29 V osemintridesetem letu Judovega kralja Asája je nad Izraelom zakraljeval Omrijev sin Aháb. V Samariji je Omrijev sin Aháb kraljeval nad Izraelom dvaindvajset let. 30 Omrijev sin Aháb je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh; slabši je bil od vseh, ki so bili pred njim. 31 Ko da ni bilo dovolj že to, da je hodil v grehih Nebátovega sina Jerobeáma, je vzel za ženo Jezabelo, hčer Etbáala, kralja Sidóncev, šel in služil Báalu in ga molil. 32 Báalu je celo postavil oltar v Báalovem svetišču, ki ga je sezidal v Samariji. 33 Aháb je napravil tudi ašero in storil še marsikaj, s čimer je Gospoda, Izraelovega Boga, jezil bolj ko vsi Izraelovi kralji pred njim. 34 V njegovem času je Hiél iz Betela pozidal Jeriho. Za ceno prvorojenca Abiráma ji je položil temelje, za ceno svojega najmlajšega, Segúba, pa je postavil njena vrata, po besedi, ki jo je bil Gospod govoril po Nunovem sinu Józuetu.

1 Elija, Tišbéjec izmed naseljencev v Gileádu, je rekel Ahábu: »Kakor živi Gospod, Izraelov Bog, pred katerim stojim: ta leta ne bo ne rose ne dežja, razen na mojo besedo.« 2 Nato se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: 3 »Pojdi od tod, kreni na vzhod in se skrij ob potoku Kerítu, ki je vzhodno od Jordana! 4 Iz potoka boš pil in krokarjem sem zapovedal, da te bodo tam hranili.« 5 Šel je in storil po Gospodovi besedi; odšel je in bival ob potoku Kerítu, ki je vzhodno od Jordana. 6 Krokarji so mu prinašali kruh in meso zjutraj in kruh in meso zvečer, iz potoka pa je pil.

7 Čez nekaj časa je potok usahnil, ker v deželi ni bilo dežja. 8 Tedaj se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: 9 »Vstani in pojdi v Sarepto, ki pripada Sidónu, in ostani tam! Glej, zapovedal sem neki vdovi tam, da te bo hranila.« 10 Vstal je torej in šel v Sarepto. Ko je prišel do mestnih vrat, glej, je bila tam vdova, ki je nabirala drva. Zaklical je za njo in rekel: »Prinesi mi, prosim, malo vode v vrču, da bom pil!« 11 Ko je šla, da mu jo prinese, je zaklical za njo in rekel: »Prinesi mi, prosim, še kos kruha v roki!« 12 Rekla je: »Kakor živi Gospod, tvoj Bog, nič pečenega nimam, samo prgišče moke v loncu in malo olja v vrču. In glej, nabiram suhljad, da pojdem in pripravim to zase in za sina, da bova pojedla in potem umrla.« 13 Elija ji je rekel: »Ne boj se; pojdi in pripravi, kakor si rekla, vendar naredi iz tega najprej meni kolaček in mi ga prinesi; sebi in svojemu sinu pa ga boš pripravila potem. 14 Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod poslal dež na zemljo.‹« 15 Šla je in storila po Elijevi besedi. In dan za dnem so imeli jesti, ona, on in njena družina. 16 Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo, po besedi, ki jo je Gospod govoril po Eliju.

17 Zatem se je zgodilo, da je zbolel sin te žene, hišne gospodinje. Njegova bolezen je tako napredovala, da že ni več dihal. 18 Rekla je torej Eliju: »Kaj hočeš od mene, Božji mož? Prišel si k meni, da me spomniš na mojo krivdo in mi usmrtiš sina.« 19 Rekel ji je: »Daj mi svojega sina!« In vzel ji ga je iz naročja, ga nesel v gornjo izbo, kjer je stanoval, in ga položil v svojo posteljo. 20 Nato je klical h Gospodu: »Gospod, moj Bog, mar hočeš spraviti v nesrečo celo to vdovo, pri kateri gostujem, in ji usmrtiti sina?« 21 Zleknil se je trikrat čez dečka in klical h Gospodu: »Gospod, moj Bog, prosim, naj se vrne dih življenja tega otroka v njegovo notranjost!« 22 In Gospod je uslišal Elijev klic: dih otrokovega življenja se je vrnil v njegovo notranjost in tako je oživel. 23 Elija je vzel otroka, ga prinesel iz gornje izbe v hišo in ga izročil materi; Elija je rekel: »Glej, tvoj sin živi!« 24 Žena pa je rekla Eliju: »Zdaj vem, da si Božji mož in da je Gospodova beseda v tvojih ustih resnica.«

1 Veliko dni zatem, v tretjem letu, se je Eliju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Pojdi, pokaži se Ahábu; poslal bom namreč dež na zemljo.« 2 Elija je šel, da se pokaže Ahábu. Tedaj je bila v Samariji huda lakota. 3 Aháb je zato poklical dvornega oskrbnika Obadjája; Obadjá pa je zelo častil Gospoda: 4 ko je Jezabela iztrebljala Gospodove preroke, je vzel sto prerokov, jih skril po petdeset v votlino in jih hranil s kruhom in z vodo. 5 Aháb je torej rekel Obadjáju: »Pojdi po deželi k vsem studencem in potokom! Morda le najdemo kaj trave, da preživimo konje in mezge in ne bo treba živali pobiti.« 6 Razdelila sta si deželo, da jo prehodita. Aháb je sam krenil po eni poti, Obadjá pa je sam krenil po drugi.

