2
1 Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska.
2 Sedmi  Sam., gr., sir. Šesti. dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.
3 In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.
4 To je nastanek Db. To so rojstva, tj. rodovnik. neba in zemlje, ko sta bila ustvarjena.
Človek v raju
Na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo,
5 še ni bilo nobenega poljskega grmičja na zemlji in trava še ni rastla na polju, kajti Gospod Bog še ni pošiljal dežja na zemljo in ni še bilo človeka, da bi polje obdeloval.
6 Iz zemlje pa se je vzdigovala vlaga Gr. studenec; hebr. nejasno. in namakala vso površino polja.
7 Gospod Bog je iz zemeljskega prahu Hebr. ʼadamáh. izoblikoval človeka, Hebr. ʼadám. v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.
8 Gospod Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu in je tja postavil človeka, katerega je bil izoblikoval.
9 Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.
10 V Edenu je izvirala reka, da je namakala vrt; od tam pa se je delila v štiri glavne reke.
11 Ena od njih se imenuje Pišón. Ta teče okoli vse dežele Havíla, v kateri je zlato –
12 in zlato te dežele je dobro; tam je tudi bdelij in kamen oniks.
13 Drugi reki je ime Gihon. Ta teče okoli vse dežele Kuš.
14 Tretji reki je ime Tigris. Ta teče vzhodno od Asúrja. Četrta reka pa je Evfrat.
15 Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.
16 Gospod Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti,
17 le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.«
18 Gospod Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.«
19 Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek.
20 Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju, za človeka Db. za Adama. pa se ni našla pomoč, ki bi bila njemu primerna.
21 Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom.
22 Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil Db. zgradil. ženo in jo pripeljal k človeku.
23 Tedaj je človek rekel:
»To je končno kost iz mojih kosti
in meso iz mojega mesa;
ta se bo imenovala móžinja, Hebr. ʼiššáh, medtem ko je mož hebr. ʼiš.
kajti ta je vzeta iz moža.«
24 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.
25 Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.
Izgon iz raja
3
1 Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?«
2 In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva,
3 ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹«
4 Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla!
5 V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, Ali bogovi. poznala bi dobro in húdo.«
6 Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel.
7 Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov.
8 Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu.
9 Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?«
10 Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.«
11 Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?«
12 Človek je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.«
13 Gospod Bog je rekel ženi: »Kaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.«
14 Gospod Bog je rekel kači:
»Ker si to storila,
bodi prekleta med vso živino
in vsemi poljskimi živalmi.
Po trebuhu se boš plazila
in prah jedla
vse dni življenja.
15 Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo
ter med tvojim zarodom in njenim zarodom.
On bo prežal na tvojo glavo,
ti pa boš prežala na njegovo peto.«
16 Ženi pa je rekel:
»Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti
in v bolečinah boš rojevala otroke.
Po možu boš hrepenela,
on pa bo gospodoval nad teboj.«
17 In človeku Db. Adamu. je rekel:
»Ker si poslušal glas svoje žene
in jedel z drevesa,
o katerem sem ti zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹
naj bo zaradi tebe prekleta zemlja;
s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja.
18 Trnje in osat ti bo rodila
in jedel boš poljsko rastlinje.
19 V potu svojega obraza
boš jedel kruh,
dokler se ne povrneš v zemljo,
kajti iz nje si bil vzet.
Zares, prah si
in v prah se povrneš.«
20 Človek je imenoval svojo ženo Eva, V hebr. je beseda Eva podobna besedi življenje. ker je postala mati vseh živih.
21 Gospod Bog je naredil človeku Db. Adamu. in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel.
22 Tedaj je Gospod Bog rekel: »Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, saj pozna dobro in húdo. Da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z drevesa življenja ter jedel in živel na veke!«
23 In Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet.
24 Izgnal je človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj, Db. plamen bliskajočega se meča ali plamen meča, ki se obrača sem in tja. da bi stražili pot do drevesa življenja.
|
