1 Gospod je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. 2 Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov.

3 Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.«

4 Abram je šel, kakor mu je naročil Gospod, in Lot je šel z njim. Ko je Abram odšel iz Harána, je bil star petinsedemdeset let. 5 S seboj je vzel ženo Sarájo, bratovega sina Lota in vse premoženje, ki sta ga zbrala, in vse duše, ki sta jih pridobila v Haránu. Odšli so in se napotili proti kánaanski deželi.

Ko so prišli v kánaansko deželo, 6 je Abram prehodil deželo do kraja Sihem, do Moréjevega hrasta – Kánaanci so takrat živeli v deželi. 7 Gospod se mu je prikazal in rekel: »Tvojemu potomstvu bom dal to deželo.« Tam je postavil oltar Gospodu, ki se mu je bil prikazal. 8 Od tam je šel naprej na vzhodno gorovje do Betela in se ušotoril tako, da je imel Betel na zahodni, Aj pa na vzhodni strani. Tam je postavil Gospodu oltar in klical Gospodovo ime. 9 Potem se je spet odpravil na pot in tako potoval proti Negebu.

10 Tedaj je v deželi nastala lakota in Abram je šel v Egipt, da bi tam nekaj časa ostal; kajti lakota v deželi je bila huda. 11 Ko pa se je približal Egiptu, je rekel ženi Saráji: »Glej, vem, da si lepa ženska. 12 Ko te bodo Egipčani videli in rekli: ›To je njegova žena,‹ bodo mene ubili, tebe pa pustili pri življenju. 13 Reci, prosim, da si moja sestra, da se mi bo dobro godilo zaradi tebe in bom po tvoji zaslugi ostal živ.« 14 Ko je torej Abram prispel v Egipt, so Egipčani videli, da je žena zelo lepa. 15 Videli so jo tudi faraonovi uradniki in jo hvalili faraonu. Tako so ženo vzeli v faraonovo hišo. 16 Zaradi nje je lepo ravnal z Abramom: dobil je drobnico in govedo, osle, hlapce in dekle, oslice in kamele. 17 Gospod pa je udaril faraona in njegovo hišo s hudimi nadlogami zaradi Abramove žene Saráje. 18 Faraon je poklical Abrama in rekel: »Kako si mi mogel to storiti? Zakaj mi nisi povedal, da je to tvoja žena? 19 Zakaj si rekel, da je tvoja sestra, da sem si jo vzel za ženo? Glej, tu imaš zdaj svojo ženo, vzemi jo in pojdi!« 20 Faraon je glede njega dal ukaze svojim možem in pospremili so Abrama, njegovo ženo in vse njegovo imetje.

1 Abram je torej odšel iz Egipta proti Negebu. Z njim je šla njegova žena, vse, kar je imel, in Lot. 2 Abram je bil silno bogat z živino, s srebrom in z zlatom. 3 Potem se je selil s šotori od Negeba do Betela, do kraja, kjer si je prej postavil šotor, med Betelom in Ajem. 4 To je kraj, kjer je prej postavil oltar; in tam je klical Gospodovo ime.

5 Tudi Lot, ki je potoval z Abramom, je imel drobnico, govedo in šotore. 6 A dežela ni mogla preživljati obeh, ko sta prebivala skupaj. Kajti njuno premoženje je bilo tako veliko, da nista mogla živeti skupaj. 7 Vnel se je prepir med pastirji Abramovih čred in pastirji Lotovih čred – Kánaanci in Perizéjci so tisti čas prebivali v deželi – 8 in Abram je rekel Lotu: »Naj ne bo prepira med menoj in teboj, med mojimi in tvojimi pastirji, saj sva brata! 9 Mar ni vsa dežela pred teboj? Loči se torej od mene! Če pojdeš ti na levo, grem jaz na desno, če se ti obrneš proti desni, bom jaz krenil na levo.« 10 Lot je povzdignil oči in videl vso jordansko pokrajino. Preden je Gospod pokončal Sódomo in Gomóro, je bila v celoti namakana. Vse do Coara je bila kakor Gospodov vrt, kakor egiptovska dežela. 11 Lot si je torej izbral vso jordansko pokrajino in se odselil proti vzhodu. Tako sta se ločila. 12 Abram je prebival v kánaanski deželi, Lot pa je živel v mestih pokrajine in šotoril tja do Sódome. 13 Sódomci pa so bili hudobni in so silno grešili zoper Gospoda.

14 Gospod je govoril Abramu, potem ko se je Lot ločil od njega: »Povzdigni oči in poglej s svojega mesta proti severu in jugu, proti vzhodu in zahodu! 15 Zares, vso deželo, ki jo vidiš, za vedno dajem tebi in tvojemu potomstvu. 16 In storil bom, da bo tvojega zaroda kakor prahu zemlje. Če bi kdo mogel prešteti prah zemlje, bi lahko preštel tudi tvoj zarod. 17 Vstani in prehodi deželo po vsej njeni dolžini in širini, kajti tebi jo dajem.« 18 Abram je šotoril ter prišel in se naselil pri Mamrejevih hrastih, ki so pri Hebrónu. Tam je postavil oltar Gospodu.

1 Za časa šinárskega kralja Amraféla so se elasárski kralj Arjóh, elámski kralj Kedorlaómer in gojímski kralj Tidál 2 vojskovali zoper sódomskega kralja Bera, gomórskega kralja Biršája, admaškega kralja Šinába, cebojímskega kralja Šeméberja in kralja Bele, to je Coarja.

3 Vsi ti so zbrali svoje čete v Sidímski dolini, to je Slano morje. 4 Dvanajst let so služili Kedorlaómerju, trinajsto leto pa so se uprli. 5 Štirinajsto leto so prišli Kedorlaómer in kralji, ki so bili z njim. Premagali so Rafájevce pri Ašterót Karnájimu, Zuzéjce pri Hamu, Emejce v Kirjatájimski dolini 6 in Horéjce na njihovem pogorju Seír ter prišli do El Parána na robu puščave. 7 Ko so se vračali, so prišli do En Mišpáta, to je Kadeša, in pokončali vse amalečanske kraje in tudi Amoréjce, ki so bivali v Hacecón Tamáru.

8 Tedaj so se sódomski, gomórski, admaški, cebojímski in belaški – to je coarski – kralj odpravili na pot in se v Sidímski dolini spustili v spopad 9 z elámskim kraljem Kedorlaómerjem, gojímskim kraljem Tidálom, šinárskim kraljem Amrafélom in elasárskim kraljem Arjóhom: štirje kralji proti petim. 10 V Sidímski dolini pa je bilo vse polno smolnih jam. Na begu sta sódomski in gomórski kralj padla v eno od njih, drugi pa so zbežali v gore. 11 Oni pa so pobrali vse imetje Sódome in Gomóre, ves njihov živež, in odšli. 12 Vzeli so tudi Lota, sina Abramovega brata, in njegovo imetje ter odšli. Prebival je namreč v Sódomi.

13 Neki ubežnik je prišel do Hebrejca Abrama in mu to povedal. Ta se je naselil pri hrastih Amoréjca Mamreja, Eškólovega in Anêrjevega brata, ki so bili Abramovi zavezniki. 14 Ko je torej Abram slišal, da je njegov brat ujet, je sklical svoje izurjene može, rojene v njegovi hiši, tristo osemnajst ljudi, in jih zasledoval do Dana. 15 Ponoči je razdelil svoje može in z njimi napadel sovražnike. Premagal jih je in jih zasledoval do Hobe, ki je severno od Damaska. 16 In spravil je nazaj vse imetje in tudi svojega brata in njegovo premoženje je spravil nazaj, z ženami in drugimi ljudmi vred.

17 Potem ko se je vrnil z zmage nad Kedorlaómerjem in kralji, ki so bili z njim, mu je prišel naproti sódomski kralj v dolini Šavé, to je v Kraljevi dolini. 18 Salemski kralj Melkízedek pa je prinesel kruha in vina. Bil je duhovnik Najvišjega Boga 19 in ga je blagoslovil, rekoč:

21 Sódomski kralj pa je rekel Abramu: »Daj mi duše, imetje pa obdrži zase!« 22 Abram mu je odgovoril: »Prisegam Gospodu, Bogu Najvišjemu, ki je ustvaril nebo in zemljo: 23 Ne, niti vrvice ali jermena od sandale, prav ničesar od tega, kar je tvoje, ne bom vzel, da ne porečeš: ›Jaz sem storil, da je Abram bogat.‹ 24 Samó tisto, kar so pojedli moji ljudje, in delež plena za može, ki so šli z menoj: Anêr, Eškól in Mamre. Naj vzamejo svoje deleže.«

1 Po teh dogodkih se je Abramu v videnju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« 2 Abram pa je rekel: »Gospod Bog, kaj mi boš vendar dal, ko pa ostajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliézer?« 3 In Abram je rekel: »Glej, nisi mi naklonil potomstva, zato, glej, bo moj dedič hlapec moje hiše.« 4 A glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe, bo tvoj dedič.« 5 Popeljal ga je ven in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.« 6 Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost.

7 Rekel mu je: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura Kaldejcev, da bi ti dal to deželo v posest.« 8 Rekel je: »Gospod Bog, po čem bom spoznal, da jo dobim v posest?« 9 Pa mu je rekel: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega kozla, grlico in mladega goloba!« 10 Vzel je torej zanj vse te živali, jih razpolovil in položil vsako polovico nasproti drugi, le ptic ni razpolovil. 11 Ptice roparice so se spuščale na trupla, Abram pa jih je odganjal.

12 Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je Abrama obšel trden spanec in glej, polastila se ga je groza in gost mrak je padel nanj. 13 Rekel je Abramu: »Vedi, da bodo tvoji potomci priseljenci v deželi, ki ne bo njihova, spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let. 14 A tudi narodu, ki jih bo imel zasužnjene, bom sodil. Potem bodo odšli z velikim imetjem. 15 Ti pa pojdeš v miru k svojim očetom; pokopan boš v visoki starosti. 16 V četrtem rodu se bodo vrnili sem, kajti hudobija Amoréjcev še ni dopolnjena.«

17 Sonce je zašlo in legel je mrak. In glej, lonec za ogenj, iz katerega se je kadilo, in plameneča bakla sta se premikala med kosi živali. 18 Tisti dan je Gospod sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu potomstvu dajem to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata; 19 Kenéjce, Kenázovce, Kadmonéjce, 20 Hetejce, Perizéjce, Rafájevce, 21 Amoréjce, Kánaance, Girgašéjce in Jebusejce.«

1 Žena Sarája Abramu ni rodila otrok; imela pa je egiptovsko deklo, ki ji je bilo ime Hagára. 2 Sarája je rekla Abramu: »Glej, Gospod mi ni dal, da bi rodila. Pojdi k moji dekli! Mogoče bom po njej dobila otroka.« Abram je poslušal Sarájo. 3 Potem ko je preteklo deset let, odkar se je Abram naselil v kánaanski deželi, je Abramova žena Sarája vzela svojo egiptovsko deklo Hagáro in jo dala možu Abramu za ženo. 4 Šel je k Hagári in je spočela. Ko pa je videla, da je spočela, je začela zaničevati gospodarico. 5 Sarája je rekla Abramu: »Ti si kriv, da me žali. Dala sem ti svojo deklo v naročje, ko pa je videla, da je spočela, me je začela zaničevati. Naj Gospod sodi med menoj in teboj!« 6 Abram je rekel Saráji: »Glej, tvoja dekla je v tvoji roki; naredi z njo, kar se ti zdi prav!« Tedaj je začela Sarája z njo tako trdo ravnati, da je Hagára pobegnila od nje.

7 Gospodov angel jo je našel pri studencu v puščavi, pri izviru ob poti proti Šuru. 8 Rekel je: »Hagára, Sarájina dekla, od kod prihajaš in kam greš?« Rekla je: »Bežim od svoje gospodarice Saráje.« 9 Gospodov angel ji je rekel: »Vrni se k svoji gospodarici in se podrêdi njeni roki!« 10 Potem ji je Gospodov angel rekel: »Silno bom namnožil tvoje potomstvo, da ga ne bo mogoče prešteti.« 11 In Gospodov angel ji je rekel:

15 Potem je Hagára Abramu rodila sina. Abram je dal sinu, ki ga je rodila Hagára, ime Izmael.

16 Ko je Hagára Abramu rodila Izmaela, je bil Abram star šestinosemdeset let.

1 Ko pa je Abram imel devetindevetdeset let, se mu je prikazal Gospod in mu rekel: »Jaz sem Bog Mogočni. Hodi pred menoj in bodi popoln! 2 Sklenil bom svojo zavezo med seboj in teboj in silno te bom namnožil.« 3 Abram je padel na obraz in Bog je govoril z njim ter rekel: 4 »Glej, to je moja zaveza s teboj: postal boš oče množice narodov. 5 Ne boš se več imenoval Abram, temveč Abraham ti bo ime, kajti postavljam te za očeta množici narodov. 6 Naredil te bom silno rodovitnega, napravil bom iz tebe narode in kralji bodo izšli iz tebe. 7 Postavljam svojo zavezo med seboj in teboj ter tvojimi potomci za teboj iz roda v rod kot večno zavezo. Tebi in tvojim potomcem za teboj bom Bog. 8 Tebi in tvojemu potomstvu dajem deželo, v kateri bivaš kot tujec, vso kánaansko deželo, v večno last in bom njihov Bog.«

9 Bog je rekel Abrahamu: »Ti pa se dŕži moje zaveze, ti in tvoji potomci za teboj iz roda v rod! 10 To je moja zaveza, ki se je držite, zaveza med menoj in vami ter tvojimi potomci za teboj: vsak moški pri vas naj bo obrezan! 11 Obrežite si meso svojih prednjih kožic! To bodi znamenje zaveze med menoj in vami! 12 Osem dni po rojstvu naj bodo obrezani vsi moški iz roda v rod, najsi bodo rojeni v hiši ali pridobljeni za denar od katerega koli tujca, ki ni izmed tvojih potomcev. 13 Oboji morajo biti obrezani, rojeni v tvoji hiši in pridobljeni za tvoj denar. Takó bo moja zaveza v vašem mesu večna zaveza. 14 Kar pa zadeva neobrezanega moškega, ki ni obrezan na mesu svoje prednje kožice, naj bo iztrebljen iz svojega ljudstva; prelomil je mojo zavezo.«

15 Potem je Bog rekel Abrahamu: »Svoje žene Saráje ne imenuj več Sarája, temveč Sara bodi njeno ime! 16 Blagoslovil jo bom in ti dal sina tudi od nje; blagoslovil jo bom, da bodo iz nje nastali narodi in bodo kralji ljudstev izšli iz nje.« 17 Abraham je padel na obraz in se zasmejal. Rekel si je: »Ali se bo stoletniku rodil sin? Ali bo devetdesetletna Sara rodila?« 18 Abraham je rekel Bogu: »O da bi le Izmael živel pred teboj!« 19 Bog pa je odgovoril: »Ne, temveč tvoja žena Sara ti bo rodila sina in dal mu boš ime Izak. Sklenil bom z njim svojo zavezo kot večno zavezo za njegove potomce za njim. 20 Tudi glede Izmaela sem te uslišal; glej, blagoslovil ga bom in ga naredil rodovitnega ter ga silno namnožil; dvanajst knezov se mu bo rodilo in naredil bom iz njega velik narod. 21 Svojo zavezo pa bom sklenil z Izakom, ki ti ga bo rodila Sara čez leto dni.« 22 Ko je Bog nehal govoriti z njim, se je vzdignil od Abrahama.

23 Abraham je vzel sina Izmaela, vse, ki so bili rojeni v hiši, in vse, ki so bili pridobljeni za denar, vse moške izmed ljudi Abrahamove hiše, in obrezal meso njihove prednje kožice še isti dan, kakor mu je Bog naročil. 24 Ko je bil Abraham obrezan na mesu svoje prednje kožice, je bil star devetindevetdeset let, 25 njegovemu sinu Izmaelu pa je bilo trinajst let, ko je bil obrezan na mesu svoje prednje kožice. 26 Istega dne sta bila obrezana Abraham in njegov sin Izmael. 27 Z njim vred so bili obrezani vsi moški njegove hiše, rojeni v hiši in za denar kupljeni od tujcev.

1 Gospod se je prikazal Abrahamu pri Mamrejevih hrastih, ko je ob dnevni vročini sedèl pred vhodom v šotor. 2 Povzdignil je oči, pogledal in glej, pred njim so stali trije možje. Ko jih je zagledal, jim je stekel naproti od vhoda v šotor in se jim priklonil do tal. 3 Rekel je: »Moj gospod, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, nikar ne hodi mimo svojega služabnika! 4 Naj prinesejo malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! 5 Jaz pa prinesem kos kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste naprej. Čemu bi sicer prišli mimo svojega služabnika!« Rekli so: »Stori, kakor si rekel!«

6 Abraham je pohitel v šotor k Sari in rekel: »Hitro vzemi tri merice boljše moke, zamesi jo in speci kolače!« 7 Potem je Abraham tekel k živini. Vzel je mlado in lepo tele in ga dal hlapcu; ta ga je hitro pripravil. 8 Vzel je masla in mleka ter tele, ki ga je bil pripravil, in vse to položil prednje. Stal je pri njih pod drevesom in so jedli.

9 Rekli so mu: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.« 10 Pa je rekel: »Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Sara pa je poslušala za vhodom v šotor, ki je bil za njim. 11 Abraham in Sara sta bila stara, že zelo v letih; Sari se je nehalo dogajati, kakor se dogaja ženskam, 12 pa se je sama pri sebi zasmejala in rekla: »Mar naj zdaj, ko sem uvela, še občutim slast? Tudi moj gospod je star.« 13 Gospod pa je rekel Abrahamu: »Zakaj se je Sara zasmejala in rekla: ›Ali bom res rodila, ko sem že ostarela?‹ 14 Ali je za Gospoda kaj pretežko? Ko bom čez leto dni v tem času spet prišel k tebi, bo Sara imela sina.« 15 Sara pa je tajila in rekla: »Nisem se zasmejala.« Bala se je namreč. »Pač,« je rekel, »zares si se zasmejala.«

16 Tedaj so se možje odpravili in gledali proti Sódomi, Abraham pa je šel z njimi, da bi jih pospremil. 17 Gospod si je rekel: »Ali naj skrivam pred Abrahamom, kaj nameravam storiti? 18 Iz Abrahama bo vendar nastal velik in mogočen narod in v njem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje. 19 Izbral sem ga, da bo zapovedal svojim sinovom in svoji hiši za njim, naj se držijo Gospodove poti in ravnajo v skladu s pravičnostjo in pravico; tako bo Gospod izpolnil Abrahamu, kar mu je obljubil.« 20 Gospod je rekel: »Vpitje iz Sódome in Gomóre je res silno in njihov greh je izredno težak. 21 Stopil bom dol, da vidim, ali so res počeli vse tisto, o čemer govori vpitje, ki prihaja do mene, ali ne. Izvedeti hočem.«

22 Moža sta se obrnila in odšla proti Sódomi, Abraham pa je še stal pred Gospodom. 23 Abraham je pristopil in rekel: »Ali boš res pokončal pravičnega s krivičnim vred? 24 Mogoče je v mestu petdeset pravičnih. Ali boš tudi te pokončal in ne boš prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? 25 Daleč naj bo od tebe, da bi ti storil kaj takega, da bi pobil pravičnega s krivičnim vred, da bi se enako zgodilo pravičnim kakor krivičnim! Daleč naj bo od tebe! Ali ne bo sodnik vse zemlje ravnal pravično?« 26 Gospod je rekel: »Če najdem v Sódomi petdeset pravičnih med meščani, bom prizanesel vsemu kraju zaradi njih.«

27 Abraham pa je rekel: »Glej, jaz, ki sem prah in pepel, sem si dovolil govoriti z Gospodom. 28 Mogoče jih petdesetim pravičnim manjka pet, ali boš zaradi teh petih uničil vse mesto?« Rekel je: »Ne bom ga uničil, če jih tam najdem petinštirideset.« 29 Pa je spet spregovoril in mu rekel: »Mogoče se jih tam najde štirideset.« Odgovoril je: »Ne bom storil tega zaradi teh štiridesetih.« 30 Pa je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če govorim; mogoče se jih tam najde trideset.« Rekel je: »Ne bom storil tega, če jih najdem trideset.« 31 Rekel je: »Glej, dovolil sem si govoriti z Gospodom; mogoče se jih tam najde dvajset.« Rekel je: »Ne bom jih uničil zaradi teh dvajsetih.« 32 Abraham je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če spregovorim še tokrat: Mogoče se jih tam najde deset.« Odgovoril je: »Ne bom jih uničil zaradi teh desetih.«

33 Gospod je potem, ko je nehal govoriti z Abrahamom, odšel. Abraham pa se je vrnil v svoj kraj.

1 Zvečer sta angela prišla v Sódomo, ko je Lot sedèl pri sódomskih vratih. Ko ju je zagledal, je vstal, jima šel naproti in se priklonil z obrazom do tal. 2 Rekel je: »Prosim, gospoda, stopita v hišo svojega služabnika, da prenočita in si umijeta noge, zjutraj pa vstaneta in odideta po svoji poti.« Rekla sta: »Ne, prenočila bova na trgu.« 3 Zelo ju je silil, zato sta le odšla z njim in stopila v njegovo hišo. Pripravil jima je večerjo, spekel nekvašeni kruh in sta jedla.

