem na kraj, ki sem ga izvolil, da umestim tam ime svoje. 10 Saj ti so hlapci tvoji in ljudstvo tvoje, ki si ga odrešil z veliko močjo svojo in z mogočno roko svojo. 11 Ah, Gospod, prosim, pazi naj uho tvoje na hlapca tvojega molitev in na molitev hlapcev tvojih, ki se želé bati imena tvojega, in dodeli danes uspeh hlapcu svojemu ter mu daj usmiljenje v očeh tega moža. – Bil sem namreč kraljev točaj.

1 Zgodi se pa v mesecu Nisanu, v dvajsetem letu kralja Artakserksa, ko je vino stalo pred njim, da vzamem vino in ga podam kralju. A prej nisem bil nikoli žalosten pred njim. 2 In kralj mi reče: Zakaj je obraz tvoj žalosten? saj nisi bolan? To ni nič drugega nego bolečina v srcu! Tedaj sem se silno bridko bal. 3 In rečem kralju: Kralj, živi vekomaj! Kako ne bi bil žalostnega obraza, ko pusto leži mesto, kjer je očetov mojih grobišče, in vrata njegova so z ognjem požgana! 4 Nato mi kralj reče: Kaj torej prosiš? V tem sem molil k Bogu nebes. 5 In rečem kralju: Ako se vidi dobro kralju in ako je hlapec tvoj prijeten v očeh tvojih, prosim, da me pošlješ na Judovo, v mesto, kjer so pokopani očetje moji, da ga pozidam. 6 In kralj mi veli (kraljica pa je sedela zraven njega): Koliko časa boš hodil? in kdaj se vrneš? In kralju je bilo ugodno, in me je poslal, ko sem mu določil čas. 7 Še sem rekel kralju: Ako se vidi kralju dobro, naj prejmem list do deželnih oblastnikov onostran reke, da mi dovolijo iti skozi svoje kraje, dokler ne pridem na Judovo; 8 in list Asafu, varuhu kraljevega gozda, da bi mi dal lesa, da napravim bruna za vrata gradu, ki je pri hiši, in za mestno obzidje in za hišo, v katero pojdem. In kralj mi jih je dal, ker je bila dobrotljiva roka Božja nad menoj. 9 In ko sem prišel k deželnim oblastnikom za reko, sem jim oddal kraljeve liste. Kralj pa je z menoj poslal vojne poveljnike in konjike. 10 Ko pa je slišal Sanbalat Horončan in hlapec Tobija, Amonec, ju je hudo peklo, da je prišel človek, da skrbi za blaginjo sinov Izraelovih.

11 In dospel sem v Jeruzalem. In ko sem bil ondi tri dni, 12 vstanem po noči in malo mož z menoj; nisem namreč povedal nobenemu človeku, kaj mi je bil dal moj Bog v srce, da storim za Jeruzalem; tudi ni bilo živinčeta pri meni razen tega, na katerem sem jezdil. 13 In jezdil sem po noči skozi Dolinska vrata ven proti Zmajevemu studencu in h Gnojnim vratom in pregledoval zidovje jeruzalemsko, ki je bilo razsuto in vrata njegova z ognjem požgana. 14 In šel sem dalje k Studenčnim vratom in h kraljevemu ribniku, a ondi ni bilo prostora mojemu živinčetu, da bi moglo iti pod mano. 15 Šel sem torej po noči gori ob potoku in pregledoval zidovje; potem sem se vrnil zopet skozi Dolinska vrata in prišel domov. 16 Načelniki pa niso vedeli, kam sem šel ali kaj sem delal, kajti doslej nisem bil ničesar povedal Judom in duhovnikom, ne plemenitnikom in načelnikom in drugim, ki so opravljali delo. 17 Tedaj sem jim rekel: Vidite nesrečo, v kateri smo, da Jeruzalem leži pust in njega vrata so sežgana z ognjem? Pojdimo in zidajmo zidovje jeruzalemsko, da ne bodemo več ljudem v zasrambo. 18 In povedal sem jim o roki svojega Boga, ki je bila dobrotljiva nad mano, tudi kraljeve besede, ki mi jih je bil govoril. Nato reko: Vstanimo in zidajmo! In potrjene so bile njih roke za dobro delo.

19 Ko je pa to slišal Sanbalat Horončan in Tobija hlapec, Amonec, in Gesem Arabec, so nas zasmehovali in nas zaničevali in dejali: Kaj pomeni to, kar počenjate? Hočete se li vi upreti kralju? 20 Tedaj sem jim odgovoril in rekel: Bog nebes nam da srečo, in mi, hlapci njegovi, hočemo vstati in zidati. Vam pa ni deleža, ne pravice, ne spomina v Jeruzalemu.