1 Zgodilo se je tudi, da so prijeli sedem bratov z njihovo materjo vred. Kralj jih je hotel prisiliti, da bi okusili svinjsko meso, ki je bilo prepovedano, zato je ukazal, naj jih pretepajo z biči in žilavkami. 2 Eden med njimi pa je spregovoril v imenu drugih in rekel takole: »Kaj nas hočeš vprašati in izvedeti od nas? Pripravljeni smo rajši umreti kakor prekršiti postave naših očetov.«

3 Kralj je pobesnel in ukazal razbeliti ponve in kotle. 4 Ko so bile posode razžarjene, je ukazal, naj tistemu, ki je govoril za brate, odrežejo jezik, snamejo po skitskem običaju kožo z glave in mu odsekajo okončine, in to pred očmi drugih bratov in matere. 5 Ko je bil popolnoma pohabljen, a je še dihal, ga je ukazal primakniti k ognju in ga cvreti v ponvi. In medtem ko se je sopara širila okrog ponve, so se drugi skupaj z materjo medsebojno spodbujali k junaški smrti. Takole so govorili: 6 »Gospod Bog vidi vse to in v resnici čuti usmiljenje do nas, kakor je Mojzes razodel v pesmi, ki odkrito pričuje, rekoč: ›Usmilil se bo svojih služabnikov.‹«

7 Potem ko je prvi tako umrl, so privedli na mučenje drugega. Z glave so mu potegnili kožo z lasmi vred in ga vprašali: »Ali hočeš jesti, preden ti obdelamo telo kos za kosom?« 8 On pa je odgovoril v jeziku svojih očetov in rekel: »Ne!« Zato je tudi on pretrpel po vrsti iste muke kakor prvi. 9 Ko pa je prišel do zadnjega zdihljaja, je rekel: »Ti, nizkotnež, nam jemlješ sedanje življenje, toda kralj sveta nas bo obudil in nas oživil za večno oživetje življenja, ker umiramo za njegove postave.«

10 Za njim je bil mučen tretji. Takoj je pomolil jezik, kakor so ukazali, neustrašno iztegnil roke 11 in plemenito izjavil: »Te ude sem dobil od neba, zaradi njegovih postav jih zaničujem in od njega jih upam spet dobiti.« 12 Celo kralja in njegovo spremstvo je pretresla srčnost tega mladeniča, ki je deval v nič svoje bolečine.

13 Ko je umrl tudi ta, so prav tako grozovito trpinčili četrtega. 14 Preden je izdihnil, je rekel: »Bolj se splača umreti od človeških rok v pričakovanju, da nas bo Bog spet obudil, kakor je obljubil. Zate pa vstajenja ne bo!«

15 Potem so pripeljali petega in ga mučili. 16 Ozrl se je na kralja in rekel: »Ker imaš oblast nad ljudmi, delaš, kar hočeš, čeprav si umrljiv. Toda nikar ne misli, da je Bog zapustil naš rod. 17 Kar počakaj in videl boš njegovo veličastno moč, kako bo udarila tebe in tvoj zarod!«

18 Za njim so pripeljali šestega. Umirajoč je rekel: »Nikar si ne delaj praznih utvar! Zakaj mi trpimo te muke zaradi samih sebe, ker smo grešili proti svojemu Bogu. Zato so se zgodile te stvari, vredne čudenja. 19 Ti pa nikar ne misli, da boš ostal nekaznovan, ko si se lotil vojne zoper Boga!«

20 Največjega občudovanja in najžlahtnejšega spomina pa je bila vredna mati. V enem samem dnevu je videla umreti svojih sedem sinov, a je to hrabro prenesla, ker je upala v Gospoda. 21 Bila je polna žlahtnega duha, hranila je svojo žensko nežnost z moškim pogumom in vsakega izmed njih spodbujala v jeziku očetov. Govorila jim je: 22 »Ne vem, kako ste nastali v mojem telesu. Tudi vam nisem jaz dala duha in življenja. Prav tako nisem jaz sestavila prvin, iz katerih je vsak izmed vas. 23 In tako vam bo Stvarnik sveta, ki je izoblikoval človeka ob rojstvu in si zamislil nastanek vseh stvari, v svojem usmiljenju spet podaril duha in življenje, ker zdaj sami sebe prezirate zaradi njegovih postav.«

24 Antíoh je mislil, da ga zaničuje. V njenih besedah je slutil žalitev. Toda pri življenju je še ostajal najmlajši brat. Kralj ga ni samo spodbudno nagovoril, marveč mu je tudi s prisego zagotovil, da ga bo napravil bogatega in srečnega, ga imel za prijatelja in mu zaupal pomembne službe, če se odpove izročilu očetov. 25 Mladenič se ni prav nič zmenil za njegove besede. In tako je kralj poklical mater in ji priporočil, da naj fantu svetuje, naj se reši. 26 Po dolgem prigovarjanju je privolila v to, da bo skušala prepričati sina. 27 Sklonila se je k njemu, se norčevala iz okrutnega trinoga in takole rekla v jeziku očetov: »Sin, bodi usmiljen do mene! Devet mesecev sem te nosila v svojem telesu, tri leta sem te dojila, hranila in vzgajala, dokler nisi tako dorastel. V vsem sem skrbela zate. 28 Prosim te, otrok, ozri se po nebu in po zemlji, oglej si vse, kar je na njiju, in spoznaj, da Bog teh stvari ni ustvaril iz bivajočih stvari in da tako nastaja tudi človeški rod. 29 Nikar se ne ustraši tega rablja, ampak se pokaži vrednega svojih bratov in sprejmi smrt, da te bom po usmiljenju spet našla skupaj s tvojimi brati!«

30 Komaj je nehala, je mladenič rekel: »Kaj čakate? Kraljevega ukaza ne bom ubogal. Pač pa bom ubogal ukaz postave, ki je bila po Mojzesu dana našim očetom. 31 Ti, ki si si izmislil vsakršno hudobijo proti Hebrejcem, pa ne boš ubežal Božjim rokam. 32 Če trpimo mi, trpimo zaradi svojih pregreh. 33 Toda če se je naš Gospod, ki živi, za kratek čas razsrdil, da bi nas kaznoval in vzgojil, se bo spet spravil s svojimi služabniki. 34 Ti pa, brezbožnež in umazanec, da ni enakega med ljudmi, se ne napihuj v prazno in se ne predajaj negotovim upom, ko vzdiguješ roko nad nebeške otroke. 35 Nisi še namreč ubežal sodbi Vladarja vsega, vsevidnega Boga. 36 Ti moji bratje po Božji obljubi uživajo večno življenje, potem ko so prestali kratko trpljenje. Ti pa boš za svojo objestnost po Božji sodbi dobil pravično kazen. 37 Jaz prav tako kakor moji bratje darujem svoje telo in svojo dušo za postavo očetov in kličem Bogu, naj se čim prej izkaže milosrčnega našemu narodu, tebe pa naj s stiskami in udarci prisili k priznanju, da je edino on Bog. 38 Naj se jeza Vladarja vsega, ki je po pravici prišla nad ves naš rod, ustavi na meni in na mojih bratih!«

39 Kralj, ves iz sebe od besa, je s fantom ravnal še okrutneje kakor z drugimi, ker mu je bilo norčevanje preveč grenko. 40 Ta fant se je torej poslovil od življenja neomadeževan in s popolnim zaupanjem v Gospoda.

41 Zadnja je za svojimi sinovi umrla mati.