1 David je zbral v Jeruzalemu vse Izraelove kneze, voditelje rodov, poveljnike oddelkov, ki so služili kralju, poveljnike tisočnij in stotnij, upravnike vsega premoženja in živine, kar so ju imeli kralj in njegovi sinovi, z dvorniki, junaki in vsemi hrabrimi vojaki. 2 Kralj David se je postavil na noge in rekel: »Poslušajte me, moji bratje in moje ljudstvo! Namenil sem se, da bi zidal hišo, v kateri bi počivala skrinja Gospodove zaveze in podnožje našega Boga, in sem pripravljal zidavo. 3 Toda Bog mi je rekel: ›Ti ne boš zidal hiše mojemu imenu, ker si vojščak in si prelival kri.‹ 4 Vendar je mene Gospod, Izraelov Bog, izvolil izmed vse hiše mojega očeta, da bi bil kralj Izraelu na veke. Izvolil je namreč Juda za vladarja in v Judovem rodu hišo mojega očeta in med sinovi mojega očeta je mene milostno postavil za kralja vsemu Izraelu. 5 Izmed vseh mojih sinov – saj mi je dal Gospod veliko sinov – pa je izvolil mojega sina Salomona, da bi sedèl na prestolu Gospodovega kraljestva nad Izraelom. 6 Rekel mi je: ›Tvoj sin Salomon bo zidal mojo hišo in moje dvore; kajti njega sem si izvolil za sina in jaz mu bom oče. 7 In utrdil bom njegovo kraljestvo na veke, če bo dosledno živel po mojih zapovedih in odlokih, kakor ta dan.‹ 8 Zdaj torej vas prosim pred očmi vsega Izraela, Gospodovega zbora, in pred ušesi našega Boga: Držite se vseh zapovedi Gospoda, svojega Boga, in se poglabljajte vanje, da ostanete v posesti te lepe dežele in jo zapustite v dediščino svojim otrokom za seboj na veke.

9 Ti pa, moj sin Salomon, spoznaj Boga svojega očeta in mu služi z vsem srcem in z voljno dušo! Kajti Gospod preiskuje vsa srca in pozna vse misli in namene. Če ga boš iskal, ga boš našel; če ga boš zapustil, te bo zavrgel za vselej. 10 Zdaj torej glej, ker te je Gospod izvolil, da sezidaš hišo za svetišče; bodi močan in pojdi na delo!«

11 Nato je dal David sinu Salomonu načrt preddverja, poslopij, zakladnic, zgornjih sob, notranjih prostorov, prostora za spravni pokrov; 12 in načrt vsega, kar je imel v mislih: za dvore Gospodove hiše in vse sobe naokoli, za zakladnice Božje hiše in zakladnice posvečenih reči; 13 dalje za skupine duhovnikov in levitov, za vsa dela službe v Gospodovi hiši in za vse posode za službo v Gospodovi hiši; 14 za zlate predmete po teži zlata, za vse posode za posamezne službe, za vse posode iz srebra po teži, za vse posode za posamezne službe; 15 težo za zlate svečnike in njihove zlate svetilnice po teži posameznega svečnika in njegovih svetilnic ter za srebrne svečnike po teži svečnika in njegovih svetilnic, kakor so rabili posamezne svečnike. 16 Dalje zlato po teži za mize za položene hlebe, za vsako posamezno mizo in srebro za srebrne mize; 17 nadalje za vilice, kropilnice in kozarce iz čistega zlata in za zlate čaše po teži različnih čaš in za srebrne čaše po teži različnih čaš; 18 za kadilni oltar iz prečiščenega zlata po teži pa načrt za voz, za zlata keruba, ki razprostirata peruti in zaslanjata skrinjo Gospodove zaveze.

19 »Vse to mi je pojasnil v zapisu iz Gospodove roke – vsa dela tega načrta.«

20 Potem je David rekel sinu Salomonu: »Bodi močan in pogumen ter pojdi na delo! Ne boj se in se ne plaši, saj je Gospod Bog, moj Bog, s teboj. Ne bo se ti odtegnil in te ne bo zapustil, dokler ne bo končano vse delo službe v Gospodovi hiši. 21 Glej, tu so skupine duhovnikov in levitov za vso službo v Božji hiši. Za sleherno delo imaš pri sebi prostovoljce, izurjene za vsako službo. Tudi velikaši in vse ljudstvo bodo storili vse, kar boš ukazal.«

1 Kralj David je rekel vsemu zboru: »Moj sin Salomon, edini, ki ga je Bog izvolil, je še mlad in neizkušen, delo pa je veliko. Kajti ta mogočna stavba ni za človeka, ampak za Gospoda Boga. 2 Zato sem, kolikor sem mogel, pripravil za hišo svojega Boga zlata za zlate predmete, srebra za srebrne, brona za bronaste, železa za železne in lesa za lesene, dalje oniksove kamne, kamne za vdelavanje, lesketajoče se in pisane kamne, vsakovrstne žlahtne kamne in obilo marmorja. 3 Iz ljubezni do hiše svojega Boga dam še, kar imam v svoji posesti zlata in srebra, za hišo svojega Boga povrh vsega tega, kar sem pripravil za sveto hišo: 4 tri tisoč talentov zlata, ofírskega zlata in sedem tisoč talentov prečiščenega srebra, da se prevlečejo stene poslopij, 5 pa zlata za zlate in srebra za srebrne predmete in za vsa dela, ki jih bodo opravili umetniki. Kdo je torej danes pripravljen prostovoljno darovati z radodarno roko Gospodu?«

