|
8
1 Bog pa se je spomnil Noeta, vseh zveri in živine, ki je bila z njim v ladji. Storil je, da je zapihal veter prek zemlje, in vode so začele upadati.
2 Zaprli so se studenci globin in nebesne zapornice in ponehal je dež z neba.
3 Polagoma so vode odtekale z zemlje, po sto petdesetih dneh so začele upadati.
4 Sedemnajsti dan sedmega meseca je ladja obstala na ararátskih gorah.
5 Vode so še naprej upadale vse do desetega meseca; prvi dan desetega meseca so se prikazali vrhovi gora.
6 Preteklo je še štirideset dni in Noe je odprl lino, ki jo je naredil na ladji,
7 in izpustil krokarja. Ta je odletel, a se je vračal in spet vzletaval, dokler vode na zemlji niso usahnile.
8 Nato je Noe spustil golobico, da bi ugotovil, ali so vode odtekle s površja zemlje.
9 Toda golobica ni našla počivališča, kamor bi stopila, in vrnila se je k njemu v ladjo, kajti voda je še vedno prekrivala zemljo. Iztegnil je roko, jo prijel in spravil k sebi v ladjo.
10 Počakal je še sedem dni in nato je spet poslal golobico iz ladje.
11 Proti večeru se je golobica vrnila in glej, v kljunu je imela zeleno oljčno vejico. Zdaj je Noe vedel, da so vode na zemlji upadle.
12 Počakal je še sedem dni. Spet je spustil golobico, a se ni več vrnila.
13 Prvi dan prvega meseca v šeststoprvem letu so vode izginile z zemlje. Noe je odkril streho na ladji, pogledal in glej, površina zemlje se je začela sušiti.
14 Sedemindvajseti dan drugega meseca je bila zemlja suha.
15 Bog je spregovoril Noetu in rekel:
16 »Pojdi iz ladje ti in tvoja žena, tvoji sinovi in žene tvojih sinov!
17 S teboj naj odidejo vse živali, ki so pri tebi, od vsega mesa: ptice, živina in vsa laznina, ki se plazi po zemlji. Razkropijo naj se po zemlji, naj se plodijo in množijo na njej!«
18 Noe je torej stopil ven, prav tako njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov.
19 Vse živali, vsa laznina in vse ptice, vse, kar se giblje na zemlji, je šlo iz ladje po svojih rodovih.
Bog sklene zavezo z ljudmi in živalmi
20 Noe je postavil Gospodu oltar in vzel od vse čiste živine in od vseh čistih ptic ter daroval žgalne daritve na oltarju.
21 Gospod je zaduhal prijetni vonj in Gospod je rekel v svojem srcu: »Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka, kajti mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti. Ne bom več udaril vsega živega, kakor sem storil.
22 Dokler bo trajala zemlja –
ne setev ne žetev, ne mraz ne vročina,
ne poletje ne zima, ne dan ne noč
ne bodo prenehali.«
|