4 Preden sta legla, so hišo obstopili meščani, sódomski moški, vsi, od dečkov do starcev, vse ljudstvo do zadnjega moža. 5 Klicali so Lota in mu rekli: »Kje sta moža, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo!« 6 Lot je tedaj stopil ven k njim na prag, zaprl vrata za seboj 7 in rekel: »Nikar, bratje moji, ne delajte hudega! 8 Glejte, imam dve hčeri, ki še nista spoznali moža; naj ju pripeljem k vam, da storite z njima, kar boste hoteli. Samo tema možema ne storite ničesar, saj sta prišla v senco moje strehe!« 9 Rekli so: »Poberi se!« Potem so rekli: »Nekdo je prišel sem kot tujec, pa bi rad razsojal. Tebi bomo storili še kaj hujšega kakor njima.« Silno so pritiskali na Lota in bili na tem, da razbijejo vrata. 10 A moža sta iztegnila roke, potegnila Lota k sebi v hišo in zaprla vrata. 11 Može pa, ki so stali pri vhodu, sta udarila s slepoto, od najmanjših do največjih, tako da niso mogli najti vrat. 12 In moža sta rekla Lotu: »Imaš v mestu še koga, morda zeta, sinove, hčere ali sicer kakega svojega človeka? Odpelji jih iz kraja! 13 Midva bova namreč ta kraj uničila, kajti njihovo vpitje, ki je prišlo do Gospoda, je prehudo. Zato naju je Gospod poslal, da ga uničiva.« 14 Lot je šel ven in govoril s svojima zetoma, ki sta nameravala vzeti njegovi hčeri. Rekel je: »Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Gospod bo mesto uničil!« Toda zeta sta mislila, da se šali.

15 Ko se je vzdignila jutranja zarja, sta angela priganjala Lota in rekla: »Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta tu, da ne boš pokončan zaradi krivde tega mesta!« 16 Obotavljal se je, zato sta ga moža zgrabila za roko, prav tako tudi njegovo ženo in hčeri – ker mu je Gospod hotel prizanesti – in ga odpeljala ven ter ga pustila zunaj mesta. 17 Ko sta jih vodila ven, sta rekla: »Reši si življenje! Ne oziraj se nazaj in ne ustavljaj se nikjer v pokrajini! V gorovje se reši, da ne boš pokončan!« 18 Lot jima je odgovoril: »Nikar, gospod! 19 Glej, tvoj služabnik je našel milost v tvojih očeh in s tem, da si mi rešil življenje, si mi izkazal veliko dobroto. Toda ne morem se rešiti v gore; lahko bi se mi pripetila nesreča in bi umrl. 20 Glej, tisto mesto je dovolj blizu, da se morem zateči vanj. In tako majhno je. Dovôli, da se rešim tja! Ali ni res majhno? Tako bom ostal živ.« 21 Rekel mu je: »Glej, uslišal ti bom tudi to prošnjo in ne bom razdejal mesta, o katerem si govoril. 22 Hitro se reši tja! Ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja.« Zato se mesto imenuje Coar.

23 Sonce je vzhajalo nad deželo, ko je Lot prišel do Coarja 24 in je Gospod storil, da sta od Gospoda, z neba, deževala na Sódomo in Gomóro žveplo in ogenj. 25 Razdejal je ti mesti in vso pokrajino, vse prebivalce mest in vse rastlinstvo te dežele. 26 Lotova žena, ki je bila z njim, pa se je ozrla nazaj in postala solnat steber.

27 Zgodaj zjutraj je šel Abraham na kraj, kjer je bil stal pred Gospodom. 28 Pogledal je proti Sódomi in Gomóri in vse naokrog po pokrajini. Pogledal je in glej, z zemlje se je vzdigoval dim, kakor bi se kadilo iz peči.

29 Ko je Bog uničil mesta pokrajine, se je spomnil Abrahama in poslal Lota proč od razdejanja, ko je razdejal mesta, kjer je prebival Lot.

30 Lot je iz Coarja odšel navzgor in se s hčerama naselil na gorovju. Bal se je namreč bivati v Coarju, zato je živel v votlini, on in obe hčeri.

31 Starejša hči je rekla mlajši: »Najin oče je star, v deželi pa ni moža, ki bi se nama približal po navadi vse zemlje. 32 Dajva, napojiva očeta z vinom in leziva z njim; tako obudiva zarod po očetu.« 33 Tisti večer sta torej napojili očeta z vinom in starejša je šla in legla k očetu. Pa ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. 34 Naslednji dan je starejša hči rekla mlajši: »Sinoči sem ležala z očetom; še nocoj ga napojiva z vinom! Potem pojdi ti in lezi z njim! Tako bova obudili zarod po očetu.« 35 Tudi tisti večer sta napojili očeta z vinom. Mlajša hči je vstala in legla k njemu, pa ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. 36 Tako sta obe Lotovi hčeri zanosili s svojim očetom.

37 Starejša hči je rodila sina in mu dala ime Moáb. To je oče Moábcev do danes. 38 Tudi mlajša hči je rodila sina in dala mu je ime Ben Amí. To je oče Amóncev do danes.

1 Od tam se je Abraham odpravil v pokrajino Negeb in se zadrževal med Kadešem in Šurom. Ko pa je kot tujec živel v Gerárju, 2 je govoril o svoji ženi Sari: »Moja sestra je.« Tedaj je gerárski kralj Abiméleh poslal po Saro in jo vzel k sebi. 3 Toda Bog je prišel k Abimélehu ponoči v sanjah in mu rekel: »Glej, umrl boš zaradi ženske, ki si jo vzel, kajti poročena je!« 4 Abiméleh pa se ji še ni približal. Rekel je: »Gospod, ali ubijaš tudi pravične ljudi? 5 Mar ni on rekel: ›Moja sestra je.‹ Pa tudi sama je rekla: ›Moj brat je.‹ S poštenim srcem in čistimi rokami sem to storil.« 6 Bog pa mu je odgovoril v sanjah: »Tudi jaz vem, da si to storil s poštenim srcem in sam sem te obvaroval, da nisi grešil zoper mene. Zato nisem dal, da bi se je dotaknil. 7 Zdaj pa vrni ženo možu, kajti prerok je in molil bo zate, da ostaneš živ. Če pa je ne vrneš, vedi, da boste gotovo umrli ti in vsi tvoji.«

8 Abiméleh je vstal zgodaj zjutraj, sklical vse služabnike in jim povedal vse, kar se je zgodilo. Možje so se silno prestrašili. 9 Potem je Abiméleh poklical Abrahama in mu rekel: »Kaj si nam storil? S čim sem se pregrešil zoper tebe, da si nadme in nad moje kraljestvo spravil to veliko pregreho? Storil si mi, česar človek ne sme narediti.« 10 Dalje je Abiméleh rekel Abrahamu: »Kaj ti je prišlo na misel, da si to storil?« 11 Abraham je rekel: »Rekel sem si: ›Gotovo ni strahu Božjega v tem kraju; ubili me bodo zaradi žene.‹ 12 Sicer pa je res moja sestra; hči mojega očeta je, a ne hči moje matere. Tako je postala moja žena. 13 Ko me je Bog poslal iz hiše mojega očeta po svetu, sem ji rekel: ›Narêdi mi tole dobroto: v vsakem kraju, kamor bova prišla, reci, da sem tvoj brat!‹«

14 Abiméleh je tedaj vzel drobnico in govedo, hlapce in dékle ter jih dal Abrahamu. Vrnil mu je ženo Saro. 15 Potem je Abiméleh rekel: »Glej, moja dežela je pred teboj; prebivaj, kjer ti ugaja.« 16 Sari pa je rekel: »Glej, tvojemu bratu dajem tisoč srebrnikov; glej, naj bo zate kot zagrinjalo čez oči za vse, ki so s teboj. Tako si v vsem opravičena.«

17 Potem je Abraham molil k Bogu in Bog je ozdravil Abiméleha, njegovo ženo in dékle, da so mogle roditi. 18 Gospod je bil namreč zaprl naročja vsem ženskam v Abimélehovi hiši zaradi Abrahamove žene Sare.

1 Gospod je obiskal Saro, kakor je rekel, in Gospod je storil Sari, kakor je napovedal. 2 Sara je spočela in rodila Abrahamu sina v njegovi starosti ob času, ki mu ga je Bog napovedal. 3 Abraham je svojemu sinu, ki mu ga je rodila Sara, dal ime Izak. 4 Ko je bil sin Izak star osem dni, ga je Abraham obrezal, kakor mu je Bog zapovedal. 5 Abraham je bil star sto let, ko se mu je rodil sin Izak. 6 Sara je rekla: »Bog mi je pripravil smeh; kdor bo to slišal, se mi bo nasmihal.« 7 In rekla je: »Kdo bi dejal Abrahamu, da bo Sara dojila otroke? In vendar sem mu rodila sina v njegovi starosti.«

8 Deček je rastel in ga je odstavila. Na dan, ko je bil Izak odstavljen, je Abraham napravil veliko gostijo.

9 Ko je Sara nekoč videla sina Egipčanke Hagáre, ki ga je rodila Abrahamu, kako se posmehuje, 10 je rekla Abrahamu: »Naženi to deklo in njenega sina! Kajti sin te dekle ne sme dedovati skupaj z mojim sinom Izakom.« 11 Ta beseda Abrahamu zaradi sina ni bila prav nič pogodu. 12 Bog pa mu je rekel: »Naj ti ne bo žal ne dečka ne dekle! Poslušaj Saro, kar koli ti poreče! Kajti po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. 13 A tudi iz deklinega sina bom naredil narod, kajti tvoj potomec je.«

14 Abraham je zgodaj zjutraj vstal, vzel kruha in meh vode, dal to Hagári na rame in jo z dečkom poslal proč. Šla je in blodila po beeršébski puščavi. 15 Ko pa je voda v mehu pošla, je vrgla dečka pod enega od grmov. 16 Potem je šla in sedla za streljaj puščice daleč; rekla si je namreč: »Naj ne gledam, kako deček umira!« Ko je tako sedela v bližini, je na glas zajokala. 17 Bog je pa slišal dečkov glas in Božji angel je iz nebes poklical Hagáro ter ji rekel: »Kaj ti je, Hagára? Ne boj se, kajti Bog je slišal dečkov glas od tam, kjer leži. 18 Vstani, poberi dečka in ga dŕži s svojo roko! Kajti iz njega bom naredil velik narod.« 19 Bog ji je tedaj odprl oči, da je zagledala studenec. Šla je, napolnila meh z vodo in dala piti dečku.

20 Bog je bil z dečkom. Rastel je, prebival v puščavi in postal lokostrelec. 21 Živel je v paránski puščavi. Mati pa mu je dobila ženo iz egiptovske dežele.

22 Tisti čas pa sta Abiméleh in poveljnik njegove vojske Pihól rekla Abrahamu: »Bog je s teboj v vsem, kar delaš. 23 Prisezi mi zdaj tukaj pri Bogu, da ne boš varal ne mene ne mojih naslednikov ne potomcev; enako dobroto, kakršno sem ti izkazoval jaz, izkazuj ti meni in deželi, v kateri prebivaš kot tujec!« 24 Abraham je odgovoril: »Prisežem.«

25 Tedaj se je Abraham pritožil Abimélehu zaradi studenca, ki so si ga Abimélehovi hlapci s silo prilastili. 26 Abiméleh je rekel: »Ne vem, kdo je to storil, tudi ti mi nisi povedal in sam nisem slišal o tem do danes.« 27 Abraham je vzel od drobnice in goveda, dal to Abimélehu in sklenila sta zavezo. 28 Abraham je oddelil od drobnice sedem jagnjic. 29 Abiméleh je rekel Abrahamu: »Kaj pomeni teh sedem jagnjic, ki si jih oddelil?« 30 Rekel je: »Resnično, vzel boš sedem jagnjic iz moje roke, da mi boš za pričo, da sem jaz izkopal ta vodnjak.« 31 Zato je ta kraj dobil ime Beeršéba, ker sta tam oba prisegla.

32 Tako sta pri Beeršébi sklenila zavezo. Potem sta Abiméleh in poveljnik njegove vojske Pihól vstala in se vrnila v filistejsko deželo. 33 Abraham je v Beeršébi zasadil tamarisko in tam klical ime Gospoda, večnega Boga. 34 In Abraham je prebival veliko dni kot tujec v filistejski deželi.

1 Po teh dogodkih je Bog preizkušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« 2 Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« 3 Abraham je vstal zgodaj zjutraj, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govoril Bog. 4 Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj. 5 Rekel je hlapcema: »Ostanita tukaj z oslom, jaz in deček pa greva tjakaj, da pomoliva. Potem se vrneva k vama.«

6 Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih naložil svojemu sinu Izaku, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož. In šla sta oba skupaj. 7 Izak je nagovoril svojega očeta Abrahama in rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Tukaj sem, moj sin.« Pa je rekel: »Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« 8 Abraham je rekel: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« In šla sta oba skupaj.

9 Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razložil drva. Zvezal je svojega sina Izaka in ga položil na oltar na drva. 10 Potem je Abraham iztegnil svojo roko in vzel nož, da bi zaklal svojega sina. 11 Tedaj mu je zaklical Gospodov angel iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« 12 In je rekel: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« 13 Abraham je povzdignil oči in pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina. 14 Zato je Abraham tisti kraj imenoval »Gospod bo preskrbel«, kakor pravijo danes: Na gori Gospodovi bo preskrbljeno.

15 Gospodov angel je drugič poklical Abrahama iz nebes 16 in rekel: »Prisegel sem pri sebi, govori Gospod: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, 17 te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov 18 in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.«

19 Abraham se je vrnil k hlapcema, vzdignili so se in skupaj odšli proti Beeršébi. In Abraham je prebival v Beeršébi.

20 Po teh dogodkih so povedali Abrahamu in rekli: »Tudi Milka je rodila sinove tvojemu bratu Nahórju: 21 prvorojenca Uca, njegovega brata Buza, Arámovega očeta Kemuéla, 22 Keseda, Hazója, Pildáša, Jidláfa in Betuéla.« 23 Betuélu pa se je rodila Rebeka. Osem otrok je rodila Milka Abrahamovemu bratu Nahórju. 24 Njegova stranska žena, Reúma po imenu, je tudi rodila, in sicer Tebaha, Gahama, Tahaša in Maahája.

1 Sarino življenje je trajalo sto sedemindvajset let. 2 Potem je umrla v Kirját Arbi, to je v Hebrónu, v kánaanski deželi. Abraham je prišel, da bi opravil za Saro žalovanje in jo objokoval.

3 Ko se je Abraham vzdignil od pokojnice, je spregovoril Hetovim sinovom in rekel: 4 »Tujec in priseljenec sem pri vas. Dajte mi kos zemlje za grobišče pri vas, da spravim pokojnico od doma in jo pokopljem!« 5 Hetovi sinovi so odgovorili in mu rekli: 6 »Poslušaj nas, gospod! Božji knez si med nami; v najlepšem izmed naših grobov pokoplji pokojnico! Nobeden izmed nas ti ne bo odrekel groba, da ne bi mogel pokopati pokojnice.« 7 Abraham se je vzdignil in se priklonil ljudstvu dežele, Hetovim sinovom. 8 Potem jim je govoril in rekel: »Če vam je prav, da spravim pokojnico od doma in jo pokopljem, me poslušajte in rotite Coharjevega sina Efróna, 9 naj mi da votlino Mahpélo, ki jo ima na koncu svojega polja. Za polno vrednost srebra naj mi jo da sredi med vami za grobišče.« 10 Efrón pa je sedèl sredi med Hetovimi sinovi. In Hetejec Efrón je odgovoril Abrahamu vpričo Hetovih sinov, vseh, ki so prihajali k vratom njegovega mesta, in rekel: 11 »Ne, gospod, poslušaj me! Dam ti polje in tudi votlino, ki je na njem, ti dam; vpričo sinov svojega ljudstva ti jo dam. Le pokoplji pokojnico!« 12 Abraham se je priklonil pred ljudstvom dežele 13 in govoril Efrónu vpričo ljudstva dežele in rekel: »Ko bi me le hotel poslušati! Dam ti srebro za polje. Vzemi ga od mene, da tam pokopljem pokojnico.« 14 Efrón je odgovoril Abrahamu in mu rekel: 15 »Poslušaj me, gospod! Zemljišče za štiristo šeklov srebra, kaj je to med menoj in teboj? Le pokoplji pokojnico!« 16 Ko je Abraham slišal Efróna, mu je vpričo Hetovih sinov odtehtal srebro, ki ga je zahteval: štiristo šeklov srebra po veljavni trgovski teži.

17 Tako je prešlo Efrónovo polje, ki je v Mahpéli nasproti Mamreju, polje in votlina na njem in vse drevje, ki je bilo na polju po vsem zemljišču naokrog, 18 Abrahamu v last vpričo Hetovih sinov, vseh, ki so prihajali k vratom njegovega mesta. 19 Potem je Abraham pokopal svojo ženo Saro v votlini na polju Mahpéli nasproti Mamreju, to je Hebrónu, v kánaanski deželi. 20 Tako sta polje in votlina na njem od Hetovih sinov prešla v last Abrahamu za grobišče.

1 Abraham je bil star, že močno v letih in Gospod ga je v vsem blagoslovil. 2 Abraham je rekel najstarejšemu služabniku svoje hiše, ki je upravljal vse njegovo imetje: »Polôži roko pod moja ledja, 3 da te zaprisežem pri Gospodu, Bogu neba in Bogu zemlje, da ne vzameš žene mojemu sinu izmed hčera Kánaancev, med katerimi prebivam, 4 ampak da pojdeš v mojo deželo, k mojemu sorodstvu, in dobiš ženo za mojega sina Izaka.« 5 Služabnik pa mu je rekel: »Kaj pa, če ženska ne bo hotela iti z menoj v to deželo? Ali naj popeljem tvojega sina nazaj v deželo, iz katere si prišel?« 6 Abraham mu je rekel: »Varuj se tega, da bi odpeljal mojega sina tjakaj! 7 Gospod, Bog neba, ki me je vzel iz hiše mojega očeta in iz dežele moje rodbine, ta, ki mi je govoril, mi prisegel in rekel: ›Tvojemu potomstvu bom dal to deželo,‹ bo poslal svojega angela pred teboj, da boš od tam dobil ženo mojemu sinu. 8 Če pa ženska ne bi hotela iti s teboj, si prost te moje prisege. Samo nikar ne vôdi mojega sina tjakaj!« 9 Služabnik je tedaj položil roko pod ledja svojega gospoda Abrahama in mu prisegel glede te zadeve.

10 Služabnik je vzel deset kamel izmed kamel svojega gospoda in odšel. S seboj je vzel tudi vseh vrst blago, najdragocenejše stvari svojega gospoda. Odpravil se je na pot in šel proti Mezopotamiji v Nahórjevo mesto. 11 Ustavil je kamele, da bi se spočile zunaj mesta pri vodnjaku. Bilo je proti večeru ob času, ko hodijo ženske zajemat vodo. 12 Tedaj je rekel: »Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, pomagaj mi, da se mi danes posreči, in izkaži dobroto mojemu gospodu Abrahamu! 13 Glej, stojim pri studencu in hčere mož tega mesta prihajajo zajemat vodo. 14 Dekle, ki ji bom rekel: ›Nagni, prosim, vrč, da bom pil!‹ in ki bo rekla: ›Pij! Pa tudi tvoje kamele bom napojila,‹ naj bo tista, ki si jo določil za svojega služabnika Izaka, in po tem bom spoznal, da si izkazal dobroto mojemu gospodu.«

15 Še preden je to do kraja izgovoril, je prišla Rebeka, ki se je rodila Betuélu, sinu Milke, žene Abrahamovega brata Nahórja, z vrčem na rami. 16 Bila je zelo lepega videza, devica, ki je še ni spoznal moški. Stopila je k studencu, napolnila vrč in prišla gor. 17 Tedaj ji je služabnik pritekel naproti in rekel: »Daj mi, prosim, piti malo vode iz vrča!« 18 Rekla je: »Pij, gospod!« Hitro je spustila vrč na roko in mu dala piti. 19 In ko ga je napojila, je rekla: »Tudi tvojim kamelam grem zajemat vodo, dokler se ne napijejo.« 20 Urno je spraznila vrč v korito in spet stekla k vodnjaku zajemat. Tako je zajela vsem njegovim kamelam. 21 Medtem jo je mož molče opazoval, da bi spoznal, ali je Gospod njegovo pot naredil uspešno ali ne.

22 Ko so se kamele napile, je vzel zlat obroček, težak pol šekla, in dve zlati zapestnici, težki deset šeklov, za njeni roki. 23 Rekel je: »Čigava hči si? Povej mi, ali je v hiši tvojega očeta kaj prostora, kjer bi mi prenočili!« 24 Rekla mu je: »Sem hči Betuéla, Milkinega sina, ki ga je rodila Nahórju.« 25 Rekla mu je še: »Imamo veliko slame in krme in tudi prostora za prenočevanje.« 26 Mož je pokleknil in se priklonil Gospodu. 27 Rekel je: »Blagoslovljen bodi Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, ki ni odrekel svoje dobrote in zvestobe mojemu gospodu! Gospod me je vodil po poti, ki me je pripeljala do hiše brata mojega gospoda.«

28 Dekle je stekla in povedala hiši svoje matere, kaj se je zgodilo. 29 Rebeka je imela brata, ki mu je bilo ime Labán. In Labán je tekel ven k možu pri studencu. 30 Ko je videl obroček in zapestnici na rokah svoje sestre in slišal besede sestre Rebeke, kako je rekla: »Tako mi je rekel mož,« je šel k možu. Ta je stal pri kamelah ob studencu. 31 Rekel je: »Pridi, blagoslovljen od Gospoda! Kaj bi stal zunaj! Pospravil sem hišo in naredil prostor za kamele.« 32 Mož je stopil v hišo, Labán pa je razsedlal kamele, jim dal slame in krme, njemu in možem, ki so bili z njim, pa vode, da bi si umili noge.

