Če kdo zasači tatu pri vlomu in ga udari, da umre, nima krivde prelite krvi. 2 Če pa je sonce že vzšlo nad njim, ima krivdo prelite krvi. – Tat mora dati odškodnino; če nima ničesar, naj ga prodajo za vrednost ukradenega blaga. 3 Če najdejo tisto, kar je ukradel, še živo v njegovi roki, najsi bo vol, osel ali ovca, naj povrne dvojno.

4 Kadar kdo pase na polju ali v vinogradu in spusti svojo živino, da popase polje drugega, naj da kot odškodnino najboljše od svojega polja in najboljše od svojega vinograda.

5 Kadar nastane ogenj in zažge trnje in zgori kopica snopja ali stoječe žito ali polje, naj škodo povrne tisti, ki je zanetil ogenj.

6 Kadar kdo da v hrambo svojemu bližnjemu denar ali predmete, pa je iz njegove hiše ukradeno, naj tat, če ga najdejo, povrne dvojno. 7 Če pa tatu ne najdejo, naj se hišni gospodar približa Bogu, češ da ni iztegnil roke po blagu svojega bližnjega. 8 Pri vsakem sporu glede lastnine, pa naj gre za vola, osla, ovco, ogrinjalo ali za katero koli izgubljeno reč, o kateri se pravi »to je tisto«, naj pride zadeva obeh pred Boga. Tisti, ki ga Bog razglasi za krivega, naj svojemu bližnjemu povrne dvojno.

9 Kadar kdo da svojemu bližnjemu v varstvo osla ali vola ali ovco ali katero koli živinče, pa ta pogine ali se polomi ali ga odpeljejo, ne da bi kdo videl, 10 naj prisega pri Gospodu odloči med obema, da res ni iztegnil roke po blagu svojega bližnjega; gospodar mora to sprejeti, oni pa ni dolžan dati odškodnine. 11 Če pa mu je bilo ukradeno, mora dati gospodarju odškodnino. 12 Če je bilo kaj raztrgano od zveri, naj to prinese za dokaz; za raztrgano pa mu ni treba dati odškodnine.

13 Kadar si kdo sposodi od svojega bližnjega živinče, pa se to polomi ali pogine, ne da bi bil gospodar zraven, naj da odškodnino. 14 Če je bil gospodar zraven, ni treba dati odškodnine; če je najemnik, naj gre od njegove plače.

15 Kadar kdo zapelje še ne zaročeno devico in leži z njo, mora plačati ženitno odkupnino in jo vzeti za ženo.

14 Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. 15 Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«

15 »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. 16 Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. 17 Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.

18 Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

19 »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. 20 Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«

21 Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« 22 Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

23 Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. 24 Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. 25 Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. 26 Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ 27 Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. 28 Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ 29 Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ 30 Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. 31 Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. 32 Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. 33 Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ 34 In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. 35 Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

12 Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. 13 Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. 14 Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.