7 Ko je bil Obadjá na poti, glej, mu je prišel naproti Elija. Brž ko ga je spoznal, je padel na obraz in rekel: »Si ti, moj gospod Elija?« 8 Rekel mu je: »Sem. Pojdi, reci svojemu gospodarju: ›Glej, Elija je tu!‹« 9 On pa je rekel: »Kaj sem zagrešil, da daješ svojega služabnika Ahábu v roke, da me usmrti? 10 Kakor živi Gospod, tvoj Bog: ni ne naroda ne kraljestva, kamor bi moj gospodar ne bil poslal, da te poiščejo. In če so rekli: ›Ni ga!‹, je od tistega kraljestva ali naroda zahteval zaprisego, da te niso našli. 11 In zdaj praviš: ›Pojdi, reci svojemu gospodarju: Glej, Elija je tu!‹ 12 Kakor hitro bom odšel od tebe, te bo Gospodov duh odnesel ne vem kam. In če te grem Ahábu naznanit, pa te ne najde, me bo ubil. In vendar tvoj služabnik časti Gospoda od mladih nog. 13 Ali mojemu gospodu ni bilo sporočeno, kaj sem storil, ko je Jezabela pobijala Gospodove preroke? Da sem skril sto izmed Gospodovih prerokov, po petdeset in petdeset v votlino in jih hranil s kruhom in z vodo? 14 In zdaj mi praviš: ›Pojdi, reci svojemu gospodarju: Glej, Elija je tu!‹ Saj me bo ubil!« 15 Elija pa je rekel: »Kakor živi Gospod nad vojskami, pred katerim stojim: še danes se mu pokažem!« 16 Obadjá je odšel Ahábu naproti in mu je sporočil. In Aháb je šel Eliju naproti.

17 Ko je Aháb zagledal Elija, je rekel: »Si to ti, ki spravljaš Izraela v nesrečo?« 18 On pa je rekel: »Nisem jaz spravil Izraela v nesrečo, temveč ti in hiša tvojega očeta, ker ste zapustili Gospodove zapovedi in si šel za Báali. 19 Zdaj pa pošlji ukaz, naj se zbere pri meni na gori Karmelu ves Izrael, tudi štiristo petdeset Báalovih prerokov in štiristo Ašerinih prerokov, ki jedo za Jezabelino mizo!«

20 Aháb je poslal sle k vsem Izraelovim sinovom in zbral preroke na gori Karmelu. 21 Elija je stopil pred vse ljudstvo in rekel: »Doklej boste omahovali na dve strani? Če je Bog Gospod, hodite za njim; če pa je Báal, hodite za njim!« A ljudstvo mu ni nič odgovorilo. 22 Elija je tedaj rekel ljudstvu: »Samo jaz sem ostal izmed Gospodovih prerokov, Báalovih prerokov pa je štiristo petdeset. 23 Naj nam dajo dva junca. Ti naj si izberejo enega, ga razsekajo in položijo na drva, ognja pa naj ne podtikajo. Potem bom jaz pripravil drugega junca in ga položil na drva, ognja pa ne bom podtaknil. 24 Kličite ime svojega boga, jaz pa bom klical Gospodovo ime: tisti bog, ki bo odgovoril z ognjem, je res Bog.« Vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »To je dobra beseda!« 25 Elija je torej rekel Báalovim prerokom: »Izberite si junca in ga pripravite prvi, ker vas je veliko! Kličite ime svojega boga, ognja pa ne podtikajte!« 26 Vzeli so junca, ki jim ga je dodelil, ga pripravili, klicali Báalovo ime od jutra do poldneva in prosili: »Báal, usliši nas!« Pa ni bilo ne glasu ne odgovora. In poplesovali so okrog oltarja, ki so ga naredili. 27 Opoldne se je Elija norčeval iz njih in rekel: »Vpijte na ves glas, saj je vendar bog! Se je že kam zamislil ali se odstranil ali pa ima kakšno pot; morda spi, pa se bo prebudil.« 28 Vpili so torej na ves glas in se, kakor je pri njih navada, zbadali z noži in s sulicami, da je po njih tekla kri. 29 Ko je minil poldan, so v blodnjah prerokovali do časa, ko se opravlja jedilna daritev. Vendar ni bilo ne glasu ne odgovora ne uslišanja.