33 Ko je predenj postavil jedi, je ta rekel: »Ne bom jedel, dokler ne povem svoje zadeve.« Labán je rekel: »Govôri!« 34 Rekel je: »Abrahamov služabnik sem. 35 Gospod je silno blagoslovil mojega gospoda, tako da je obogatel. Dal mu je drobnice in goveda, srebra in zlata, hlapcev in dekel, kamel in oslov. 36 Sara, žena mojega gospoda, mu je rodila sina, potem ko je ostarela. Temu je izročil vse imetje. 37 Moj gospod me je zaprisegel in rekel: ›Ne jemlji mojemu sinu žene izmed hčera Kánaancev, v katerih deželi prebivam, 38 temveč pojdi do hiše mojega očeta, k moji rodbini, in dôbi ženo mojemu sinu!‹ 39 Rekel sem svojemu gospodu: ›Kaj pa, če ženska ne bo hotela iti z menoj?‹ 40 Pa mi je rekel: ›Gospod, pred čigar obličjem hodim, bo poslal svojega angela s teboj in bo storil, da bo tvoja pot uspešna in da boš dobil ženo mojemu sinu iz moje rodbine, iz hiše mojega očeta. 41 Le tedaj te prisega, ki si mi jo izrekel, ne bo več vezala, če boš prišel k moji rodbini in ti je ne bodo hoteli dati, tedaj si prost prisege.‹ 42 Tako sem danes prišel k studencu in govoril: ›Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, ko bi vendar hotel narediti uspešno to pot, po kateri hodim! 43 Glej, stojim pri studencu; ko pride dekle zajemat, ji bom rekel: Daj mi piti malo vode iz svojega vrča! 44 Če mi bo rekla: Pij, pa tudi za tvoje kamele bom zajela, je to tista ženska, ki jo je Gospod določil za sina mojega gospoda.‹ 45 Še preden sem to izgovoril v svojem srcu, je prišla Rebeka z vrčem na rami in stopila dol k studencu zajemat. Pa sem ji rekel: ›Daj mi, prosim, piti!‹ 46 Hitro je spustila vrč z rame in rekla: ›Pij, pa tudi tvoje kamele bom napojila.‹ Pil sem torej in tudi kamele je napojila. 47 Vprašal sem jo: ›Čigava hči si?‹ Rekla je: ›Sem hči Betuéla, Nahórjevega sina, ki mu ga je rodila Milka.‹ Tedaj sem ji dal obroček na nos in zapestnici na roke. 48 Potem sem pokleknil in se priklonil Gospodu in hvalil Gospoda, Boga svojega gospoda Abrahama, ki me je vodil po pravi poti, da bi vzel hčer brata svojega gospoda za njegovega sina. 49 Če ste torej pripravljeni izkazati dobroto in zvestobo mojemu gospodu, mi povejte! In če ne, mi povejte, da se obrnem na desno ali na levo!«

50 Labán in Betuél sta odgovorila: »Od Gospoda je prišla ta stvar, ne moreva ti reči o tem ne dobro ne slabo. 51 Tu imaš Rebeko; vzemi jo in pojdi in naj bo žena sinu tvojega gospoda, kakor je govoril Gospod!« 52 Ko je Abrahamov služabnik slišal te besede, se je do tal priklonil Gospodu. 53 In služabnik je potegnil na dan srebrne in zlate posode in oblačila ter dal to Rebeki. Tudi njenemu bratu in materi je dal dragocena darila.

54 Potem so jedli in pili, on in možje, ki so bili z njim, in prenočili. Ko pa so zjutraj vstali, je rekel: »Odpustite me k mojemu gospodu!« 55 Njen brat in njena mati sta rekla: »Naj dekle ostane pri nas še nekaj časa, kakih deset dni, potem bo šla.« 56 Rekel jima je: »Ne zadržujta me! Gospod je mojo pot kronal z uspehom. Odpustita me, naj odidem k svojemu gospodu!« 57 Rekla sta: »Pokličimo dekle in jo vprašajmo, kaj meni!« 58 Poklicala sta Rebeko in ji rekla: »Ali bi hotela oditi s tem možem?« Rekla je: »Pojdem.« 59 Odpustili so torej svojo sestro Rebeko, njeno dojiljo, Abrahamovega služabnika in njegove može. 60 Blagoslovili so Rebeko in ji rekli:

62 Tisti čas se je Izak vrnil od vodnjaka v Laháj Roí in prebival v pokrajini Negeb. 63 Proti večeru se je šel sprehajat na polje. Ko je vzdignil oči, je zagledal, da se bližajo kamele. 64 Tudi Rebeka je vzdignila oči in zagledala Izaka. Spustila se je s kamele. 65 Rekla je služabniku: »Kdo je človek, ki nam prihaja naproti po polju?« Služabnik je rekel: »To je moj gospod.« Tedaj je vzela tančico in se zakrila.

66 Služabnik je Izaku poročal o vsem, kar je storil. 67 Izak jo je popeljal v šotor svoje matere Sare. Vzel je Rebeko, da je postala njegova žena. Izak jo je ljubil in se potolažil po materini smrti.

1 Abraham si je spet vzel ženo. Ime ji je bilo Ketúra. 2 Rodila mu je Zimrána, Jokšána, Medána, Midjána, Jišbáka in Šuaha. 3 Jokšánu pa sta se rodila Šebá in Dedán. Dedánovi sinovi so Ašuríti, Letušéjci in Leuméjci. 4 Midjánovi sinovi so Efá, Efer, Henoh, Abidá in Eldaá. Vsi ti so Ketúrini sinovi.

5 Abraham je vse svoje imetje izročil Izaku. 6 Sinovom stranskih žena, ki jih je imel, pa je Abraham dal darove in jih poslal, dokler je še živel, proč od sina Izaka proti vzhodu v vzhodno deželo.

7 To je število Abrahamovih let, ki jih je preživel: sto petinsedemdeset. 8 Abraham je izdihnil in umrl v visoki starosti, star in nasičen z dnevi, in bil pridružen svojim ljudem. 9 Sinova Izak in Izmael sta ga pokopala v votlini Mahpéli na polju Efróna, sina Hetejca Coharja, nasproti Mamreju, 10 na polju, ki ga je Abraham kupil od Hetovih sinov; tam sta bila pokopana Abraham in njegova žena Sara. 11 Po Abrahamovi smrti pa je Bog blagoslovil njegovega sina Izaka. Prebival je pri vodnjaku Laháj Roí.

12 To je rodovnik Abrahamovega sina Izmaela, ki ga je Abrahamu rodila Egipčanka Hagára, Sarina dekla. 13 To so imena Izmaelovih sinov, imena po redu rojstev: Izmaelov prvorojenec Nebajót, potem Kedár, Adbeél, Mibsám, 14 Mišmá, Dumá, Masá, 15 Hadád, Temá, Jetúr, Nafíš in Kedma. 16 To so Izmaelovi sinovi in to so njihova imena po naseljih in šotoriščih, dvanajst knezov po njihovih rodovih. 17 To pa so leta Izmaelovega življenja: sto sedemintrideset let. Izdihnil je in umrl ter bil pridružen svojim ljudem. 18 Prebivali so od Havíle do Šura, ki je nasproti Egiptu, in vse do Asirije. Naselil se je nasproti vsem svojim bratom.

19 To pa je rodovnik Abrahamovega sina Izaka. Abrahamu se je rodil Izak. 20 Ko je bil Izak star štirideset let, je vzel za ženo Rebeko, hčer Aramejca Betuéla iz Mezopotamije, sestro Aramejca Labána. 21 Izak je prosil Gospoda za ženo, ker je bila nerodovitna. Gospod ga je uslišal in žena Rebeka je spočela. 22 Ko sta se otroka pehala v njenem telesu, je rekla: »Če je tako, čemu naj še živim?« Šla je vprašat za svet Gospoda. 23 Gospod ji je rekel:

24 Ko so se dopolnili dnevi, da bi rodila, glej, sta bila v njenem telesu dvojčka. 25 Prišel je na svet prvi, rdečkast, ves poraščen, kakor bi imel kožuh. Zato so mu dali ime Ezav. 26 Potem je prišel na svet njegov brat. Z roko je trdno držal Ezava za peto. Dali so mu ime Jakob. Ko sta se rodila, je bil Izak star šestdeset let. 27 Dečka sta rastla in Ezav je postal izkušen lovec. Bil je človek polja. Jakob pa je bil miren človek in je prebival v šotorih. 28 Izak je ljubil Ezava, ker je imel rad divjačino, Rebeka pa je imela rajši Jakoba.

29 Ko je nekoč Jakob skuhal jed, je prišel Ezav ves onemogel s polja. 30 Ezav je rekel Jakobu: »Daj mi, da pogoltnem malo rdečega, tega rdečega, kajti ves onemogel sem.« Zato je dobil ime Edóm. 31 Jakob je rekel: »Prej mi prodaj svojo pravico prvorojenstva!« 32 Ezav je rekel: »Vidiš, da umiram, čemu mi bo prvorojenstvo?« 33 Jakob je rekel: »Prej mi prisezi!« In mu je prisegel in prodal pravico prvorojenstva Jakobu. 34 Jakob je potem Ezavu dal kruha in kuhane leče. Jedel je in pil, nato pa je vstal in odšel. Tako malo je Ezav cenil pravico prvorojenstva.

1 V deželi je nastala lakota, druga od tiste, ki je bila v Abrahamovih dneh. Zato je šel Izak k filistejskemu kralju Abimélehu v Gerár. 2 Gospod se mu je prikazal in rekel: »Ne hôdi v Egipt, ostani v deželi, ki ti jo določim! 3 Bivaj kot tujec v tej deželi; s teboj bom in te bom blagoslovil, kajti tebi in tvojemu potomstvu bom dal vse te dežele. Izpolnil bom prisego, ki sem jo dal tvojemu očetu Abrahamu. 4 Namnožil bom tvoje potomce, da jih bo, kolikor je zvezd na nebu. Tvojemu potomstvu bom dal vse te dežele in s tvojim zarodom se bodo blagoslavljali vsi narodi zemlje. 5 Zato, ker je Abraham poslušal moj glas in izpolnjeval, kar sem mu ukazal, moje zapovedi, zakone in postave.«

6 Izak je torej ostal v Gerárju. 7 Ko so ga možje tega kraja vprašali o njegovi ženi, je rekel: »Moja sestra je.« Bal se je namreč reči, da je njegova žena. Mislil si je: »Da me morda možje tega kraja ne umorijo zaradi Rebeke.« Bila je namreč lepega videza. 8 Ko je tam bival že več dni, je filistejski kralj Abiméleh pogledal skoz okno in glej, Izak je ljubkoval ženo Rebeko. 9 Abiméleh je poklical Izaka in rekel: »Tako torej, to je tvoja žena! Kako si mogel reči: ›Moja sestra je.‹« Izak mu je rekel: »Resnično sem mislil: da morda ne umrem zaradi nje.« 10 Abiméleh pa je rekel: »Kaj si nam storil! Prav lahko bi kdo od ljudstva ležal s tvojo ženo in ti bi spravil krivdo na nas.« 11 Abiméleh je zapovedal vsemu ljudstvu in rekel: »Kdor se dotakne tega moža ali njegove žene, mora umreti!«

12 Izak je sejal v tej deželi. Tisto leto je pridelal stotero; tako ga je Gospod blagoslovil. 13 Mož je obogatel in potem še in še bogatel, tako da je bil silno mogočen. 14 Imel je črede drobnice in goveda in veliko služabnikov. Zaradi tega so mu bili Filistejci nevoščljivi.

15 Vse vodnjake, ki so jih izkopali hlapci njegovega očeta v Abrahamovih dneh, so Filistejci zasuli in jih napolnili s prstjo. 16 Abiméleh je rekel Izaku: »Pojdi od nas, kajti premogočen si postal za nas!« 17 Izak je torej šel odondod, postavil šotor v Gerárski dolini in tam prebival. 18 Dal je spet izkopati vodnjake, ki so jih izkopali v dneh njegovega očeta Abrahama, pa so jih Filistejci po Abrahamovi smrti zasuli. Dal jim je tista imena, s katerimi jih je poimenoval njegov oče.

19 Izakovi hlapci so kopali v dolini in tam našli vodnjak žive vode. 20 Gerárski pastirji pa so se začeli prepirati z Izakovimi pastirji in rekli: »Voda je naša.« Zato je Izak studenec imenoval Esek, ker so se z njim prepirali. 21 Izkopali so še drug vodnjak. Pa tudi zaradi tega so se sprli. Zato mu je dal ime Sitna. 22 Premaknil se je od tam in izkopal drug vodnjak, zanj pa se niso prepirali; zato mu je dal ime Rehobót. Rekel je: »Resnično, zdaj nam je Gospod razširil prostor, da lahko rastemo v deželi.«

23 Od tam je šel v Beeršébo. 24 Gospod se mu je prikazal tisto noč in rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta Abrahama. Nikar se ne boj, kajti jaz sem s teboj! Blagoslovil te bom in pomnožil tvoje potomstvo zaradi svojega služabnika Abrahama.« 25 Tam je Izak postavil oltar in klical Gospodovo ime. Razpel je svoj šotor in Izakovi hlapci so tam izkopali vodnjak.

26 Tedaj je prišel k njemu Abiméleh iz Gerárja. Z njim sta bila še njegov svetovalec Ahuzát in poveljnik vojske Pihól. 27 Izak jim je rekel: »Čemu ste prišli k meni, ko me sovražite in ste me pregnali od sebe?« 28 Rekli so: »Jasno smo videli, da je Gospod s teboj in smo rekli: ›Dogovorimo se med seboj, mi in ti!‹ Radi bi sklenili zavezo s teboj, 29 da nam ne storiš nič hudega, kakor se te mi nismo dotaknili in kakor smo ti storili le dobro in te odpustili v miru. Zdaj je tebe Gospod blagoslovil.« 30 Tedaj jim je napravil gostijo, jedli so in pili. 31 Zjutraj so zgodaj vstali in si prisegli med seboj. Potem jih je Izak odpustil in odšli so v miru. 32 Prav tistega dne so prišli Izakovi hlapci in mu povedali o vodnjaku, ki so ga kopali. Rekli so: »Našli smo vodo.« 33 Dal mu je ime Šiba. Zato se mesto imenuje Beeršéba do današnjega dne.

34 Ko je bil Ezav star štirideset let, je vzel za ženo Jehudíto, hčer Hetejca Beeríja, in Basemáto, hčer Hetejca Elóna. 35 Ti dve sta Izaku in Rebeki zagrenili življenje.

1 Izak se je postaral in oči so mu opešale, da ni mogel videti. Poklical je starejšega sina Ezava in mu rekel: »Moj sin!« Ta mu je rekel: »Tukaj sem.« 2 Rekel je: »Glej, postaral sem se in ne vem, kdaj pride dan moje smrti. 3 Vzemi zdaj svojo pripravo, tulec in lok, pojdi na polje in ulôvi zame kako divjad! 4 Potem mi pripravi okusno jed, kakršno imam rad, in mi jo prinesi, da bom jedel. Zato, da te moja duša blagoslovi, preden umrem.«

5 Rebeka pa je poslušala, kaj je Izak govoril sinu Ezavu. Ezav je odšel na polje, da bi ulovil in prinesel plen. 6 Rebeka pa je rekla sinu Jakobu: »Slišala sem, kaj je oče govoril tvojemu bratu Ezavu. Rekel je: 7 ›Prinesi mi plen in mi pripravi okusno jed, da bom jedel in te blagoslovil pred Gospodom, preden umrem.‹ 8 Zdaj pa, moj sin, poslušaj moj glas, kaj ti zapovem! 9 Pojdi k čredi in vzemi od tam dva lepa kozlička, da ju pripravim za okusno jed, kakršno ima tvoj oče rad! 10 Potem jo boš odnesel očetu, da bo jedel in te blagoslovil, preden umre.«

11 Jakob je rekel materi Rebeki: »Glej, moj brat Ezav je kosmat človek, jaz pa sem gladek. 12 Morda me oče potipa. Menil bo, da se norčujem iz njega, in namesto blagoslova si bom nakopal prekletstvo.« 13 Mati mu je rekla: »Tvoje prekletstvo naj pride name, moj sin! Le poslušaj moj glas, pojdi in mi prinesi!« 14 Šel je, vzel in prinesel materi. In mati je pripravila okusno jed, kakršno je imel oče rad. 15 Nato je Rebeka vzela najboljšo obleko svojega starejšega sina Ezava, ki jo je imela pri sebi v hiši, in jo nadela svojemu mlajšemu sinu Jakobu. 16 Koži kozličkov pa mu je ovila okoli rok in okoli gladkega vratu. 17 In dala je okusno jed in kruh, ki ga je pripravila, v roke svojemu sinu Jakobu.

18 Ko je prišel k očetu, je rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Tukaj sem. Kdo si ti, moj sin?« 19 Jakob je rekel očetu: »Ezav sem, tvoj prvorojenec. Storil sem, kakor si mi ukazal. Vstani, sédi in jej od mojega plena, da me tvoja duša blagoslovi!« 20 Izak je rekel sinu: »Kako to, da si ga našel tako hitro, moj sin?« Pa je rekel: »Gospod mi ga je poslal naproti.« 21 Izak je rekel Jakobu: »Stopi bliže, da te potipam, moj sin, ali si ti moj sin Ezav ali ne!« 22 Jakob se je približal očetu Izaku in ta ga je potipal in rekel: »Glas je Jakobov glas, toda roki sta Ezavovi roki.« 23 Tako ga ni spoznal, ker je imel roki poraščeni kakor njegov brat Ezav. Potem ga je blagoslovil. 24 Rekel je: »Si ti moj sin Ezav?« Rekel je: »Sem.« 25 Potem je rekel: »Daj mi bliže, da bom jedel od plena svojega sina in te moja duša blagoslovi!« Postavil je jed predenj in on je jedel. Prinesel mu je vina in je pil. 26 Potem mu je oče Izak rekel: »Stopi sem in me poljubi, moj sin!« 27 Stopil je k njemu in ga poljubil. Tedaj je začutil vonj njegove obleke. Blagoslovil ga je, rekoč:

30 Ko pa je Izak sklenil svoj blagoslov nad Jakobom in je Jakob komaj odšel izpred obličja očeta Izaka, se je njegov brat Ezav vrnil z lova. 31 Tudi on je pripravil okusno jed in jo prinesel očetu. Rekel je: »Vstani, moj oče, in jej od plena svojega sina, da me tvoja duša blagoslovi!« 32 Oče Izak pa mu je rekel: »Kdo si?« Rekel je: »Tvoj prvorojeni sin Ezav sem.« 33 Izak se je tedaj na moč prestrašil in rekel: »Kdo pa je potem oni, ki mi je ulovil in prinesel plen, da sem jedel od vsega, preden si prišel ti? Blagoslovil sem ga in ostal bo blagoslovljen!« 34 Ko je Ezav slišal očetove besede, je glasno in bridko zajokal in rekel očetu: »Blagoslovi tudi mene, oče!« 35 Rekel je: »Tvoj brat je prišel s prevaro in vzel tvoj blagoslov.« 36 Ezav je rekel: »Mar mu je zato ime Jakob, ker me je dvakrat ogoljufal? Vzel mi je pravico prvorojenstva, zdaj pa mi je vzel še blagoslov.« Rekel je: »Ali nisi prihranil nobenega blagoslova zame?« 37 Izak je odgovoril in rekel Ezavu: »Glej, za gospodarja sem ga postavil tebi in vse njegove brate sem mu dal za služabnike. Z žitom in vinom sem ga oskrbel; kaj pa naj storim zate, moj sin?« 38 Ezav je rekel očetu: »Ali imaš samo en blagoslov, moj oče? Blagoslovi tudi mene, oče!« Ezav je glasno zajokal. 39 Oče Izak je odgovoril in mu rekel:

41 Ezav je zasovražil Jakoba zaradi blagoslova, s katerim ga je blagoslovil njegov oče. Sam pri sebi je govoril: »Bližajo se dnevi žalovanja za očetom; potem brata Jakoba ubijem.« 42 Rebeki so sporočili besede starejšega sina Ezava. Dala je poklicati mlajšega sina Jakoba in mu rekla: »Glej, tvoj brat Ezav se hoče maščevati nad teboj in te ubiti. 43 Zdaj pa, moj sin, poslušaj moj glas! Odpravi se in zbéži k mojemu bratu Labánu v Harán! 44 Ostani pri njem nekaj časa, dokler se bratov srd ne poleže, 45 dokler se njegova jeza do tebe ne odvrne od tebe in ne pozabi, kaj si mu storil. Tedaj bom poslala pote in te vzela od tam. Zakaj naj bi vaju oba izgubila isti dan?«

46 Rebeka je rekla Izaku: »Zaradi Hetovih hčera mi je zoprno živeti. Če si še Jakob vzame za ženo katero izmed Hetovih hčera, kakor sta oni dve, izmed hčera te dežele, čemu naj še živim?«

1 Izak je tedaj poklical Jakoba, ga blagoslovil in mu zapovedal: »Ne jemlji si žene izmed Kánaanovih hčera! 2 Odpravi se na pot in pojdi v Mezopotamijo, v hišo Betuéla, očeta tvoje matere, in od tam si vzemi ženo, izmed hčera materinega brata Labána! 3 Bog Mogočni naj te blagoslovi, naj te stori rodovitnega in te namnoži, da bo iz tebe nastalo občestvo ljudstev! 4 Naj ti dá Abrahamov blagoslov, tebi in tvojim potomcem za teboj, da vzameš v last deželo svojega tujčevanja, ki jo je Bog dal Abrahamu!« 5 Tako je Izak poslal Jakoba od doma. In šel je v Mezopotamijo k Labánu, sinu Aramejca Betuéla, bratu Jakobove in Ezavove matere Rebeke.

