1 Vemo namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna. 2 Zato tudi v tem svojem stanju vzdihujemo in si želimo kar povrh obleči svoje bivališče, ki je iz nebes, 3 seveda le, če se izkažemo, da nismo goli, ko se slečemo. 4 Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in teži nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi oblekli kar povrh, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo. 5 Tisti pa, ki nas je za to pripravil, je Bog, ki nam je dal poroštvo Duha.

1 Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. 2 In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.