30 Tedaj je Elija rekel vsemu ljudstvu: »Pridite k meni!« Ko je vse ljudstvo prišlo k njemu, je popravil Gospodov oltar, ki je bil razdrt. 31 Elija je vzel dvanajst kamnov po številu rodov sinov Jakoba, ki se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Izrael bo tvoje ime!« 32 S kamni je zgradil oltar za Gospodovo ime, okoli oltarja pa je naredil jarek, ki bi držal kaka dva mernika žita. 33 Naložil je drva, razsekal junca in ga položil na drva. 34 Nato je rekel: »Napolnite štiri vrče z vodo in jo zlijte na žgalno daritev in na drva!« Potem je velel: »Storite to še enkrat!« Ko so to napravili še enkrat, je ukazal: »Storite še tretjič!« In storili so še tretjič, 35 tako da je voda tekla okrog oltarja. Tudi jarek je bil poln vode.

36 Ob uri, ko se opravlja jedilna daritev, je pristopil prerok Elija in rekel: »Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Izraelov, naj se danes spozna, da si ti Bog v Izraelu in jaz tvoj služabnik in da sem vse to storil po tvoji besedi! 37 Usliši me, Gospod, usliši, da bo to ljudstvo spoznalo, da si ti, Gospod, Bog in da ti spreobračaš njihova srca!« 38 Tedaj je padel Gospodov ogenj z neba in použil žgalno daritev in drva, kamne in prst ter popil vodo v jarku. 39 Vse ljudstvo, ki je to videlo, je padlo na obraz in reklo: »Gospod je Bog, Gospod je Bog!« 40 Elija pa jim je rekel: »Primite Báalove preroke, nobeden izmed njih naj ne uide!« Prijeli so jih in Elija jih je dal odpeljati k potoku Kišónu in jih tam pobiti.

41 Elija je nato rekel Ahábu: »Pojdi gor, jej in pij, kajti že se sliši šumenje dežja!« 42 In Aháb je šel jest in pit. Elija pa se je povzpel proti vrhu Karmela, pokleknil na tla in del obraz med kolena. 43 Potem je rekel služabniku: »Pojdi gor in poglej proti morju!« Šel je, pogledal in rekel: »Nič ni.« Rekel je: »Vrni se, sedemkrat!« 44 Ko je bilo sedmič, je rekel: »Glej, oblaček, majhen kakor moška dlan, vstaja iz morja.« Oni je rekel: »Pojdi gor, sporoči Ahábu: ›Zaprezi in se odpelji, da te ne zaustavi dež!‹« 45 Kakor bi trenil, se je nebo stemnilo zaradi oblakov in vetra in ulila se je ploha. Aháb je sédel na voz in krenil v Jezreél. 46 Nad Elijem pa je bila Gospodova roka; opasal si je ledja in tekel pred Ahábom vse do Jezreéla.

1 Aháb je povedal Jezabeli vse, kar je storil Elija, in kako je z mečem pobil vse preroke. 2 Jezabela pa je poslala k Eliju odposlanca s sporočilom: »Tako naj storijo bogovi in tako dodajo, če jutri obsoréj ne bom storila s tvojim življenjem, kakor je življenje enega izmed njih!« 3 Zbal se je, vstal in odšel, da si reši življenje.

Prišel je v Beeršébo na Judovem in tam pustil svojega služabnika, 4 sam pa je šel naprej v puščavo dan hoda. Prišel je in sédel pod samotno bodičevje; želel si je smrt in rekel: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje.« 5 Legel je in zaspal pod bodičevjem. A glej, dotaknil se ga je angel in mu rekel: »Vstani in jej!« 6 Ozrl se je in glej, pri njegovem vzglavju je bil hlebček na vročem kamenju pečenega kruha in vrč vode. Jedel je in pil pa spet legel. 7 Gospodov angel pa je prišel še drugič, se ga dotaknil in rekel: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!« 8 Vstal je, jedel in pil in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb. 9 Tam je prišel do votline in je tam prenočil.

In glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj delaš tu, Elija?« 10 Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.«

11 Pa je rekel: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu. 12 In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. 13 Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in rekel: »Kaj delaš tu, Elija?« 14 Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.« 15 Gospod mu je rekel: »Pojdi, vrni se po svoji poti proti puščavi Damaska; ko prideš tja, mazili Hazaéla za kralja nad Arámom, 16 Nimšíjevega sina Jehúja mazili za kralja nad Izraelom, Šafátovega sina Elizeja iz Abél Mehóle pa mazili za preroka namesto sebe! 17 Kdor bo ušel Hazaélovemu meču, ga bo usmrtil Jehú; in kdor bo ušel Jehújevemu meču, ga bo usmrtil Elizej. 18 Pustil pa jih bom v Izraelu sedem tisoč kot ostanek: vsa kolena, ki niso poklekovala pred Báalom, vsa usta, ki ga niso poljubljala.«