6 Ezav je izvedel, kako je Izak blagoslovil Jakoba in ga odposlal v Mezopotamijo, da bi si od tam vzel ženo, in kako mu je pri blagoslovu zapovedal in rekel: »Ne jemlji si žene izmed kánaanskih hčera!« 7 In še, da je Jakob poslušal očeta in mater ter odšel v Mezopotamijo. 8 Tako je Ezav spoznal, da njegov oče ne vidi rad kánaanskih hčera. 9 Šel je torej k Izmaelu in si vzel k svojima ženama za ženo še Mahaláto, hčer Abrahamovega sina Izmaela, Nebajótovo sestro.

10 Jakob je odšel iz Beeršébe in potoval proti Haránu. 11 Dospel je do nekega kraja, in ker je sonce že zašlo, je tam prenočil. Vzel je enega od kamnov tistega kraja, si ga položil za vzglavje in zaspal na tistem mestu. 12 V sanjah so se mu prikazale stopnice, ki so bile postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. In po njih so Božji angeli hodili gor in dol. 13 In glej, Gospod je stal zgoraj in rekel: »Jaz sem Gospod, Bog tvojega očeta Abrahama in Izakov Bog. Zemljo, na kateri ležiš, bom dal tebi in tvojim potomcem. 14 Tvojih potomcev bo kakor prahu zemlje. Razširil se boš proti zahodu in vzhodu, proti severu in jugu, in v tebi in tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. 15 Glej, jaz bom s teboj in varoval te bom, kjer koli boš hodil, in pripeljal te bom nazaj v to deželo. Zares te ne bom zapustil, dokler ne storim, kar sem ti obljubil.«

16 Ko se je Jakob prebudil, je rekel: »Zares, Gospod je na tem kraju, pa nisem vedel.« 17 Prevzel ga je strah in je rekel: »Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška!« 18 Zjutraj je Jakob zgodaj vstal, vzel kamen, ki ga je imel za vzglavje, in ga postavil za spomenik ter na vrh izlil olje. 19 Ta kraj je imenoval Betel, prej pa se je mesto imenovalo Luz.

20 Potem se je Jakob zaobljubil in rekel: »Če bo Bog z menoj in me bo varoval na poti, po kateri hodim, če mi bo dajal kruha, da ga bom jedel, in obleko, da se bom oblačil, 21 in če se bom srečno vrnil v očetovo hišo, bo Gospod moj Bog. 22 Ta kamen pa, ki sem ga postavil za spomenik, bo Božja hiša. In od vsega, kar mi boš dal, ti bom zagotovo dajal desetino.«

1 Jakob je vzdignil svoje noge in šel v deželo sinov vzhoda. 2 Pogledal je in zagledal vodnjak na polju. Pri njem so počivale tri črede drobnice, kajti iz tega vodnjaka so napajali črede. Odprtina pri vodnjaku pa je bila pokrita z velikim kamnom. 3 Kadar so se tam zbrale vse črede, so ga odvalili in napojili drobnico. Nato pa so kamen spet zavalili na njegovo mesto nad odprtino.

4 Jakob jim je rekel: »Bratje, od kod ste?« Rekli so: »Iz Harána smo.« 5 Rekel jim je: »Ali poznate Labána, Nahórjevega sina?« Rekli so: »Poznamo.« 6 Rekel jim je: »Ali se mu dobro godi?« Rekli so: »Dobro. Glej, njegova hči Rahela prihaja z drobnico.« 7 Rekel je: »Poglejte, dan je še dolg, ni še čas, da bi zbrali živino; napojite drobnico in pojdite past!« 8 Pa so rekli: »Ne moremo, dokler se ne zberejo vse črede. Potem odvalijo kamen z odprtine vodnjaka in napojimo drobnico.«

9 Ko je še govoril z njimi, je prišla Rahela z drobnico svojega očeta; bila je namreč pastirica. 10 Ko je Jakob videl Rahelo, hčer materinega brata Labána, in drobnico materinega brata Labána, je pristopil in odvalil kamen z odprtine vodnjaka in napojil drobnico materinega brata Labána. 11 Potem je Jakob poljubil Rahelo in na glas zajokal. 12 In Jakob je povedal Raheli, da je brat njenega očeta in Rebekin sin. Tekla je to povedat očetu. 13 Ko je Labán slišal sporočilo o sestrinem sinu Jakobu, mu je tekel naproti, ga objel in poljubil ter ga popeljal v svojo hišo. Potem je Labánu povedal vse, kar se je zgodilo. 14 Labán mu je rekel: »Zares si moja kost in moje meso!« In Jakob je ostal pri njem mesec dni.

15 Potem je Labán rekel Jakobu: »Mar mi boš zato, ker si moj brat, zastonj služil? Povej mi, kakšno plačilo hočeš!« 16 Labán pa je imel dve hčeri: starejši je bilo ime Lea, mlajši pa Rahela. 17 Leine oči so bile motne, Rahela pa je imela lepo postavo in lep obraz. 18 Ker je Jakob ljubil Rahelo, je rekel Labánu: »Služil ti bom sedem let za tvojo mlajšo hčer Rahelo.« 19 Labán je rekel: »Boljše je, da jo dam tebi, kakor da bi jo dal komu drugemu. Ostani pri meni!«

20 Jakob je služil za Rahelo sedem let, toda ker jo je ljubil, so se mu zdela kakor nekaj dni. 21 Tedaj je rekel Labánu: »Daj mi mojo ženo, da grem k njej! Kajti čas je potekel.« 22 Labán je zbral vse može iz kraja in napravil svatbo. 23 Zvečer pa je vzel hčer Leo in jo pripeljal k njemu, da je šel k njej. – 24 Labán je dal hčeri Lei svojo deklo Zilpo za deklo. – 25 Zjutraj pa, glej, je bila tam Lea! Tedaj je Jakob rekel Labánu: »Kaj si mi vendar storil! Ali ti nisem služil za Rahelo? Zakaj si me prevaral?« 26 Labán je rekel: »V našem kraju ni navada, da bi mlajšo hčer oddajali pred starejšo. 27 Dokončaj teden s to, potem ti dam še ono, zanjo pa mi boš služil še drugih sedem let.« 28 Jakob je storil tako; dokončal je teden z Leo. Nato mu je Labán dal hčer Rahelo za ženo. – 29 Tej je dal svojo deklo Bilho za deklo. – 30 Jakob je šel tudi k Raheli in je bolj ljubil Rahelo kakor Leo. In služil mu je še drugih sedem let.

31 Ko je Gospod videl, da je Lea zapostavljena, ji je odprl naročje, Rahela pa je ostala nerodovitna. 32 Lea je spočela in rodila sina. Dala mu je ime Ruben; rekla je namreč: »Gospod se je ozrl na mojo bedo. Zdaj me bo mož ljubil.« 33 Spet je spočela in rodila sina. Rekla je: »Gospod je slišal, da sem zapostavljena, in mi je dal še tega.« Dala mu je ime Simeon. 34 In spet je spočela in rodila sina. Rekla je: »Zdaj se bo mož vendar držal mene, saj sem mu rodila tri sinove.« Zato mu je dala ime Levi. 35 Spet je spočela in rodila sina. Rekla je: »Tokrat bom hvalila Gospoda.« Zato mu je dala ime Juda. Potem ni več rodila.

1 Rahela je videla, da Jakobu ne rojeva otrok. Zato je bila ljubosumna na sestro. Rekla je Jakobu: »Daj mi otrók, sicer bom umrla!« 2 Jakob se je razjezil na Rahelo in rekel: »Sem mar jaz namesto Boga, ki ti je odrekel telesni sad?« 3 Pa je rekla: »Tu je moja dekla Bilha, pojdi k njej, da bo rodila na mojih kolenih in bom po njej tudi jaz prišla do otrok.« 4 Dala mu je torej svojo deklo Bilho za ženo in Jakob je šel k njej. 5 Bilha je spočela in rodila Jakobu sina. 6 Rahela je rekla: »Bog mi je prisodil pravico in tudi uslišal mojo prošnjo; dal mi je sina.« Zato mu je dala ime Dan. 7 Rahelina dekla Bilha pa je spet spočela in rodila Jakobu drugega sina. 8 Rahela je rekla: »Božje boje sem bojevala s sestro in sem tudi zmagala.« Dala mu je ime Neftáli.

9 Ko pa je Lea spoznala, da ne bo več rodila, je vzela svojo deklo Zilpo in jo dala Jakobu za ženo. 10 Zilpa je Jakobu rodila sina. 11 Lea pa je rekla: »Srečno!« Dala mu je ime Gad. 12 Leina dekla Zilpa je rodila Jakobu še drugega sina. 13 Lea je rekla: »Blagor meni, kajti žene me bodo blagrovale!« In dala mu je ime Aser.

14 Ko je šel Ruben v času pšenične žetve na polje, je našel nadliščke. Nesel jih je svoji materi Lei. Rahela pa je rekla Lei: »Daj mi nekaj nadliščkov svojega sina!« 15 Pa ji je rekla: »Ti mar ni zadosti, da si mi vzela moža, da mi hočeš vzeti še sinove nadliščke?« Rahela je rekla: »Prav, pa naj nocoj leži s teboj za nadliščke tvojega sina!« 16 Ko se je Jakob zvečer vračal s polja, mu je šla Lea naproti in rekla: »K meni pojdeš, kajti plačala sem zate z nadliščki svojega sina!« Ležal je torej tisto noč z njo. 17 Bog je Leo uslišal; spočela je in rodila Jakobu petega sina. 18 In Lea je rekla: »Bog mi je dal plačilo, ker sem dala svojo deklo možu.« In dala mu je ime Isahár. 19 Potem je Lea spet spočela in rodila Jakobu šestega sina. 20 In Lea je rekla: »Bog me je obdaril z lepim darilom; zdaj me bo mož povišal, kajti rodila sem mu šest sinov.« Dala mu je ime Zábulon. 21 Potem je rodila hčer in ji dala ime Dina.

22 Potem se je Bog spomnil Rahele; Bog jo je uslišal in ji odprl naročje. 23 Spočela je in rodila sina. Rekla je: »Bog mi je odvzel sramoto.« 24 Dala je sinu ime Jožef in rekla: »Naj mi Gospod doda še drugega sina!«

25 Potem ko je Rahela rodila Jožefa, je Jakob rekel Labánu: »Odpusti me, da grem v svoj kraj in v svojo deželo! 26 Naj vzamem ženi, za kateri sem ti služil, in otroke ter odidem. Saj veš, kako sem ti služil.« 27 Labán pa mu je rekel: »O, da bi našel naklonjenost v tvojih očeh! Iz znamenj sem spoznal, da me je Gospod blagoslovil zaradi tebe.« 28 Pristavil je še: »Določi si plačilo in ti ga dam!« 29 Rekel mu je: »Veš, kako sem ti služil in kaj se je zgodilo z živino v moji oskrbi. 30 Kajti tisto malo, kar si imel pred menoj, je zrastlo in se pomnožilo. Gospod te je blagoslovil za vsak moj korak. Zdaj pa – kdaj bom tudi jaz lahko delal za svojo hišo?« 31 In je rekel: »Kaj naj ti dam?« Jakob je rekel: »Ničesar ti ni treba dati, le tole mi stôri: naj še naprej pasem in varujem tvojo drobnico! 32 Danes bom šel po sredi vse tvoje drobnice in izločil vsa črno pikasta in marogasta jagnjeta in vse črne ovce. Prav tako tudi koze z belimi marogami ali belo pikaste. To naj bo moje plačilo! 33 Tako naj se izkaže moja pravičnost v prihodnosti, ko boš prišel k meni zaradi mojega plačila: vse, kar ne bo belo pikasto ali marogasto pri kozah in kar ne bo črno pri ovcah, to naj velja pri meni za ukradeno!« 34 Labán je rekel: »Prav, naj se zgodi, kakor si rekel!«

35 Tisti dan je Labán izločil svetlo progaste in marogaste kozle in vse pikaste in marogaste koze, vse, ki so imele kaj belega na sebi. Prav tako pa tudi vse, kar je imelo kaj črnega pri ovnih. Dal jih je v roke svojim sinovom. 36 Določil je razdaljo treh dni hoje med seboj in Jakobom. Ta je namreč pasel preostalo Labánovo drobnico. 37 Jakob si je vzel muževne šibe belega topola, mandeljnovca in platane in jih olupil tako, da so imele bele proge, ker je odkril belino na šibah. 38 Polagal je šibe, ki jih je obelil, v žlebove, korita, h katerim je prihajala drobnica pit. Mrkala se je namreč, ko je prihajala pit. 39 Drobnica se je torej parila pred šibami, potem pa povrgla progaste, pikaste in marogaste mladiče. 40 Jagnjeta je potem Jakob izločal. Postavljal je drobnico tako, da je bila obrnjena proti progam in vsemu, kar je bilo črnega pri Labánovi drobnici. Tako je pripravljal črede zase namesto za Labánovo drobnico. 41 Vedno, kadar se je mrkala krepka drobnica, je Jakob položil šibe pred oči drobnice v korita, da bi se parila pred šibami. 42 Pri slabotni drobnici pa ni polagal šib, zato so slabotne živali pripadle Labánu, krepke pa Jakobu.

43 Mož je silno obogatel; imel je številno drobnico, dekle in hlapce ter kamele in osle.

1 In slišal je besede Labánovih sinov, ko so rekli: »Jakob je pobral vse očetovo imetje in iz posesti našega očeta si je pripravil vse to bogastvo.« 2 Tudi na Labánovem obrazu je Jakob opazil, da ni več tak do njega, kakor je bil dotlej.

3 Gospod je tedaj rekel Jakobu: »Vrni se v deželo svojih očetov, k svoji rodbini! S teboj bom!« 4 Jakob je dal poklicati Rahelo in Leo na polje k drobnici. 5 Rekel jima je: »Na obrazu vajinega očeta vidim, da ni več tak do mene, kakršen je bil doslej, toda Bog mojega očeta je bil z menoj. 6 Vedve vesta, da sem vajinemu očetu služil z vso svojo močjo. 7 A vajin oče me je varal in mi desetkrat spremenil plačilo. Toda Bog mu ni pustil, da bi mi škodoval. 8 Če je rekel: ›Pikasta živina bo tvoje plačilo,‹ tedaj je vsa drobnica dobivala pikasta jagnjeta. Če pa je rekel: ›Progasta živina bo tvoje plačilo,‹ je vsa drobnica dobivala progasta jagnjeta. 9 Tako je Bog vzel živino vajinemu očetu in jo dal meni. 10 V času, ko se drobnica pari, sem v sanjah povzdignil oči in zagledal progaste, pikaste in marogaste ovne, ki so skakali na ovce. 11 In Božji angel mi je rekel v sanjah: ›Jakob!‹ Rekel sem: ›Tukaj sem.‹ 12 Pa je rekel: ›Povzdigni vendar oči in poglej, da so vsi ovni, ki skačejo na ovce, progasti, pikasti in marogasti; kajti videl sem vse, kar ti je storil Labán. 13 Jaz sem Bog Betela, ki si mu mazilil spomenik in ki si mu izrekel zaobljubo. Vstani zdaj, odidi iz te dežele in se vrni v svojo rojstno deželo!‹«

14 Rahela in Lea sta mu odgovorili: »Ali imava še delež in dediščino v očetovi hiši? 15 Ali nisva zanj kakor tujki? Saj naju je prodal in tudi požrl najin denar. 16 Zares, vse bogastvo, ki ga je Bog vzel najinemu očetu, pripada nama in najinim otrokom. Stôri zdaj vse, kar ti je rekel Bog!«

17 Jakob je tedaj vstal in posadil otroke in ženi na kamele. 18 Odgnal je vse govedo in vse imetje, ki si ga je pridobil, govedo in drobnico, kar si je pridobil v Mezopotamiji, da bi šel k očetu Izaku v kánaansko deželo. 19 Medtem ko je Labán odšel strič drobnico, je Rahela ukradla očetove hišne bogove. 20 Jakob je ukanil Aramejca Labána tako, da mu ni dal slutiti, da hoče zbežati. 21 Pobegnil je z vsem, kar je imel. Vzdignil se je, prekoračil reko in se obrnil proti gorovju Gileád.

22 Tretji dan so Labánu povedali, da je Jakob pobegnil. 23 Vzel je s seboj brate in ga zasledoval sedem dni hoda in se mu čisto približal v gorovju Gileád.

24 Ponoči pa je k Aramejcu Labánu v sanjah prišel Bog in mu rekel: »Varuj se, da bi Jakobu kar koli očital!« 25 Labán je dohitel Jakoba, ko je ta postavil šotor na gori. Tudi Labán se je s svojimi brati ušotoril v gorovju Gileád. 26 Labán je rekel Jakobu: »Kaj si storil! Ukanil si me in odgnal moji hčeri kakor ujetnici meča. 27 Zakaj si skrivaj zbežal in me okradel? Nisi mi povedal, da bi te pospremil z veseljem in pesmimi, z bobnom in s citrami. 28 Nisi mi dal priložnosti, da bi poljubil svoje sinove in hčere. Tokrat si ravnal nespametno. 29 V moji moči je, da bi z vami ravnal hudo, toda Bog vaših očetov mi je sinoči rekel: ›Varuj se, da bi Jakobu kar koli očital!‹ 30 No, ko si že odšel, ker si močno hrepenel po očetovi hiši, zakaj si ukradel moje bogove?« 31 Jakob je Labánu odgovoril: »Bal sem se in sem si rekel: ›Da mi s silo ne vzame svojih hčera!‹ 32 Tisti pa, pri komer najdeš svoje bogove, naj ne živi več! Vpričo najinih bratov preišči, kaj je pri meni tvojega, in si vzemi!« Jakob pa ni vedel, da jih je ukradla Rahela. 33 Labán je stopil v Jakobov šotor, nato v Lein šotor in še v šotor obeh dekel in ni našel ničesar. Zapustil je Lein šotor in šel v Rahelinega. 34 Rahela pa je prej vzela bogove, jih položila pod kamelino sedlo in sedla nanje. Labán je prebrskal ves šotor, pa ni našel ničesar. 35 Rahela je rekla očetu: »Naj mi gospod ne zameri, ne morem vstati pred tvojim obličjem, ker se mi godi, kakor se dogaja ženskam.« Vse je natančno preiskal, pa ni našel bogov.

36 Jakob se je močno razsrdil na Labána in se začel prepirati z njim. In Jakob je odgovoril in rekel Labánu: »Kaj je moj prestopek, s čim sem se pregrešil, da me divje zasleduješ? 37 Saj si prebrskal vse moje stvari in kaj si našel, da je iz tvoje hiše? Polôži sem pred moje in svoje brate, pa naj razsodijo med nama! 38 Dvajset let sem bil pri tebi; tvoje ovce in tvoje koze niso izvrgle in ovnov tvoje črede nisem jedel. 39 Raztrganih živali ti nisem prinašal, sam sem trpel škodo. Zahteval si jih iz mojih rok, naj jih je kdo ukradel podnevi ali ponoči. 40 Podnevi me je morila vročina, ponoči mraz in spanec mi je bežal iz oči. 41 Dvajset let sem bil v tvoji hiši; štirinajst let sem ti služil za tvoji hčeri in šest let za tvojo drobnico. Ti pa si mi desetkrat spremenil plačilo. 42 Ko ne bi bil z menoj Bog mojega očeta, Abrahamov Bog in Izakov Strah, bi me ti zdaj odpravil praznih rok. Toda Bog je videl mojo bedo in trud mojih rok; v pretekli noči je razsodil.«

43 Labán je odgovoril in rekel Jakobu: »Hčeri sta moji, sinovi so moji in drobnica je moja; vse, kar vidiš, je moja last. Toda kaj naj danes storim tema hčerama ali otrokom, ki sta jih rodili? 44 Zdaj dajva, skleniva zavezo: jaz in ti, naj bo nekaj za pričo med nama!«

45 Jakob je vzel kamen in ga postavil pokonci za spomenik. 46 Nato je Jakob rekel bratom: »Naberite kamenja!« Vzeli so kamne in napravili kup. Potem so tam na kupu jedli. 47 Labán ga je imenoval Jegár Sahadutá, Jakob pa Galéd. 48 Labán je rekel: »Ta kup naj bo danes priča med menoj in teboj!« Zato ga je imenoval Galéd 49 in Micpa, ker je rekel: »Naj Gospod straži med menoj in teboj, ko ne bova več vedela drug za drugega. 50 Če boš grdo ravnal z mojima hčerama in če boš vzel zraven njiju še druge žene, vedi, četudi ni človeka pri naju, da je Bog priča med menoj in teboj!« 51 In Labán je rekel Jakobu: »Poglej ta kup in poglej ta spomenik, ki sem ga postavil med menoj in teboj! 52 Priča naj bo ta kup in priča ta spomenik: jaz ne bom šel nikoli prek tega kupa na tvojo stran in ti ne smeš s slabim namenom prek tega kupa na mojo stran in mimo tega spomenika. 53 Bog Abrahamov in Bog Nahórjev« – Bog njunega očeta – »naj sodi med nama!« In Jakob je prisegel pri Strahu svojega očeta Izaka. 54 Na gori je Jakob daroval daritev, potem pa je povabil brate, da bi jedli kruh. Jedli so kruh in prenočili na gori.