6 Tedaj so prostovoljno darovali družinski poglavarji, voditelji Izraelovih rodov, poveljniki tisočnij in stotnij in kraljevi upravniki. 7 Za službo v Božji hiši so dali pet tisoč talentov zlata, deset tisoč darejkov, deset tisoč talentov srebra, osemnajst tisoč talentov brona in sto tisoč talentov železa. 8 Kdor je imel drage kamne, jih je dal v zaklad Gospodove hiše v oskrbo Geršónovca Jehiéla. 9 Ljudstvo se je veselilo njihovih prostovoljnih darov, ker so s celim srcem prostovoljno darovali Gospodu. Tudi kralj David se je zelo veselil.

10 Tedaj je David slavil Gospoda vpričo vsega zbora; David je rekel: »Slavljen Gospod, Bog našega očeta Izraela, od vekov na veke! 11 Tvoji, o Gospod, so veličina, moč, čast, sijaj in veličastvo. Tvoje je namreč vse, kar je v nebesih in na zemlji. Tvoje, o Gospod, je kraljestvo in ti se vzdiguješ kot glava nad vse. 12 Od tebe prihajata bogastvo in slava in ti gospoduješ nad vsem. V tvoji roki sta moč in oblast in v tvoji roki je, da narediš vse veliko in močno. 13 Zdaj torej, naš Bog, se ti zahvaljujemo in slavimo tvoje veličastno ime.

14 Zares: kdo sem jaz in kaj je moje ljudstvo, da bi mogli prostovoljno toliko darovati? Saj je od tebe vse in iz tvoje roke smo ti dali. 15 Mi smo le tujci in gostači pred tabo kakor vsi naši očetje; kakor senca so naši dnevi na zemlji in nobenega upanja ni. 16 O Gospod, naš Bog, vsa ta obilica, ki smo jo pripravili, da bi ti sezidali hišo za tvoje sveto ime, je iz tvoje roke in tvoje je vse. 17 Vem, moj Bog, da preizkušaš srce in ljubiš odkritosrčnost; z iskrenim srcem sem prostovoljno daroval vse to in zdaj z veseljem vidim, kako ti tvoje tu navzoče ljudstvo prostovoljno daruje. 18 Gospod, Bog naših očetov Abrahama, Izaka in Izraela, ohrani za vedno v srcu svojega ljudstva take misli in namene in obračaj k sebi njihova srca! 19 Mojemu sinu Salomonu pa daj, da se bo z vsem srcem držal tvojih zapovedi, pričevanj in zakonov, da bo naredil vse in sezidal mogočno stavbo, ki sem jo pripravil!«

20 Potem je David rekel vsemu zboru: »Slavite Gospoda, svojega Boga!« In ves zbor je slavil Gospoda, Boga svojih očetov, pokleknili so in se priklonili Gospodu in kralju. 21 In darovali so Gospodu klavne daritve. Naslednji dan so darovali Gospodu žgalne daritve: tisoč juncev, tisoč ovnov, tisoč jagnjet z njihovimi pitnimi daritvami vred in veliko klavnih daritev za ves Izrael. 22 Z velikim veseljem so tisti dan jedli in pili pred Gospodom.

Tedaj so drugič postavili Davidovega sina Salomona za kralja in ga mazilili za Gospodovega vladarja, Cadóka pa za duhovnika. 23 Nato je Salomon sédel na Gospodov prestol kot kralj namesto svojega očeta Davida. Vladal je srečno in ves Izrael mu je bil poslušen. 24 Vsi knezi in junaki in vsi sinovi kralja Davida so se uklonili kralju Salomonu. 25 Gospod je silno poveličal Salomona pred očmi vsega Izraela in mu naklonil kraljevi sijaj, kakršnega ni imel pred njim noben kralj v Izraelu.

26 Jesejev sin David je torej kraljeval nad vsem Izraelom. 27 Njegovo kraljevanje nad Izraelom je trajalo štirideset let: v Hebrónu je kraljeval sedem let, v Jeruzalemu pa triintrideset let. 28 Umrl je v lepi starosti, poln let, bogastva in slave. Namesto njega pa je postal kralj njegov sin Salomon. 29 Dela kralja Davida, prva in zadnja, glej, so zapisana v spisih vidca Samuela, v spisih preroka Natána in v spisih vidca Gada 30 s poročili o vsem njegovem kraljevanju, o njegovem junaštvu in o časih, ki jih je preživel sam, ves Izrael in vsa kraljestva dežel.

24 Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« 25 On pa je odgovoril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« 26 Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« 27 Odgovoril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?« 28 In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. 29 Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« 30 Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. 31 Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. 32 Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. 33 Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.« 34 Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

35 Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« 36 In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« 37 Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« 38 Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. 39 In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.«

40 To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem, in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« 41 Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane.«