Zjutraj je Labán zgodaj vstal, poljubil sinove in hčeri ter jih blagoslovil. Potem je Labán odšel in se vrnil v svoj kraj.

Jakob se je odpravil po svoji poti in naproti so mu prišli Božji poslanci. 3 Ko jih je zagledal, je Jakob rekel: »To je Božji tabor.« Zato je dal tistemu kraju ime Mahanájim.

4 Potem je Jakob poslal pred seboj sle k Ezavu v deželo Seír, v edómsko pokrajino. 5 Zapovedal jim je in rekel: »Tako recite mojemu gospodu Ezavu: Tako govori tvoj služabnik Jakob: Živel sem pri Labánu kot tujec in ostal do zdaj. 6 Pridobil sem si govedo, osle in drobnico ter hlapce in dekle. To bi rad sporočil svojemu gospodu, da bi našel naklonjenost v tvojih očeh.« 7 Sli so se vrnili k Jakobu in rekli: »Prišli smo k tvojemu bratu Ezavu. Sam ti prihaja naproti in z njim štiristo mož.« 8 Jakob se je silno zbal in bilo ga je strah. Razdelil je ljudi, ki so bili pri njem, pa tudi drobnico, govedo in kamele, v dva tabora. 9 Rekel si je: »Če pride Ezav do enega tabora in ga pobije, se bo drugi tabor še lahko rešil.« 10 In Jakob je rekel: »Bog mojega očeta Abrahama in Bog mojega očeta Izaka, Gospod, ki si mi rekel: ›Vrni se v svojo deželo in k svoji rodbini in dober bom s teboj,‹ 11 nisem vreden vseh dobrot in vse zvestobe, ki si jih izkazal svojemu služabniku. Le s palico sem namreč prekoračil ta Jordan, zdaj pa sem narastel v dva tabora. 12 Reši me, prosim, iz roke mojega brata, iz Ezavove roke! Kajti bojim se ga, da pride in me pobije, mater z otroki. 13 Ti si vendar rekel: ›Prav zares bom dober s teboj in storil bom, da bo tvojih potomcev kakor peska ob morju, toliko jih bo, da jih ne bo mogoče prešteti.‹« 14 In tisto noč je prebil tam.

Potem je izločil izmed živali, ki jih je imel pri roki, darilo za brata Ezava: 15 dvesto koz in dvajset kozlov, dvesto ovc in dvajset ovnov, 16 trideset doječih kamel z mladiči, štirideset krav in deset juncev, dvajset oslic in deset osličkov. 17 Vsako čredo posebej je izročil enemu od hlapcev. Potem je rekel hlapcem: »Pojdite pred menoj in pustite presledek med čredo in čredo!« 18 Prvemu je zapovedal in rekel: »Ko te sreča moj brat Ezav in te vpraša: ›Čigav si in kam greš in čigavo je tole pred teboj?‹ 19 mu reci: ›Last tvojega služabnika Jakoba je, darilo, ki ga pošilja mojemu gospodu Ezavu. Pa tudi sam prihaja za nami.‹« 20 Tudi drugemu, tretjemu in vsem, ki so hodili za čredami, je zapovedal in rekel: »S temi besedami govorite Ezavu, ko boste naleteli nanj! 21 Recite tudi: ›glej, tvoj služabnik Jakob prihaja za nami.‹« Mislil si je: »Pomirim ga z darilom, ki gre pred menoj, potem pa stopim predenj; mogoče me potem prijazno sprejme.« 22 Darilo je šlo torej pred njim, on sam pa je tisto noč prebil v taboru.

23 Toda vstal je tisto noč, vzel svoji ženi, dekli in enajst sinov ter šel po brodu prek Jabóka. 24 Vzel jih je in jih spravil čez reko. Čez je spravil tudi svoje premoženje.

25 Ko je Jakob ostal sam, se je neki mož bojeval z njim, dokler se ni vzdignila jutranja zarja. 26 Videl je, da ga ne bo zmogel, zato ga je udaril v kolk, tako da se je Jakobov kolčni sklep izpahnil, ko se je bojeval z njim. 27 Potem je rekel: »Spusti me, kajti zarja že vstaja!« Rekel je: »Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš.« 28 Rekel mu je: »Kako ti je ime?« Pa je rekel: »Jakob.« 29 In je rekel: »Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal.« 30 Jakob je vprašal: »Povej, prosim, kako ti je ime?« Pa je rekel: »Čemu sprašuješ po mojem imenu?« Potem ga je tam blagoslovil. 31 Jakob je tisti kraj imenoval Penuél: »Kajti videl sem Boga iz obličja v obličje in kljub temu ostal živ.« 32 In sonce je vzhajalo nad njim, ko je šel mimo Penuéla in pri tem šepal zaradi kolka.

33 Zato Izraelovi sinovi vse do danes ne jedo stegenske mišice, ki je na kolčnem sklepu. Kajti udaril je Jakoba v kolk, v stegensko mišico.

1 Jakob je vzdignil oči in zagledal Ezava, ki je prihajal, in z njim štiristo mož. Razdelil je otroke med Leo, Rahelo in dekli. 2 Spredaj je postavil dekli in njune otroke, za njimi Leo in njene otroke, nazadnje pa Rahelo in Jožefa. 3 Sam je šel pred njimi in se sedemkrat priklonil do tal, dokler se ni približal svojemu bratu. 4 Ezav mu je pritekel naproti, ga objel, mu padel okoli vratu, ga poljubil in zajokala sta. 5 Povzdignil je oči in opazil ženske in otroke in rekel: »Kdo so tile pri tebi?« Rekel je: »Otroci, ki jih je Bog naklonil tvojemu služabniku.« 6 Pristopili sta dekli s svojimi otroki in priklonili so se. 7 Nato je pristopila Lea s svojimi otroki in priklonili so se. Za njimi sta pristopila Jožef in Rahela in se priklonila.

8 Ezav je rekel: »Kaj hočeš z vso to vojsko, ki sem jo srečal?« Rekel je: »Hotel sem najti naklonjenost v očeh svojega gospoda.« 9 Ezav pa je rekel: »Zadosti imam, brat moj, naj bo tvoje, kar imaš!« 10 A Jakob je rekel: »Nikar, prosim! Če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, potem vzemi darilo iz moje roke. Gledal sem namreč tvoj obraz kakor človek gleda Božje obličje, tako prijazno si me sprejel. 11 Vzemi, prosim, moj dar, ki so ti ga pripeljali! Kajti Bog me je obdaril in vsega imam zadosti!« Tako dolgo ga je silil, da je sprejel.

12 Potem je Ezav rekel: »Odpraviva se in pojdiva naprej! Potoval bom ob tebi.« 13 Pa mu je rekel: »Moj gospod ve, da so otroci nežni in da imam na skrbi doječe živali pri drobnici in pri govedu; če jih preveč ženemo le en dan, bo poginila vsa drobnica. 14 Naj gre, prosim, moj gospod pred svojim služabnikom, jaz pa bom šel počasi, kakor bo hodila živina, ki je pred menoj, in kakor bodo hodili otroci, dokler ne pridem k svojemu gospodu v Seír.« 15 Ezav je rekel: »Potem pa mi dovôli, da pustim pri tebi nekaj svojih ljudi!« Jakob je rekel: »Le čemu? Samó da sem našel naklonjenost v očeh svojega gospoda.« 16 In Ezav se je tisti dan vrnil po svoji poti v Seír. 17 Jakob pa se je odpravil v Sukót in si postavil hišo, za svojo živino pa je naredil kolibe; zato se kraj imenuje Sukót.

18 Jakob je iz Mezopotamije zdrav prišel do mesta Sihema v kánaanski deželi in se ušotoril pred mestom. 19 Od sinov Hamórja, Sihemovega očeta, je za sto cekinov kupil kos polja in si tam razpel šotor. 20 Tam je postavil tudi oltar in ga imenoval El, Izraelov Bog.

1 Dina, hči, ki jo je Lea rodila Jakobu, je šla gledat hčere dežele. 2 Videl pa jo je Sihem, sin Hivéjca Hamórja, kneza dežele; zgrabil jo je, legel k njej in ji storil silo. 3 Njegova duša se je navezala na Dino, Jakobovo hčer; vzljubil je dekle in ljubeznivo z njo govoril. 4 Sihem je rekel očetu Hamórju: »Vzemi mi to deklico za ženo!« 5 Jakob pa je slišal, da je onečastil njegovo hčer Dino; ker pa so bili njegovi sinovi pri živini na polju, je molčal, dokler se niso vrnili.

6 Sihemov oče Hamór se je odpravil k Jakobu, da bi se z njim pogovoril. 7 Ko so Jakobovi sinovi prišli s polja, so slišali, kaj se je zgodilo. Bili so ogorčeni in so se silno raztogotili; kajti Sihem je zagrešil hudodelstvo v Izraelu, ker je bil pri Jakobovi hčeri. Česa takega ne bi smel storiti. 8 Hamór jim je spregovoril in rekel: »Duša mojega sina Sihema hrepeni po vaši hčeri; dajte mu jo, prosim, za ženo! 9 Stopite v svaštvo z nami; svoje hčere dajajte nam in si jemljite naše hčere! 10 Prebivajte pri nas in dežela vam bodi na voljo; bivajte v njej, selite se po njej in pridobite si v njej posest.«

11 Sihem pa je rekel njenemu očetu in njenim bratom: »Naj najdem naklonjenost v vaših očeh! Kar koli terjate od mene, bom dal. 12 Četudi mi naložite veliko odkupnino za nevesto in darila, bom dal, kolikor mi boste rekli. Le dajte mi dekle za ženo!« 13 Jakobovi sinovi so odgovorili Sihemu in njegovemu očetu Hamórju. Govorili pa so zvijačno, ker je onečastil njihovo sestro Dino. 14 Rekli so jima: »Ne moremo storiti tega, da bi dali sestro možu, ki ni obrezan; kajti to velja pri nas za sramoto. 15 Privolimo pa vam pod pogojem, da postanete kakor mi s tem, da se da med vami obrezati vsak moški. 16 Potem vam bomo dajali svoje hčere in si jemali vaše hčere in prebivali bomo pri vas ter postali eno ljudstvo. 17 Če pa nas nočete poslušati, da bi se dali obrezati, vzamemo svojo hčer in odidemo.« 18 Njihove besede so ugajale Hamórju in njegovemu sinu Sihemu. 19 Mladenič je bil pripravljen stvar opraviti brez omahovanja, saj je bil zaljubljen v Jakobovo hčer. Bil pa je najuglednejši v vsej očetovi hiši.

20 Hamór in njegov sin Sihem sta šla k mestnim vratom in spregovorila možem svojega mesta ter rekla: 21 »Ti možje so miroljubni z nami; naj živijo v deželi in se selijo po njej. V deželi je zanje na vse strani zadosti prostora. Jemljimo si njihove hčere za žene in dajajmo jim svoje hčere! 22 Toda možje so pripravljeni privoliti, da se naselijo med nami in da postanemo eno ljudstvo le s pogojem, da se med nami vsak moški da obrezati, kakor so obrezani oni. 23 Njihove črede, premoženje in vsa živina, ali ne bo vse to naše? Le privolimo, da ostanejo pri nas!« 24 Vsi, ki so hodili k vratom njegovega mesta, so poslušali Hamórja in njegovega sina Sihema; vsi moški so se dali obrezati, vsi, ki so hodili k vratom njegovega mesta.

25 Tretji dan pa, ko jih je bolelo, sta dva Jakobova sinova, Simeon in Levi, Dinina brata, vzela vsak svoj meč in napadla brezskrbno mesto ter pobila vse moške. 26 Tudi Hamórja in njegovega sina Sihema sta umorila z mečem. Nato sta vzela Dino iz Sihemove hiše in odšla. 27 Jakobovi sinovi so planili na pobite in oropali mesto, ker so onečastili njihovo sestro. 28 Vzeli so njihovo drobnico, govedo, osle, vse, kar je bilo v mestu in na polju. 29 Tudi vse njihovo imetje, vse otroke in žene so odpeljali kot plen in izropali, kar je bilo v hišah.

30 Tedaj je Jakob rekel Simeonu in Leviju: »Spravila sta me v nesrečo, ker sta me osovražila pri prebivalcih dežele, pri Kánaancih in Perizéjcih. Le malo ljudi imam. Če se zberejo proti meni, me bodo premagali ter pokončali mene in mojo hišo.« 31 Rekla sta: »Ali je smel ravnati z našo sestro kakor z vlačugo?«

1 Bog je rekel Jakobu: »Vstani, pojdi v Betel in ostani tam! Tam postavi oltar Bogu, ki se ti je prikazal, ko si bežal pred bratom Ezavom!« 2 Jakob je rekel svoji hiši in vsem, ki so bili z njim: »Odpravite tuje bogove, ki so med vami! Očistite se in preoblecite se! 3 Potem se vzdignimo in pojdimo v Betel! Tam bom naredil oltar Bogu, ki me je uslišal na dan moje stiske in bil z menoj na poti, po kateri sem hodil.« 4 Tedaj so dali Jakobu vse tuje bogove, ki so jih imeli, pa tudi uhane iz svojih ušes, in Jakob jih je zakopal pod hrast blizu Sihema. 5 Ko so se odpravili, je okoliška mesta zajel strah Božji, tako da niso zasledovali Jakobovih sinov.

6 Jakob je prišel v Luz, ki je v kánaanski deželi, to je Betel, on in vse ljudstvo, ki je hodilo z njim. 7 Tam je postavil oltar in kraj imenoval El iz Betela, ker se mu je tam Bog razodel, ko je bežal pred bratom. 8 Takrat je umrla Rebekina dojilja Debóra. Pokopali so jo za Betelom pod hrastom; zato ga je imenoval hrast jokanja.

9 Bog se je Jakobu spet prikazal, ko je ta prišel iz Mezopotamije, in ga blagoslovil. 10 Rekel mu je: »Jakob ti je ime, a se ne boš več imenoval Jakob, temveč naj ti bo ime Izrael!« Tako ga je imenoval za Izraela.

11 Bog mu je rekel: »Jaz sem Bog Mogočni. Bodi rodoviten in mnôži se! Narod, da, občestvo narodov naj nastane iz tebe in kralji naj prihajajo iz tvojih ledij. 12 Deželo pa, ki sem jo dal Abrahamu in Izaku, dajem tebi; in tvojim potomcem dajem deželo.« 13 In Bog se je vzdignil izpred njega z mesta, kjer je govoril z njim.

14 Jakob je na kraju, kjer je govoril z njim, postavil spomenik, kamnit spomenik. Izlil je nanj pitno daritev in ga oblil z oljem. 15 Kraj, kjer je Bog govoril z njim, je Jakob imenoval Betel. 16 Odpravili so se od Betela. Ko so imeli še malo poti, da bi dospeli v Efráto, je Rahela porodila, a je imela pri porodu težave. 17 Ko je ležala v porodnih bolečinah, ji je rekla babica: »Nikar se ne boj, saj imaš tudi zdaj sina!« 18 Ko je njena duša že odhajala, kajti umirala je, ga je imenovala Ben Oní. Njegov oče pa mu je dal ime Benjamin. 19 Rahela je umrla in pokopali so jo ob poti v Efráto, to je v Betlehem. 20 Jakob je postavil spomenik na njenem grobu; to je Rahelin nagrobnik do današnjega dne.

21 Izrael se je odpravil dalje in razpel šotor onkraj Migdál Ederja. 22 In ko je prebival v tem kraju, je šel Ruben k Bilhi, stranski ženi svojega očeta, in ležal z njo. Izrael pa je to izvedel.

Jakobovih sinov je bilo dvanajst. 23 Leini sinovi: Jakobov prvorojenec Ruben, Simeon, Levi, Juda, Isahár in Zábulon. 24 Rahelina sinova: Jožef in Benjamin. 25 Sinova Raheline dekle Bilhe: Dan in Neftáli. 26 Sinova Leine dekle Zilpe: Gad in Aser. To so Jakobovi sinovi, ki so se mu rodili v Mezopotamiji.

27 Jakob je prišel k svojemu očetu Izaku v Mamre, v Kirját Arbo, to je Hebrón, kjer sta Abraham in Izak živela kot tujca. 28 Izakovih dni je bilo sto osemdeset let. 29 Potem je Izak izdihnil in umrl, star in nasičen z dnevi, in bil je pridružen svojim ljudem. Pokopala sta ga sinova Ezav in Jakob.

1 To je rodovnik Ezava, ki se imenuje tudi Edóm. 2 Ezav si je vzel žene izmed Kánaanovih hčera: Ado, hčer Hetejca Elóna, Oholibámo, hčer Anája, sina Hivéjca Cibóna, 3 in Basemáto, Izmaelovo hčer, Nebajótovo sestro. 4 Ada je Ezavu rodila Elifáza, Basemáta je rodila Reguéla, 5 Oholibáma pa je rodila Jeúša, Jaláma in Koraha. To so Ezavovi sinovi, ki so se mu rodili v kánaanski deželi.

6 Ezav je vzel svoje žene, sinove in hčere ter vse duše svoje hiše, čredo, vso živino in vse imetje, ki si ga je pridobil v kánaanski deželi, in odšel v deželo proč od brata Jakoba. 7 Kajti njunega premoženja je bilo preveč, da bi mogla živeti skupaj, in zemlja, kjer sta živela kot tujca, ju ni mogla vzdrževati zaradi njunih čred. 8 Tako se je Ezav naselil na pogorju Seír; Ezav, to je Edóm.

9 To je rodovnik Ezava, očeta Edómcev na pogorju Seír.

10 To so imena Ezavovih sinov: Elifáz, sin Ezavove žene Ade, Reguél, sin Ezavove žene Basemáte. 11 Elifázovi sinovi so bili: Temán, Omár, Cefó, Gatám in Kenáz. 12 Timna je bila stranska žena Ezavovega sina Elifáza in je rodila Elifázu Amáleka. To so bili sinovi Ezavove žene Ade. 13 To pa so Reguélovi sinovi: Nahat, Zerah, Šamá in Mizá. To so bili sinovi Ezavove žene Basemáte. 14 In to so bili sinovi Ezavove žene Oholibáme, hčere Anája, Cibónovega sina; ta je rodila Ezavu Jeúša, Jaláma in Koraha.

15 To so poglavarji Ezavovih sinov. Sinovi Ezavovega prvorojenca Elifáza: poglavar Temán, poglavar Omár, poglavar Cefó, poglavar Kenáz, 16 poglavar Korah, poglavar Gatám in poglavar Amálek. To so bili Elifázovi poglavarji v edómski deželi; to so Adini sinovi.

17 To so sinovi Ezavovega sina Reguéla: poglavar Nahat, poglavar Zerah, poglavar Šamá in poglavar Mizá. To so Reguélovi poglavarji v edómski deželi; to so sinovi Ezavove žene Basemáte. 18 To pa so sinovi Ezavove žene Oholibáme: poglavar Jeúš, poglavar Jalám in poglavar Korah. To so poglavarji Ezavove žene Oholibáme, Anájeve hčere. 19 To so Ezavovi sinovi in to njihovi poglavarji; to je Edóm.

20 To so sinovi Horéjca Seírja, prebivalci dežele: Lotán, Šobál, Cibón, Aná, 21 Dišón, Ecer in Dišán. To so poglavarji Horéjcev, Seírjevih sinov v edómski deželi. 22 Lotánova sinova sta bila Horí in Hemám, Lotánova sestra pa je bila Timna. 23 To pa so Šobálovi sinovi: Alván, Manáhat, Ebál, Šefí in Onám. 24 In to sta Cibónova sinova Ajá in Aná. To je tisti Aná, ki je v puščavi našel izvire, ko je pasel osle svojega očeta Cibóna. 25 To pa sta Anájeva otroka: Dišón in Oholibáma, Anájeva hči. 26 To pa so Dišónovi sinovi: Hemdán, Ešbán, Jitrán in Kerán. 27 To so Ecerjevi sinovi: Bilhán, Zaaván in Akán. 28 To sta Dišánova sinova: Uc in Arán.

29 To so poglavarji Horéjcev: poglavar Lotán, poglavar Šobál, poglavar Cibón, poglavar Aná, 30 poglavar Dišón, poglavar Ecer in poglavar Dišán. To so horéjski poglavarji po svojih rodovih v seírski deželi.

31 To pa so kralji, ki so kraljevali v edómski deželi, preden je kak kralj zavladal Izraelovim sinovom. 32 V Edómu je kraljeval Beórjev sin Bela in njegovo mesto se je imenovalo Dinhába. 33 Ko je Bela umrl, je namesto njega postal kralj Jobáb, Zerahov sin iz Bocre. 34 Ko je Jobáb umrl, je namesto njega postal kralj Hušám iz dežele Temáncev. 35 Ko je Hušám umrl, je namesto njega postal kralj Bedádov sin Hadád, ki je pobil Midjánce na moábski planoti; njegovo mesto se je imenovalo Avít. 36 Ko je Hadád umrl, je namesto njega postal kralj Samlá iz Masréke. 37 Ko je Samlá umrl, je namesto njega postal kralj Šaúl iz Rehobót Nahárja. 38 Ko je Šaúl umrl, je namesto njega postal kralj Ahbórjev sin Báal Hanán. 39 Ko je Ahbórjev sin Báal Hanán umrl, je namesto njega postal kralj Hadád; njegovo mesto se je imenovalo Pagú, njegovi ženi pa je bilo ime Mehetabéla, hči Me Zahábove hčere Matréde.

40 To so imena Ezavovih poglavarjev po njihovih rodovih, krajih in imenih: poglavar Timná, poglavar Alvá, poglavar Jetét, 41 poglavar Oholibáma, poglavar Elá, poglavar Pinón, 42 poglavar Kenáz, poglavar Temán, poglavar Mibcár, 43 poglavar Magdiél in poglavar Irám. To so edómski poglavarji po svojih bivališčih v deželi, ki so jo posedli. To je Ezav, oče Edómcev.

1 Jakob se je naselil v deželi, kjer je živel njegov oče kot tujec, v kánaanski deželi. 2 To je Jakobova zgodba.

Ko je bil Jožef star sedemnajst let, torej še mladenič, je z brati pasel drobnico, skupaj s sinovi očetovih žena Bilhe in Zilpe. Jožef je očetu poročal, kar so slabega govorili o njih. 3 Izrael je ljubil Jožefa bolj kakor druge sinove, ker se mu je rodil v starosti. Naredil mu je dolgo haljo. 4 Ko so bratje videli, da ga oče ljubi bolj kot njegove brate, so ga zasovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti.

5 Jožef je sanjal sanje in jih je povedal svojim bratom; zato so ga še bolj sovražili. 6 Rekel jim je: »Poslušajte, prosim, te sanje, ki sem jih sanjal. 7 Sredi polja smo vezali snope in glej, moj snop se je vzdignil in stal pokonci, vaši pa so se postavili naokrog in se priklanjali mojemu snopu.« 8 Bratje pa so mu rekli: »Ali bi res rad zakraljeval in zavladal nad nami?« In še bolj so ga sovražili zaradi njegovih sanj in besed.

9 Nato je sanjal še druge sanje in pripovedoval je o njih bratom. Rekel je: »Glej, spet sem sanjal sanje: in glej, sonce, mesec in enajst zvezd se mi je priklanjalo.« 10 Ko je to povedal očetu in bratom, ga je oče pograjal in mu rekel: »Kaj pomeni, kar se ti je sanjalo? Mar naj res pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje in se ti klanjamo do tal?« 11 Njegovi bratje so mu bili zato nevoščljivi, oče pa si je stvar zapomnil.

12 Ko so bratje odšli past drobnico svojega očeta proti Sihemu, 13 je Izrael rekel Jožefu: »Ali ne pasejo tvoji bratje pri Sihemu? Pojdi, pošiljam te k njim!« Jožef mu je rekel: »Tukaj sem.« 14 In rekel mu je: »Pojdi torej, poglej, ali se dobro godi tvojim bratom in ali se dobro godi drobnici, in mi sporôči!« Tako ga je poslal iz hebrónske doline in Jožef je prišel do Sihema.

15 Ko je blodil po polju, ga je našel neki mož. Vprašal ga je in rekel: »Kaj iščeš?« 16 Rekel je: »Brate iščem. Povej mi, prosim, kje pasejo!« 17 Mož je rekel: »Odšli so od tod, slišal pa sem jih, ko so govorili: ›Pojdimo v Dotán!‹« Jožef je torej šel za brati in jih našel pri Dotánu.

18 Zagledali so ga od daleč, in še preden se jim je približal, so se odločili, da ga usmrtijo. 19 Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač! 20 Dajmo, ubijmo ga in ga vrzimo v kak vodnjak! Potem porečemo: ›Divja zver ga je požrla.‹ Bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!«

21 Ko je to slišal Ruben, ga je hotel rešiti iz njihovih rok. Rekel je: »Ne vzemimo mu življenja!« 22 In Ruben jim je rekel: »Ne prelivajte krvi! Vrzite ga v tale vodnjak tukaj v pustinji, rok pa ne polagajte nanj!« Tako ga je hotel rešiti iz njihovih rok in ga vrniti očetu.

23 Ko je torej Jožef prišel k bratom, so mu slekli haljo, dolgo haljo, ki jo je nosil. 24 Nato so ga zgrabili in vrgli v vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, ni bilo vode v njem. 25 Nato so sedli in jedli kruh.

Ko so povzdignili oči, so zagledali karavano Izmaelcev, ki je prihajala z Gileáda. Njihove kamele so nosile kozlinec, mastiko in ládan. Potovali so, da bi to spravili v Egipt. 26 Tedaj je Juda rekel bratom: »Kaj imamo od tega, če ubijemo brata in skrijemo njegovo kri? 27 Dajmo, prodajmo ga Izmaelcem, naša roka pa naj se ga ne dotakne, saj je naš brat, naše meso.« Bratje so ga ubogali.

28 Ko so tedaj šli mimo midjánski trgovci, so Jožefa potegnili in spravili iz vodnjaka. Potem so ga prodali za dvajset srebrnikov Izmaelcem in ti so ga odpeljali v Egipt. 29 Ruben pa se je vrnil k vodnjaku in odkril, da Jožefa ni več v njem. Pretrgal je svoja oblačila, 30 se vrnil k bratom in rekel: »Dečka ni več tu! In jaz, kam naj grem?«

31 Vzeli so Jožefovo haljo, zaklali kozla in pomočili haljo v kri. 32 Potem so poslali dolgo haljo očetu in rekli: »To smo našli. Poglej, ali je to halja tvojega sina ali ne!« 33 Ko jo je pogledal, je rekel: »To je halja mojega sina! Divja zver ga je požrla. Raztrgan, raztrgan je Jožef!« 34 In Jakob je pretrgal svoja oblačila, si ogrnil ledja z raševino in dolge dneve žaloval za sinom. 35 Vzdignili so se vsi njegovi sinovi in vse njegove hčere, da bi ga tolažili, pa se ni dal potolažiti. Rekel je: »Zares, žalujoč pojdem k sinu pod zemljo.« Tako ga je oče objokoval.

36 Midjánci pa so Jožefa prodali v Egipt Potifárju, faraonovemu dvorjanu, načelniku telesne straže.

1 Tisti čas se je Juda ločil od bratov in razpel šotor pri nekem Adulámcu, ki mu je bilo ime Hirá. 2 Tam je Juda videl hčer Kánaanca, ki se je imenoval Šua. Vzel jo je za ženo in šel k njej. 3 Spočela je in rodila sina in dal mu je ime Er. 4 Spet je spočela in rodila sina ter ga imenovala Onán. 5 In še enkrat je rodila sina in mu dala ime Šelá. Bil pa je v Kezíbu, ko ga je rodila.

6 Juda je vzel za prvorojenca Era ženo, ki ji je bilo ime Tamara. 7 Toda Judov prvorojenec Er je bil hudoben v Gospodovih očeh, zato ga je Gospod usmrtil. 8 Tedaj je Juda rekel Onánu: »Pojdi k ženi svojega brata in stôri svaško dolžnost do nje, da bratu obudiš potomstvo!« 9 Ker pa je Onán vedel, da potomci ne bodo njegovi, je vsakokrat, ko je šel k bratovi ženi, spustil seme na tla, da bratu ne bi dal potomstva. 10 V Gospodovih očeh je bilo hudobno, kar je delal, zato je tudi njega usmrtil. 11 Nato je Juda rekel snahi Tamari: »Prebivaj kot vdova v očetovi hiši, dokler ne doraste moj sin Šelá!« Rekel je namreč: »Da še ta ne umre kakor njegova brata!« Tamara je šla in prebivala v očetovi hiši.

12 Preteklo je veliko dni in Judova žena, Šuova hči, je umrla. Ko se je Juda potolažil, je šel s prijateljem Hirájem iz Aduláma v Timno, kjer so strigli njegovo drobnico. 13 Tamari so povedali in rekli: »Tvoj tast gre v Timno strič drobnico.« 14 Tedaj je odložila vdovska oblačila, se pokrila s tančico, se zagrnila in sedla pri vhodu v Enájim ob poti v Timno. Spoznala je namreč, da je Šelá dorastel, pa mu je niso dali za ženo.

15 Ko jo je Juda zagledal, jo je imel za vlačugo, ker si je zakrila obraz. 16 Obrnil se je s poti k njej in ji rekel: »Pusti, naj grem k tebi!« Ni namreč vedel, da je njegova snaha. Rekla je: »Kaj mi boš dal za to, da prideš k meni?« 17 Rekel je: »Poslal ti bom kozlička od svoje drobnice.« Nato je rekla: »Le če daš kaj v zastavo, dokler ga ne pošlješ.« 18 Rekel je: »Kakšno zastavo naj ti dam?« Pa je rekla: »Pečatni prstan, trak in palico, ki jo imaš v roki.« Dal ji je to in šel k njej. In spočela je z njim. 19 Nato je vstala in šla, odložila tančico ter oblekla vdovska oblačila.

20 Juda je po svojem adulámskem prijatelju poslal kozlička, da bi od ženske dobil zastavo; pa je ni našel. 21 Vprašal je domačine in rekel: »Kje je posvečena vlačuga, ki je bila v Enájimu ob poti?« Rekli so: »Tu ni bilo nobene posvečene vlačuge.« 22 Vrnil se je k Judu in mu rekel: »Nisem je našel, pa tudi domačini so rekli, da tam ni bilo nobene posvečene vlačuge.« 23 Juda je rekel: »Naj jo ima! Da le ne bova v zasmeh! Glej, poslal sem tega kozlička, ti pa je nisi našel.«

24 Ko so pretekli približno trije meseci, so Judu povedali in rekli: »Tvoja snaha Tamara je nečistovala in tudi spočela je iz nečistovanja.« Juda je rekel: »Peljite jo ven in naj jo sežgejo!« 25 Ko so jo peljali ven, je poslala tastu sporočilo: »Spočela sem od moža, čigar last so te stvari.« Rekla je še: »Le poglej, čigavi so ta pečatni prstan, ta trak in ta palica!« 26 Juda si je to ogledal in rekel: »Pravičnejša je od mene, ker je nisem dal sinu Šeláju.« Potem pa je ni več spoznal.

27 Ko je prišel čas njenega poroda, sta bila v njenem telesu dvojčka. 28 Ko je rodila, je eden pomolil roko. Babica je vzela rdečo nit, jo privezala na roko in rekla: »Ta pride najprej na svet.« 29 Toda ta je potegnil roko nazaj in ven je prišel njegov brat. Rekla je: »Kaj si naredil prodor?« Zato so mu dali ime Perec. 30 Potem je prišel na svet njegov brat, ki je imel na roki rdečo nit. Dali so mu ime Zerah.

1 Jožefa so pripeljali v Egipt in kupil ga je faraonov dvorjan Potifár, poveljnik telesne straže, Egipčan, iz rok Izmaelcev, ki so ga pripeljali tja. 2 Gospod pa je bil z Jožefom, zato je bil uspešen človek.

Bival je v hiši svojega gospodarja Egipčana. 3 Gospodar je videl, da je Gospod z njim in da mu Gospod daje, da v njegovih rokah uspeva vse, česar koli se loti. 4 Zato je Jožef našel naklonjenost v njegovih očeh in mu je smel streči. Postavil ga je za oskrbnika svoje hiše in mu dal v roke vse, kar je imel. 5 Odkar ga je postavil za oskrbnika svoje hiše in vsega, kar je imel, je Gospod blagoslavljal Egipčanovo hišo zaradi Jožefa; Gospodov blagoslov je bil pri vsem, kar je imel, doma in na polju. 6 Zato je prepustil vse, kar je imel, Jožefovim rokam in se ob njem ni menil za nič drugega kakor za kruh, ki ga je jedel.

Jožef pa je bil lepe postave in zalega obraza. 7 Po teh dogodkih je žena njegovega gospodarja vrgla oči nanj in rekla: »Lezi z menoj!« 8 Pa ni hotel; rekel je ženi svojega gospodarja: »Glej, moj gospodar se ne meni ob meni za nič v hiši, in vse, kar ima, je dal meni v roke. 9 Sam ni večji od mene v tej hiši in ničesar mi ni odrekel razen tebe, ker si njegova žena. Kako naj torej storim tako veliko hudobijo in se pregrešim zoper Boga?« 10 In čeprav ga je dan na dan nagovarjala, je vendar ni poslušal, da bi legel k njej in bil pri njej. 11 Ko je nekega dne prišel, da bi opravil svoje delo, v hiši pa ni bilo nobenega služabnika, 12 ga je zgrabila za obleko in rekla: »Lezi z menoj!« On pa je pustil svojo obleko v njeni roki in zbežal ter odšel ven.

13 Ko je videla, da ji je pustil obleko v roki in zbežal ven, 14 je sklicala služabnike in jim rekla: »Glejte, pripeljal nam je Hebrejca, da bi se zabaval z nami. Prišel je k meni, da bi ležal z menoj, pa sem na ves glas zavpila. 15 Ko je slišal, da sem povzdignila glas in zavpila, je pustil svojo obleko ob meni in zbežal ter odšel ven.«

16 Pustila je njegovo obleko poleg sebe, dokler ni prišel gospodar domov. 17 Tedaj mu je govorila z istimi besedami in rekla: »K meni je prišel hebrejski suženj, ki si nam ga pripeljal, da bi se zabaval z menoj. 18 Ko pa sem povzdignila glas in zavpila, je pustil obleko ob meni in zbežal ven.« 19 Ko je Jožefov gospodar slišal ženine besede, ko mu je govorila: »Tako mi je storil tvoj suženj«, se je silno razjezil. 20 Dal ga je prijeti in vreči v ječo, v kraj, kjer so bili zaprti kraljevi jetniki. Tam je bil torej v ječi.

21 Gospod pa je bil z Jožefom in mu je izkazoval dobroto. Dal mu je naklonjenost v očeh načelnika ječe. 22 In ta je izročil Jožefu vse jetnike, ki so bili v ječi; kar koli se je tam naredilo, je bilo njegovo delo. 23 Načelnik ječe se ni menil za tisto, kar je izročil Jožefu. Gospod je bil namreč z njim in Gospod mu je dajal uspeh v vsem, česar koli se je lotil.

1 Po teh dogodkih sta se točaj in pek egiptovskega kralja pregrešila zoper svojega gospoda, egiptovskega kralja. 2 Faraon se je razjezil na dvorjana, na vélikega točaja in vélikega peka. 3 Dal ju je zapreti v hišo načelnika telesne straže, v ječo, kjer je bil zaprt Jožef. 4 Načelnik telesne straže jima je postavil Jožefa za strežaja.

Ko pa sta bila že nekaj časa v ječi, 5 se je isto noč sanjalo obema, točaju in peku egiptovskega kralja, ki sta bila zaprta v ječi. Vsakemu se je sanjalo, kar je imelo zanj poseben pomen. 6 Zjutraj je prišel k njima Jožef in videl, da sta slabe volje. 7 Vprašal je faraonova dvorjana, ki sta bila zaprta z njim v gospodarjevi hiši, in rekel: »Zakaj sta danes vajina obraza čemerna?« 8 Rekla sta mu: »Imela sva sanje, pa ni nikogar, ki bi nama jih razložil.« Jožef pa jima je rekel: »Ali niso razlage od Boga? Povejta mi jih, prosim!«

9 Véliki točaj mu je tedaj razodel svoje sanje in mu rekel: »V sanjah je bila pred menoj vinska trta 10 in na trti tri mladike. Vzbrstela je in pognala cvet in že so zorele jagode njenih grozdov. 11 V roki sem imel faraonovo čašo in utrgal grozdje, ga stisnil v faraonovo čašo, čašo pa podal faraonu v roko.«

12 Jožef mu je rekel: »To je razlaga: tri mladike so trije dnevi. 13 Še tri dni in faraon bo povzdignil tvojo glavo in te postavil nazaj v tvojo službo; podajal mu boš čašo v roko, kakor je bila navada prej, ko si bil njegov točaj. 14 Toda spomni se me, ko se ti bo dobro godilo, in izkaži mi dobroto; priporoči me faraonu in me spravi iz te hiše! 15 Kajti zares sem bil ukraden iz hebrejske dežele in tudi tukaj nisem storil nič takega, da bi me morali vreči v ječo.«

16 Véliki pek je videl, da je sanje ugodno razložil, zato je rekel Jožefu: »Tudi meni se je sanjalo in v sanjah sem imel na glavi tri košare belega peciva. 17 V vrhnji košari so bili vsakovrstni pekovski izdelki, ki jih uživa faraon; a ptice so jih jedle iz košare na moji glavi.« 18 Jožef je odgovoril: »To je razlaga: tri košare so trije dnevi. 19 Še tri dni in faraon bo povzdignil tvojo glavo s tebe in te obesil na drevo in ptice bodo jedle tvoje meso.«

20 Tretji dan je faraon na svoj rojstni dan napravil pojedino vsem svojim služabnikom. Tedaj je sredi svojih služabnikov povzdignil glavo vélikega točaja in glavo vélikega peka. 21 Vélikega točaja je postavil nazaj v njegovo točajsko službo, da je podajal čašo faraonu v roko. 22 Vélikega peka pa je dal obesiti, kakor jima je razložil Jožef. 23 Toda véliki točaj se ni spomnil na Jožefa, temveč ga je pozabil.

1 Ko sta pretekli dve leti, se je faraonu sanjalo: stal je ob Nilu 2 in glej, iz Nila je stopilo sedem lepih in rejenih krav in so se pasle v ločju. 3 In glej, drugih sedem krav je stopilo iz Nila za njimi. Bile so grde in mršave in postavile so se poleg onih krav na bregu Nila. 4 Potem so grde in mršave krave požrle sedem lepih in rejenih krav. In faraon se je prebudil.

5 Ko je spet zaspal, se mu je sanjalo drugič. In glej, na enem steblu je rastlo sedem debelih in lepih klasov. 6 In glej, za njimi je poganjalo sedem drobnih klasov, ki jih je osmodil vzhodni veter. 7 Drobni klasi so pogoltnili sedem debelih in polnih klasov. Tedaj se je faraon prebudil in glej, bile so sanje.

8 Zjutraj je bil njegov duh vznemirjen. Zato je dal poklicati vse egiptovske čarovnike in modrijane. In faraon jim je povedal sanje, a nobeden mu jih ni znal razložiti. 9 Tedaj je véliki točaj spregovoril faraonu in rekel: »Danes sem se spomnil svojih grehov. 10 Faraon se je razjezil na svoja služabnika in ju dal zapreti v hišo načelnika telesne straže, mene in vélikega peka. 11 Sanjalo pa se je isto noč meni in njemu; vsak je imel svoje sanje, ki so imele zanj poseben pomen. 12 Bil pa je tam z nama hebrejski mladenič, suženj načelnika telesne straže. Povedala sva mu sanje in razložil nama jih je; vsakemu je razložil njegove sanje. 13 In kakor nama je razložil, tako se je zgodilo: jaz sem bil spet postavljen v svojo službo, oni pa je bil obešen.«

14 Faraon je dal poklicati Jožefa. Hitro so ga pripeljali iz ječe. Obril se je, se preoblekel in prišel k faraonu. 15 In faraon je rekel Jožefu: »Imel sem sanje in ni ga, ki bi mi jih razložil. Slišal pa sem o tebi, da kadar slišiš sanje, jih tudi razložiš.« 16 Jožef mu je odgovoril in rekel: »Ne jaz, Bog bo odgovoril faraonu, kar mu je v blagor.«

17 Potem je faraon govoril Jožefu: »V svojih sanjah, glej, sem stal na bregu Nila. 18 In glej, iz Nila je stopilo sedem rejenih in lepih krav in se paslo v ločju. 19 In glej, za njimi je stopilo iz Nila še sedem drugih, zelo mršavih, zelo grdih in kilavih krav. V vsej egiptovski deželi nisem videl tako grdih krav. 20 In te kilave in grde krave so požrle sedem rejenih krav. 21 Tako so jih požrle, a se jim ni poznalo, da bi jim prišle v trebuh; videti so bile grde kakor prej. Nato sem se prebudil. 22 In spet sem videl v sanjah: glej, sedem polnih in lepih klasov je rastlo na enem steblu. 23 In glej, za njimi je poganjalo sedem drugih, suhih, drobnih, ki jih je osmodil vzhodni veter. 24 In drobni klasi so pogoltnili sedem lepih klasov. To sem povedal čarovnikom, a ni bilo nobenega, ki bi mi znal to razložiti.«

25 Jožef je tedaj rekel faraonu: »Faraonove sanje so le ene. Bog je faraonu naznanil, kaj hoče storiti. 26 Sedem lepih krav je sedem let in sedem lepih klasov je sedem let; sanje so le ene. 27 Sedem mršavih in grdih krav, ki so stopale za njimi, je sedem let, in sedem drobnih klasov, ki jih je osmodil vzhodni veter, je sedem let lakote. 28 To je tisto, kar sem rekel faraonu: Bog je faraonu pokazal, kaj hoče storiti. 29 Prišlo bo sedem let velikega obilja po vsej egiptovski deželi. 30 Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljeno bo vse obilje v egiptovski deželi in lakota bo izčrpala deželo. 31 Deželi se obilje ne bo poznalo zaradi lakote, ki bo prišla potem; kajti zelo bo pritiskala. 32 Da so se sanje faraonu ponovile, pomeni, da je to Bog trdno sklenil in bo to prav kmalu tudi storil.

33 Torej naj faraon zdaj poskrbi za razumnega in modrega moža in naj ga postavi nad egiptovsko deželo. 34 Postavi naj oskrbnike po deželi, da bodo v sedmih letih obilja pobirali petino v egiptovski deželi. 35 Naj zberejo ves živež teh dobrih let, ki pridejo, in naj spravijo žito pod faraonovo oblastjo kot živež po mestih in ga shranijo. 36 Ta živež bo zaloga za deželo za sedem let lakote, ki bo vladala v egiptovski deželi. Tako dežela zaradi lakote ne bo propadla.«

37 Ta beseda je ugajala faraonu in vsem njegovim služabnikom. 38 Faraon je rekel služabnikom: »Mar bomo našli moža, kakor je ta, ki je v njem Božji duh?« 39 Jožefu pa je faraon rekel: »Potem ko ti je Bog vse to razodel, ni nikogar, ki bi bil tako razumen in moder kakor ti. 40 Ti bodi oskrbnik moje hiše in po tvojem ukazu naj se ravna vse moje ljudstvo; samo za prestol bom večji od tebe.« 41 Faraon je še rekel Jožefu: »Glej, postavljam te nad vso egiptovsko deželo.« 42 Snel je pečatni prstan in ga dal Jožefu na prst. Oblekel ga je v oblačila iz tankega platna in mu obesil zlato ogrlico okoli vratu. 43 Potem ga je dal peljati na svojem drugem vozu in pred njim so klicali: »Priklonite se!« Tako ga je postavil nad vso egiptovsko deželo. 44 In faraon je rekel Jožefu: »Jaz sem faraon, a brez tebe naj nihče ne vzdigne ne roke ne noge po vsej egiptovski deželi.« 45 In faraon je dal Jožefu ime Cafenát Panéah in mu dal za ženo Asenáto, hčer Potifêra, duhovnika v Onu. Potem je Jožef odšel po egiptovski deželi.

46 Ko je Jožef stopil pred egiptovskega kralja faraona, je imel trideset let. In Jožef je odšel izpred faraonovega obličja in prehodil vso egiptovsko deželo. 47 Zemlja je v sedmih letih obilja bogato rodila. 48 Zbral je ves živež sedmih let, ki so nastopila v egiptovski deželi, in ga naložil po mestih; živež s polja okoli vsakega mesta je spravil vanj. 49 Zbral je žita kakor peska ob morju, silno veliko, tako da je nehal meriti, ker se ni več dalo meriti.

50 Preden je prišlo leto lakote, sta se Jožefu rodila dva sinova, ki mu ju je rodila Asenáta, hči Potifêra, duhovnika v Onu. 51 Jožef je dal prvorojencu ime Manáse, češ: »Bog mi je dal pozabiti vse moje trpljenje in vso hišo mojega očeta.« 52 Drugemu je dal ime Efrájim, češ: »Bog me je storil rodovitnega v deželi moje stiske.«

53 V egiptovski deželi je preteklo sedem let obilja. 54 In začelo je prihajati sedem let lakote, kakor je napovedal Jožef. Lakota je nastala po vseh deželah, po vsej egiptovski deželi pa je bilo dovolj kruha.

55 Ko je tudi vsa egiptovska dežela trpela lakoto, je ljudstvo vpilo k faraonu za kruh. Faraon pa je rekel vsem Egipčanom: »Pojdite k Jožefu; kar vam poreče, to storite!« 56 Ko je po vsej deželi nastopila lakota, je Jožef odprl vse žitnice in prodajal žito Egipčanom. Lakota pa je vedno huje pritiskala po egiptovski deželi.

57 Ves svet je hodil v Egipt k Jožefu kupovat žito; kajti lakota je hudo pritiskala po vsej zemlji.

1 Ko je Jakob izvedel, da imajo v Egiptu žito, je rekel svojim sinovom: »Kaj se spogledujete?« 2 In je rekel: »Slišal sem, da je žito v Egiptu. Pojdite tja in kupite nam žita, da ostanemo pri življenju in ne umremo!« 3 Tedaj je odšlo deset Jožefovih bratov, da bi nakupili žita v Egiptu. 4 Jožefovega brata Benjamina pa Jakob ni poslal z njegovimi brati; rekel si je: »Da se mu ne pripeti kaka nesreča!«

5 Med drugimi, ki so prihajali kupovat žito, so prišli tudi Izraelovi sinovi, kajti lakota je bila v kánaanski deželi.

6 Jožef je bil oblastnik v deželi in je prodajal žito vsemu ljudstvu. Jožefovi bratje so prišli in se priklonili pred njim z obrazom do tal. 7 Ko jih je Jožef videl, jih je spoznal, a se je delal tujca pred njimi in trdo govoril z njimi. Rekel jim je: »Od kod ste prišli?« Rekli so: »Iz kánaanske dežele kupovat živež.«

8 Jožef je brate spoznal, oni pa ga niso spoznali. 9 Tedaj se je Jožef spomnil sanj, ki jih je imel o njih, in jim je rekel: »Ogleduhi ste! Prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.« 10 Rekli so mu: »Ne, moj gospod, tvoji služabniki so prišli nakupit živež. 11 Vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, tvoji služabniki niso ogleduhi.« 12 »Ne,« jim je rekel, »zares ste prišli ogledovat nezavarovane kraje v deželi.« 13 Rekli so: »Dvanajst je bilo tvojih služabnikov, bratje smo, sinovi enega moža v kánaanski deželi; najmlajši je zdaj pri našem očetu, enega pa ni več.« 14 Jožef pa jim je rekel: »Tako je, kakor sem vam govoril in rekel: ogleduhi ste! 15 Takole vas bomo preizkusili: kakor živi faraon, ne boste šli od tod, dokler ne pride sem vaš najmlajši brat. 16 Pošljite enega izmed sebe, da pripelje vašega brata! Vi pa ostanete ujeti. Tako preizkusimo vaše besede, ali je resnica v njih. Če je ni, kakor živi faraon, ste ogleduhi.«

17 Potem jih je dal skupaj zapreti za tri dni. 18 Tretji dan jim je rekel: »To morate storiti, če hočete ostati živi. Bojim se Boga. 19 Če ste pošteni, naj ostane eden izmed vas ujetnik v hiši, kjer ste bili zaprti. Vi pa pojdite in nesite žito za svoje sestradane hiše; 20 potem pripeljite svojega najmlajšega brata k meni! Tako se bodo vaše besede izkazale za resnične in ne boste umrli.« In storili so tako.

21 Govorili so med seboj: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom, saj smo videli stisko njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, pa nismo poslušali; zato je prišla ta stiska nad nas.«

22 Ruben jim je odgovoril in rekel: »Ali vam nisem rekel: ›Ne pregrešite se nad otrokom!‹ Pa niste hoteli poslušati. Zdaj se od nas terja njegova kri.«

23 Niso pa vedeli, da Jožef razume, ker je z njimi govoril po tolmaču. 24 Obrnil se je proč od njih in se razjokal. Potem se je vrnil k njim in jim govoril.

Vzel je izmed njih Simeona in ga dal zvezati pred njihovimi očmi. 25 Potem je ukazal, naj jim napolnijo posode z žitom in jim vrnejo njihov denar, vsakemu v njegovo vrečo, ter jim dajo hrane za na pot. In storili so jim tako.

26 Naložili so žito na osle in odšli. 27 Na počivališču je eden razvezal svojo vrečo, da bi nakrmil osla. Pa je zagledal svoj denar. Bil je v žitni vreči na vrhu. 28 Rekel je bratom: »Denar mi je bil vrnjen. Tu je, glejte, v moji vreči!« Srce jim je zastalo in trepetajoč so se obračali drug k drugemu ter rekli: »Kaj nam je Bog to storil?«

29 Potem so prišli k svojemu očetu Jakobu v kánaansko deželo, mu povedali vse, kar se jim je pripetilo, in rekli: 30 »Mož, ki je gospodar dežele, je trdo govoril z nami. Imel nas je za ogleduhe dežele. 31 Rekli smo mu: ›Pošteni smo, nismo ogleduhi. 32 Bilo nas je dvanajst bratov, sinov enega očeta; enega ni več, najmlajši pa je zdaj pri očetu v kánaanski deželi.‹ 33 Pa nam je mož, ki je gospodar dežele, rekel: ›Po tem bom spoznal, da ste pošteni: enega svojih bratov pustite pri meni, potem vzemite, kar potrebujete za svoje sestradane hiše in odidite! 34 Pripeljite k meni svojega najmlajšega brata in videl bom, da niste ogleduhi, temveč poštenjaki! Vašega brata vam potem vrnem in smeli boste hoditi po deželi.‹«

35 Ko so praznili vreče, je vsak našel v svoji vreči mošnjo s svojim denarjem. Ko so sami in njihov oče videli te mošnje, so se prestrašili.

36 Oče Jakob jim je rekel: »Otroke mi jemljete; Jožefa ni več, Simeona ni več in še Benjamina mi jemljete! Vse prihaja nadme!« 37 Ruben je rekel očetu: »Moja sinova usmŕti, če ti ga ne pripeljem nazaj! Zaupaj ga moji roki in vrnil ti ga bom!« 38 Pa je rekel: »Moj sin ne pojde z vami. Kajti njegov brat je mrtev in ta je ostal sam. Če bi ga na poti, na katero boste odšli, zadela nesreča, bi spravili moje sive lase z žalostjo v podzemlje.«

1 Lakota je hudo pestila deželo. 2 Ko so pojedli vse žito, ki so ga prinesli iz Egipta, jim je oče rekel: »Pojdite in nam spet kupite nekaj živeža!« 3 Juda mu je rekel: »Tisti mož nam je ostro zabičal in rekel: ›Ne boste videli mojega obličja, če ne pripeljete s seboj svojega brata.‹ 4 Če se odločiš, da pošlješ našega brata z nami, pojdemo in ti kupimo živeža. 5 Če ga pa nočeš poslati, ne gremo; kajti mož nam je rekel: ›Ne boste videli mojega obličja, če ne bo vašega brata z vami.‹« 6 Izrael je rekel: »Zakaj ste mi storili to húdo, da ste možu povedali, da imate še enega brata?« 7 Rekli so: »Mož nas je natančno spraševal o nas in o naši rodbini: ›Ali vaš oče še živi?‹ je rekel. ›Imate še kakega brata?‹ Morali smo mu odgovoriti na ta vprašanja. Kako bi mogli vedeti, da poreče: ›Pripeljite svojega brata.‹« 8 Juda pa je rekel očetu Izraelu: »Pošlji mladeniča z menoj, da se vzdignemo in odidemo, si ohranimo življenje in ne umremo ne ti ne mi ne naši otroci! 9 Jaz sem porok zanj. Iz mojih rok ga terjaj! Če ga ne pripeljem nazaj k tebi in ga ne postavim pred tvoje obličje, bom kriv pred teboj vse dni. 10 Kajti če ne bi odlašali, bi se zdaj že dvakrat vrnili.«

11 Nato jim je oče Izrael rekel: »Če je tako, storite tole: denite najboljše pridelke dežele v svoje posode in nesite možu darilo: nekaj mastike in nekaj medu, kozlinca in ládana, pistacij in mandeljnov! 12 Vzemite s seboj dvakratno vsoto denarja; kajti denar, ki je bil vrnjen na vrhu vaših žitnih vreč, morate nesti nazaj in ga izročiti; nemara se je kdo zmotil. 13 Tudi svojega brata vzemite, odpravite se in se vrnite k tistemu možu! 14 Bog Mogočni pa naj vam nakloni usmiljenje tistega moža, da vam izpusti drugega vašega brata in Benjamina. Jaz pa, kakor sem bil brez otrok, sem spet brez njih!«

15 Tedaj so možje vzeli to darilo, tudi dvakratno vsoto denarja so vzeli in Benjamina. Odpravili so se in odšli v Egipt ter stopili pred Jožefa. 16 Ko je Jožef videl pri njih Benjamina, je velel oskrbniku svoje hiše: »Pelji te može v hišo, zakolji žival in pripravi obed! Kajti ti možje bodo opoldne jedli z menoj.« 17 Mož je storil, kakor mu je Jožef naročil, in je peljal može v njegovo hišo.

18 Možje pa so se bali, ker so jih pripeljali v Jožefovo hišo, in so rekli: »Zaradi denarja, ki je bil zadnjič vrnjen v naše žitne vreče, nas vodijo noter. Hočejo nas obdolžiti, planiti na nas in nas vzeti za sužnje z našimi osli vred.« 19 Zato so stopili k oskrbniku Jožefove hiše in ga pred hišnimi vrati nagovorili. 20 Rekli so: »Prosimo, gospod! Zadnjič smo prišli sem, da kupimo živeža. 21 Ko pa smo prišli do počivališča in razvezali žitne vreče, je bil denar vsakega izmed nas na vrhu njegove vreče, naš denar v svoji polni teži; zato smo ga prinesli nazaj. 22 Pa tudi drug denar smo prinesli s seboj, da kupimo živeža. Ne vemo, kdo je položil naš denar v žitne vreče.« 23 In oskrbnik je rekel: »Pomirite se, nikar se ne bojte! Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v žitne vreče; vaš denar je prišel do mene.« Potem je pripeljal k njim Simeona.

24 Nato je mož popeljal može v Jožefovo hišo in jim dal vode, da so si umili noge, in klaje njihovim oslom. 25 Pripravili so darilo, preden bi opoldne prišel Jožef. Izvedeli so namreč, da bodo tam obedovali.

26 Ko je Jožef prišel v hišo, so mu izročili darilo, ki so ga imeli pri sebi v hiši, in so se mu priklonili do tal. 27 Vprašal jih je, kako se jim godi, in rekel: »Ali se vašemu staremu očetu, o katerem ste govorili, dobro godi? Ali še živi?« 28 Rekli so: »Dobro se godi tvojemu služabniku, našemu očetu; še živi.« Pokleknili so in se priklonili. 29 Ko je vzdignil oči, je zagledal brata Benjamina, sina svoje matere, in rekel: »Ali je to vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili?« In je rekel: »Bog ti bodi milostljiv, moj sin!« 30 Potem je hitro odšel, kajti milo se mu je storilo pred bratom in bil je na tem, da zajoka. Šel je v sobo in se tam razjokal.

31 Potem si je umil obraz in prišel ven. Ko se je obvladal, je rekel: »Prinesite jedi!« 32 Prinesli so posebej njemu, posebej njim in posebej Egipčanom, ki so jedli z njim; kajti Egipčani ne smejo jesti skupaj s Hebrejci, ker je Egipčanom to gnusoba. 33 Sedeli pa so pred njim razvrščeni po starosti, od prvorojenega do najmlajšega. Začudeno so se spogledovali. 34 Dal jim je nositi jedila izpred sebe. Benjaminov delež pa je bil petkrat večji kakor deleži vseh drugih. Pili so z njim in postali dobre volje.

1 Jožef je zapovedal oskrbniku svoje hiše in rekel: »Napolni žitne vreče teh mož z živežem, kolikor bodo mogli nesti, in položi vsakemu njegov denar na vrh vreče! 2 Mojo čašo pa, srebrno čašo, deni na vrh žitne vreče najmlajšega skupaj z denarjem za žito!« In ta je storil, kakor mu je naročil Jožef.

3 Ob jutranji svetlobi so odpustili može in njihove osle. 4 Šli so iz mesta in še niso bili daleč, ko je Jožef ukazal oskrbniku svoje hiše: »Vzdigni se, hiti za možmi in ko jih dohitiš, jim reci: Zakaj ste dobro povrnili s hudim? 5 Ali ni to tisto, iz česar moj gospod pije in s čimer vedežuje? Hudo ste ravnali, ko ste to storili.«

6 Ko jih je oskrbnik dohitel, jim je izrekel te besede. 7 Rekli so mu: »Kako more moj gospod reči kaj takega? Daleč naj bo od tvojih služabnikov, da bi storili kaj takega! 8 Glej, denar, ki smo ga našli na vrhu svojih žitnih vreč, smo prinesli nazaj k tebi iz kánaanske dežele. Kako bi torej mogli ukrasti iz hiše tvojega gospoda srebro ali zlato? 9 Če se predmet najde pri katerem izmed tvojih služabnikov, naj ta umre, mi pa bomo sužnji mojemu gospodu.« 10 »Prav,« je rekel, »naj bo, kakor pravite: tisti, pri katerem se najde, mi bo suženj, vi pa boste prosti krivde.« 11 Hitro je postavil vsak svojo žitno vrečo na tla in jo razvezal. 12 In oskrbnik je preiskoval: začel je pri najstarejšem, končal pa pri najmlajšem. Čašo je našel v Benjaminovi žitni vreči. 13 Tedaj so pretrgali oblačila, otovorili vsak svojega osla in se vrnili v mesto.

14 Tako so prišli Juda in njegovi bratje v Jožefovo hišo, ko je bil ta še tam. Vrgli so se pred njim na tla. 15 Jožef jim je rekel: »Kaj ste vendar storili! Ali ne veste, da zna mož, kakršen sem jaz, vedeževati?« 16 Juda je rekel: »Kaj naj rečemo mojemu gospodu? Kaj naj govorimo in s čim naj se opravičimo? Bog je našel krivdo na tvojih služabnikih. Zdaj smo sužnji mojega gospoda, tako mi kakor ta, pri katerem se je našla čaša.« 17 Jožef pa je rekel: »Daleč naj bo od mene, da bi to storil! Mož, pri katerem se je našla čaša, mi bo suženj, vi pa pojdite v miru k svojemu očetu!«

18 Tedaj je Juda stopil k njemu in rekel: »Prosim, moj gospod, naj sme tvoj služabnik mojemu gospodu spregovoriti v ušesa besedo. Naj se ne vname tvoja jeza zoper tvojega služabnika! Saj si kakor faraon. 19 Moj gospod je vprašal svoje služabnike in rekel: ›Ali imate še očeta ali brata?‹ 20 Mi pa smo rekli mojemu gospodu: ›Imamo še starega očeta in dečka, ki se mu je rodil v starosti. Njegov brat je umrl. Tako je ostal sam od svoje matere in oče ga ljubi.‹ 21 Ti pa si rekel svojim služabnikom: ›Pripeljite ga k meni, da ga vidim s svojimi očmi!‹ 22 Rekli smo mojemu gospodu: ›Mladenič ne more zapustiti očeta; če bi zapustil očeta, bi ta umrl.‹ 23 Potem si rekel svojim služabnikom: ›Če ne pride z vami vaš najmlajši brat, ne boste več videli mojega obličja.‹ 24 Ko pa smo prišli k svojemu očetu, tvojemu služabniku, smo mu sporočili besede mojega gospoda. 25 Naš oče je rekel: ›Vrnite se in nam kupite nekaj živeža!‹ 26 Pa smo mu rekli: ›Ne moremo iti; le če bo naš najmlajši brat z nami, pojdemo; kajti ne smemo videti moževega obličja, če ni z nami našega najmlajšega brata.‹ 27 Moj oče, tvoj služabnik, nam je rekel: ›Veste, da mi je žena rodila dva sinova. 28 Eden je odšel od mene in sem rekel: Zares, raztrgan je, raztrgan! Do danes ga nisem več videl. 29 Če vzamete še tega izpred mojega obličja in ga zadene nesreča, spravite moje sive lase od hudega v podzemlje.‹ 30 Ko bi torej jaz zdaj prišel k svojemu očetu, tvojemu služabniku, in bi ne bilo mladeniča, na čigar dušo je navezana njegova duša, 31 bi oče umrl, ko bi videl, da ni mladeniča. Tako bi tvoji služabniki res spravili sive lase svojega očeta, tvojega služabnika, z žalostjo v podzemlje. 32 Kajti tvoj služabnik je zastavil sebe za mladeniča pri svojem očetu, ko je rekel: ›Če ga ne pripeljem k tebi, bom jaz kriv pred očetom vse dni.‹ 33 Naj torej zdaj, prosim, tvoj služabnik ostane namesto mladeniča za sužnja mojemu gospodu; mladenič pa naj gre z brati! 34 Kako naj namreč grem brez mladeniča k očetu? Ne bi mogel gledati bridkosti, ki bi zadela mojega očeta.«

1 Tedaj se Jožef ni mogel več premagovati vpričo vseh, ki so stali pri njem. Zaklical je: »Pošljite ven vse moje ljudi!« Tako ni bilo nikogar pri Jožefu, ko se je dal spoznati bratom. 2 Potem je glasno zajokal, tako da so slišali Egipčani in slišala je faraonova hiša.

3 Jožef je rekel bratom: »Jaz sem Jožef! Ali moj oče še živi?« Bratje pa mu niso mogli odgovoriti; tako so osupnili pred njim. 4 Potem je Jožef rekel svojim bratom: »Stopite bliže k meni!« In ko so se mu približali, je rekel: »Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. 5 Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju. 6 Že dve leti vlada lakota v notranjosti dežele in bo še pet let, ko ne bodo ne orali ne želi. 7 Zato me je Bog poslal pred vami, da vam zagotovi ostanek v deželi, da vas ohrani pri življenju za veliko rešitev. 8 Tako me torej niste vi poslali sem, temveč Bog, ki me je postavil faraonu za očeta in za gospodarja vsej njegovi hiši ter za vladarja vse egiptovske dežele. 9 Pojdite hitro k mojemu očetu in mu recite: ›Tako govori tvoj sin Jožef: Bog me je postavil za gospodarja vsemu Egiptu; pridi k meni, nikar se ne múdi! 10 Prebival boš v gošenski deželi in boš blizu mene, ti in tvoji sinovi in sinovi tvojih sinov, tvoja drobnica in tvoje govedo in vse, kar imaš. 11 Tam bom poskrbel zate, kajti še pet let bo lakota, da ne obubožaš ti, tvoja hiša in vsi tvoji.‹

12 Glejte, vaše oči in oči mojega brata Benjamina vidijo, da moja usta govorijo z vami. 13 Naznanite torej mojemu očetu vse moje dostojanstvo v Egiptu in vse, kar ste videli, ter mojega očeta hitro pripeljite sem!«

14 Potem se je oklenil brata Benjamina okoli vratu in jokal; tudi Benjamin je jokal ob njegovem vratu. 15 Nato je poljubil vse brate in jokal pri njih. Potem so njegovi bratje govorili z njim.

16 V faraonovi hiši se je zaslišal glas in so rekli: »Jožefovi bratje so prišli!« To je bilo faraonu in njegovim služabnikom všeč. 17 Faraon je rekel Jožefu: »Reci svojim bratom: ›Tole storite! Otovorite svojo živino in pojdite hitro v kánaansko deželo! 18 Vzemite očeta in svoje družine in pridite k meni! Dal vam bom, kar je najboljšega v egiptovski deželi; uživali boste obilje dežele.‹

19 Ti pa jim narôči: ›Tole storite: vzemite si iz egiptovske dežele vozove za svoje otroke in žene; posadite tudi očeta na voz in pridite! 20 Vašemu očesu naj ne bo žal zaradi vaše opreme, saj bo vaše vse, kar je v vsej egiptovski deželi najboljšega.‹«

21 Izraelovi sinovi so storili tako. Jožef jim je dal vozove po faraonovem naročilu; dal jim je tudi živeža na pot. 22 Vsakemu od njih je dal praznično oblačilo, Benjaminu pa tristo srebrnikov in pet prazničnih oblačil. 23 Očetu je poslal deset oslov, obloženih z najboljšimi rečmi iz Egipta, in deset oslic, obloženih z žitom, kruhom in živili, očetu za pot. 24 Potem je brate odslovil. Ko so odhajali, jim je rekel: »Ne prepirajte se med potjo!«

25 Tako so odšli iz Egipta in prišli v kánaansko deželo k svojemu očetu Jakobu. 26 Povedali so mu in rekli: »Jožef še živi in je celó vladar nad vso egiptovsko deželo!« A njegovo srce je ostalo hladno, ker jim ni verjel. 27 Tedaj so mu ponovili vse besede, ki jim jih je rekel Jožef. In ko je videl vozove, ki jih je Jožef poslal, da bi ga odpeljali, je oživel duh njihovega očeta Jakoba. 28 Izrael je rekel: »Zadosti! Moj sin Jožef še živi! Pojdem, da ga vidim, preden umrem.«

1 Izrael se je odpravil z vsem, kar je imel. Ko je prišel do Beeršébe, je Bogu svojega očeta Izaka daroval klavne daritve. 2 Bog je rekel Izraelu v nočnih prikaznih: »Jakob, Jakob!« In ta je rekel: »Tukaj sem.« 3 Rekel je: »Jaz sem Bog, Bog tvojega očeta. Ne boj se iti v Egipt, kajti tam bom iz tebe naredil velik narod. 4 S teboj pojdem v Egipt in te gotovo tudi popeljem nazaj. Jožef ti bo s svojo roko zatisnil oči.«

5 Jakob se je vzdignil iz Beeršébe. Izraelovi sinovi so posadili očeta Jakoba, svoje otroke in žene na vozove, ki jih je poslal faraon, da bi ga odpeljali. 6 Vzeli so tudi živino in imetje, ki so ga pridobili v kánaanski deželi. Tako so Jakob in z njim vsi njegovi potomci prišli v Egipt, 7 njegovi sinovi in sinovi njegovih sinov, njegove hčere in hčere njegovih sinov. Vse svoje potomstvo je pripeljal s seboj v Egipt.

8 In to so imena Izraelovih sinov, ki so prišli v Egipt: Jakob in njegovi sinovi: Jakobov prvorojenec Ruben. 9 Rubenovi sinovi: Henoh, Palú, Hecrón in Karmí.

10 Simeonovi sinovi: Jemuél, Jamín, Ohad, Jahín, Cohar in Šaúl, sin Kánaanke.

11 Levijevi sinovi: Geršón, Kehát in Merarí.

12 Judovi sinovi: Er, Onán, Šelá, Perec in Zerah. Er in Onán sta umrla v kánaanski deželi, Perecova sinova pa sta bila Hecrón in Hamúl.

13 Isahárjevi sinovi: Tolá, Puvá, Job in Šimrón.

14 Zábulonovi sinovi: Sered, Elón in Jahleél.

15 To so Leini sinovi, ki jih je rodila Jakobu v Mezopotamiji kakor tudi hčer Dino. Njegovih sinov in hčera je bilo skupaj triintrideset duš.

16 Gadovi sinovi: Cifjón, Hagí, Šuní, Ecbón, Erí, Aród in Arelí.

17 Aserjevi sinovi: Jimná, Jišvá, Jišví, Berijá in njihova sestra Sêraha. Berijájeva sinova pa sta Heber in Malkiél.

18 To so sinovi Zilpe, ki jo je Labán dal svoji hčeri Lei; te je rodila Jakobu: šestnajst duš.

19 Sinova Jakobove žene Rahele: Jožef in Benjamin.

20 Jožefu sta se rodila v egiptovski deželi Manáse in Efrájim, ki mu jih je rodila Asenáta, hči Potifêra, duhovnika v Onu.

21 Benjaminovi sinovi: Bela, Beher, Ašbél, Gerá, Naamán, Ehí, Roš, Mupím, Hupím in Ard.

22 To so Rahelini sinovi, ki so se rodili Jakobu, skupaj štirinajst duš.

23 Danov sin: Huším.

24 Neftálijevi sinovi: Jahceél, Guní, Jecer in Šilém.

25 To so sinovi Bilhe, ki jo je Labán dal svoji hčeri Raheli; te je rodila Jakobu, skupaj sedem duš.

26 Vseh duš, ki so prišle z Jakobom v Egipt, tistih, ki so izšli iz njega, brez žen Jakobovih sinov, je bilo skupaj šestinšestdeset duš. 27 Jožefova sinova, ki sta se mu rodila v Egiptu: dve duši. Vseh duš Jakobove hiše, ki so prišli v Egipt, je bilo sedemdeset.

28 Poslal je Juda pred seboj k Jožefu, naj pride pred njim v Gošen. Tako so prišli v deželo Gošen.

29 Tedaj je Jožef napregel svoj voz in šel očetu naproti v Gošen. Ko ga je ta zagledal, se ga je oklenil okoli vratu in dolgo jokal ob njegovem vratu. 30 Izrael je rekel Jožefu: »Zdaj rad umrem, ko sem videl tvoje obličje, da še živiš!«

31 Potem je Jožef rekel bratom in očetovi hiši: »Pojdem poročat faraonu in mu rečem: ›Moji bratje in hiša mojega očeta, ki so bili v kánaanski deželi, so prišli k meni. 32 Ti možje so pastirji drobnice; kajti živinorejci so bili in so pripeljali svojo drobnico in govedo in vse, kar imajo.‹ 33 Če vas torej faraon pokliče in vpraša, kaj je vaš poklic, 34 recite: ›Živinorejci so bili tvoji služabniki od mladosti do zdaj, mi in naši očetje.‹ Tako boste smeli prebivati v gošenski deželi, kajti Egipčanom je zoprn vsak pastir drobnice.«

1 Jožef je tedaj šel in povedal faraonu ter rekel: »Moj oče in moji bratje so prišli iz kánaanske dežele s svojo drobnico in govedom in z vsem, kar imajo; in glej, so v gošenski deželi.« 2 Od vseh bratov jih je vzel pet in jih postavil pred faraona. 3 Faraon je rekel njegovim bratom: »Kaj je vaš poklic?« Rekli so faraonu: »Pastirji drobnice so tvoji služabniki, mi in naši očetje.« 4 Potem so rekli: »Prišli smo, da bi kot tujci prebivali v tej deželi; kajti ni paše za našo drobnico, ki jo imajo tvoji služabniki, ker lakota pritiska v kánaanski deželi. Zdaj pa prosimo, da bi smeli tvoji služabniki bivati v gošenski deželi.«

5 Faraon je tedaj rekel Jožefu: »Tvoj oče in tvoji bratje so prišli k tebi. 6 Egiptovska dežela je pred teboj. V najboljšem delu dežele nasêli očeta in brate! Naj prebivajo v gošenski deželi! In če veš, da so med njimi zmožni možje, jih postavi za nadzornike moje živine!«

7 Potem je Jožef pripeljal očeta Jakoba in ga predstavil faraonu. Jakob je blagoslovil faraona. 8 In faraon je rekel Jakobu: »Koliko let je tvojega življenja?« 9 Jakob je rekel faraonu: »Dni mojega popotovanja je sto trideset let; malo jih je in huda so bila leta mojega življenja in ne dosegajo let življenja mojih očetov v dnevih njihovega popotovanja.« 10 Potem je Jakob blagoslovil faraona in odšel izpred faraonovega obličja.

11 Jožef je naselil očeta in brate in jim dal posest v egiptovski deželi, v najboljšem delu dežele, v Ramesésovi pokrajini, kakor je zapovedal faraon. 12 In Jožef je preskrboval očeta in brate in vso očetovo hišo z živežem po številu otrok.

13 V vsej deželi ni bilo kruha, kajti lakota je hudo pritiskala. Egiptovska in kánaanska dežela sta bili izčrpani od lakote. 14 Jožef je pobral ves denar, ki se je našel v egiptovski in v kánaanski deželi, za žito, ki so ga kupovali; in ta denar je spravil v faraonovo hišo. 15 Ko je pošel ves denar v egiptovski in v kánaanski deželi, so prihajali vsi Egipčani k Jožefu in govorili: »Daj nam kruha! Zakaj bi umirali pred teboj, ker je zmanjkalo denarja?« 16 Jožef je rekel: »Pripeljite svojo živino in dam vam ga v zameno zanjo, če je zmanjkalo denarja.« 17 Ko so pripeljali svojo živino k Jožefu, jim je dal živeža v zameno za konje, drobnico, govedo in osle. Tako jih je preskrbel za to leto z živežem v zameno za njihovo živino. 18 Ko je preteklo to leto, so tudi drugo leto prišli k njemu in mu rekli: »Ne moremo ti prikrivati, moj gospod, da je denar pošel in da je naša živina prešla v last mojega gospoda. Nič drugega ne ostaja pred mojim gospodom kakor naša telesa in naša zemlja. 19 Zakaj bi umirali pred tvojimi očmi s svojo zemljo vred? Kupi nas in našo zemljo za živež, pa bomo mi in naša zemlja zasužnjeni faraonu. Daj semena, da ostanemo pri življenju in ne umremo in da zemlja ne bo opustošena!« 20 Tako je Jožef kupil vso egiptovsko deželo za faraona, kajti vsak Egipčan je prodal svoje polje, ker jih je stiskala lakota; in dežela je postala faraonova lastnina.

21 Ljudstvo pa je preselil v mesta od enega do drugega konca egiptovske pokrajine.

22 Le zemlje duhovnikov ni pokupil, kajti duhovniki so imeli od faraona določen dohodek in so živeli od tega dohodka, ki jim ga je dal faraon; zato jim ni bilo treba prodati zemlje.

23 Tedaj je Jožef rekel ljudstvu: »Glejte, danes sem kupil vas in vašo zemljo za faraona. Tu imate seme, da posejete zemljo. 24 Od pridelkov boste dali eno petino faraonu, štiri petine pa boste imeli kot seme za polje in kot hrano zase, za tiste, ki živijo v vaših hišah, in za hrano svojih otrok.« 25 Rekli so: »Ohranil si nam življenje. Da bi le našli naklonjenost v tvojih očeh, moj gospod, pa bomo radi za sužnje faraonu!« 26 Tako je Jožef naredil zakon o egiptovski zemlji, ki velja še danes, da gre petina faraonu. Samo zemlja duhovnikov ni postala faraonova.

27 Izrael se je naselil v egiptovski deželi v gošenski pokrajini. Dobili so jo v last, bili so rodovitni in so se silno namnožili. 28 Jakob pa je živel v egiptovski deželi sedemnajst let in vseh Jakobovih dni, let njegovega življenja, je bilo sto sedeminštirideset let.

29 Ko so se Izraelu približali dnevi njegove smrti, je poklical sina Jožefa in mu rekel: »Če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, položi, prosim, svojo roko pod moja ledja in izkaži mi dobroto in zvestobo; nikar me ne pokoplji v Egiptu! 30 Pri svojih očetih bi rad počival; pelji me nazaj iz Egipta in me pokoplji v njihovem grobišču!« Rekel je: »Storil bom po tvoji besedi.« 31 Ko je rekel: »Prisezi mi!« mu je prisegel. In Izrael se je priklonil proti vzglavju svoje postelje.

1 Po teh dogodkih so sporočili Jožefu: »Tvoj oče je bolan.« Vzel je s seboj svoja sinova: Manáseja in Efrájima. 2 Jakobu so povedali: »Tvoj sin Jožef prihaja k tebi.« Izrael je tedaj zbral moči in se usedel na postelji. 3 Jakob je rekel Jožefu: »Bog Mogočni se mi je prikazal v Luzu v kánaanski deželi in me blagoslovil 4 ter mi rekel: ›Naredil te bom rodovitnega in te namnožil in naredil bom iz tebe občestvo ljudstev. To deželo dajem tvojemu potomstvu za teboj v večno last.‹ 5 In tvoja sinova, ki sta se ti rodila v egiptovski deželi, preden sem prišel k tebi v Egipt, naj bosta moja: Efrájim in Manáse naj bosta moja kakor Ruben in Simeon. 6 Toda tvoji otroci, rojeni za njima, naj bodo tvoji; po imenu svojih bratov naj se imenujejo pri svoji dediščini!

7 Ko sem prišel iz Mezopotamije, mi je v kánaanski deželi na poti umrla Rahela, ko je bilo še kos poti do Efráte. Tam sem jo pokopal, ob poti v Efráto, to je Betlehem.«

8 Ko je Izrael videl Jožefova sinova, je rekel: »Kdo sta ta dva?« 9 Jožef je rekel očetu: »Moja sinova sta, ki mi ju je tukaj dal Bog.« Rekel je: »Pripelji ju, prosim, k meni, da ju blagoslovim!« 10 Izraelove oči so zaradi starosti postale motne, da ni mogel prav videti. Jožef ju je pripeljal bliže in Izrael ju je poljubil in objel. 11 Potem je Izrael rekel Jožefu: »Nisem mislil, da bom še videl tvoje obličje, a glej, Bog mi je dal videti tudi tvoja potomca.« 12 Nato ju je Jožef odmaknil od njegovih kolen in se priklonil z obrazom do tal.

13 Jožef je vzel oba, Efrájima s svojo desnico na Izraelovo levico in Manáseja s svojo levico na Izraelovo desnico ter ju primaknil blizu k njemu. 14 Izrael je iztegnil desnico in jo položil na Efrájimovo glavo, čeprav je bil mlajši, levico pa na Manásejevo glavo. Tako je prekrižal roki; ker je bil Manáse prvorojenec. 15 Potem je blagoslovil Jožefa, rekoč:

17 Jožef je videl, da je njegov oče položil desnico na Efrájimovo glavo, to pa mu ni bilo všeč. Zato je prijel očetovo roko, da bi jo preložil z Efrájimove na Manásejevo glavo. 18 Rekel je očetu: »Ne tako, oče! Kajti ta je prvorojenec; polôži desnico na njegovo glavo!« 19 Oče pa ni hotel in je rekel: »Vem, moj sin, vem. Tudi iz njega bo nastalo ljudstvo in tudi on bo velik; toda njegov mlajši brat bo večji od njega in iz njegovih potomcev bo nastala polnost narodov.«

20 Blagoslovil ju je torej tisti dan in rekel:

21 Izrael je rekel Jožefu: »Umrl bom, a Bog bo z vami in vas bo pripeljal nazaj v deželo vaših očetov. 22 Tebi dam en gorski hrbet več kakor tvojim bratom. Vzel sem ga iz rok Amoréjcev s svojim mečem in lokom.«

1 Jakob je poklical svoje sinove in rekel: »Zberite se, da vam naznanim, kaj se vam bo zgodilo v prihodnjih dnevih!

28 Vsi ti so Izraelovi dvanajsteri rodovi in to jim je govoril njihov oče, ko jih je blagoslavljal. Vsakega je blagoslovil s posebnim blagoslovom. 29 Potem jim je zapovedal in rekel: »Pridružen bom svojim ljudem; pokopljite me pri mojih očetih v votlini na polju Hetejca Efróna, 30 v votlini, ki je na polju Mahpéli nasproti Mamreju v kánaanski deželi! Polje je kupil Abraham od Hetejca Efróna za grobišče. 31 Tam so pokopali Abrahama in njegovo ženo Saro, tam so pokopali Izaka in njegovo ženo Rebeko in tam sem pokopal Leo. 32 Polje in votlina na njem sta bila kupljena od Hetovih sinov.«

33 Ko je Jakob nehal zapovedovati sinovom, je potegnil noge nazaj na posteljo. Potem je izdihnil in bil pridružen svojim ljudem.

1 Tedaj se je Jožef vrgel na obličje svojega očeta, jokal nad njim in ga poljubljal. 2 Potem je zapovedal svojim služabnikom zdravnikom, naj njegovega očeta balzamirajo. In zdravniki so balzamirali Izraela. 3 To je trajalo štirideset dni, kajti toliko dni je potrebnih za balzamiranje. Egipčani pa so ga objokovali sedemdeset dni.

4 Ko so pretekli dnevi njegovega objokovanja, je Jožef spregovoril faraonovi hiši in rekel: »Če sem našel naklonjenost v vaših očeh, govorite, prosim, faraonu in recite: 5 Moj oče me je zaprisegel in rekel: ›Glej, umiram; v grobu, ki sem si ga izkopal v kánaanski deželi, me pokoplji!‹ Zdaj bi torej rad odšel, da pokopljem očeta; potem se vrnem.« 6 Faraon je rekel: »Pojdi in pokoplji očeta, kakor te je zaprisegel!« 7 In Jožef je šel, da pokoplje očeta. Z njim so šli vsi faraonovi služabniki, starešine njegove hiše in vsi starešine egiptovske dežele, 8 vsa Jožefova hiša, njegovi bratje in hiša njegovega očeta. Le otroke, drobnico in govedo so pustili v gošenski deželi.

9 Tudi vozovi in konjeniki so šli z njim, tako da je bil sprevod zelo mogočen.

10 Ko so prišli do Goren Atáda, ki leži onkraj Jordana, so imeli veliko žalno slovesnost. Priredil je svojemu očetu sedemdnevno žalovanje. 11 Ko so Kánaanci, prebivalci dežele, videli žalovanje v Goren Atádu, so rekli: »To je slovesno žalovanje Egipčanov!« Zato so ta kraj, ki je onkraj Jordana, imenovali Abél Micrájim.

12 Sinovi so Jakobu storili, kakor jim je bil zapovedal. 13 Odnesli so ga v kánaansko deželo in ga pokopali v votlini na polju Mahpéle, na polju, ki ga je bil Abraham kupil od Hetejca Efróna za grobišče nasproti Mamreju.

14 Potem ko je Jožef pokopal svojega očeta, se je vrnil v Egipt, on, njegovi bratje in vsi, ki so šli z njim pokopavat očeta.

15 Ko so Jožefovi bratje videli, da je oče umrl, so rekli: »Kaj, če nas bo Jožef sovražil in nam hotel povrniti vse húdo, ki smo mu ga prizadeli!« 16 Pristopili so k Jožefu in rekli: »Tvoj oče je pred smrtjo zapovedal in rekel: 17 ›Tako recite Jožefu: Oh, odpusti vendar hudodelstvo svojih bratov in njihov greh!‹ Res so ti prizadeli húdo, a odpusti vendar zdaj hudodelstvo služabnikov Boga tvojega očeta!« Ko so mu to govorili, se je Jožef zjokal.

18 Tedaj so prišli tudi njegovi bratje, se vrgli predenj in rekli: »Glej, tvoji sužnji smo!« 19 Jožef jim je rekel: »Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga? 20 Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. 21 Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.« Tako jih je tolažil in jim govoril na srce.

22 Jožef je prebival v Egiptu, on in hiša njegovega očeta. Živel pa je sto deset let 23 in videl tretji rod Efrájimovih sinov. Tudi sinovi Manásejevega sina Mahírja so se rodili Jožefu na kolenih. 24 Potem je Jožef rekel bratom: »Umrl bom. Bog pa vas bo gotovo obiskal in vas popeljal iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu.« 25 Jožef je zaprisegel Izraelove sinove in rekel: »Gotovo vas bo Bog obiskal; takrat odnesite moje kosti od tod!«

26 Jožef je umrl star sto deset let. Balzamirali so ga in položili v krsto v Egiptu.