1 Odpravili so se na pot iz Elíma in petnajsti dan drugega meseca po odhodu iz egiptovske dežele je vsa skupnost Izraelovih sinov prišla v Sinsko puščavo, ki je med Elímom in Sinajem. 2 Vsa skupnost Izraelovih sinov je v puščavi godrnjala čez Mojzesa in Arona. 3 Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse to občestvo!«

4 Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, pošiljal vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi vsak dan nabirat za en dan hrane, da ga preizkusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne. 5 Ko pa bodo šesti dan pripravili, kar so prinesli, bo dvakrat toliko, kolikor bodo dnevno nabrali.« 6 Mojzes in Aron sta rekla vsem Izraelovim sinovom: »Zvečer boste spoznali, da vas je Gospod izpeljal iz egiptovske dežele, 7 in zjutraj boste videli Gospodovo veličastvo, ker je slišal vaše godrnjanje čez Gospoda; a kaj sva midva, da godrnjate čez naju?« 8 In Mojzes je rekel: »Po tem, da vam bo dal Gospod zvečer jesti mesa in zjutraj kruha do sitega, boste spoznali, da je Gospod slišal vaše godrnjanje, s katerim godrnjate čezenj. A kaj sva midva? Ni čez naju vaše godrnjanje, ampak čez Gospoda.«

9 Mojzes je rekel Aronu: »Reci vsej skupnosti Izraelovih sinov: ›Stopite pred Gospoda, kajti slišal je vaše godrnjanje!‹« 10 Ko je Aron govoril vsej skupnosti Izraelovih sinov, so se obrnili proti puščavi, in glej, Gospodovo veličastvo se je prikazalo v oblaku. 11 Tedaj je Gospod spregovoril Mojzesu in rekel: 12 »Slišal sem, kako godrnjajo Izraelovi sinovi; spregovôri jim in reci: ›Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste najedli kruha in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.‹«

13 Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je ležala rosa okoli njega. 14 Ko pa je rosa izhlapela, se je na puščavi pokazalo na tleh nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana. 15 Ko so Izraelovi sinovi to videli, so govorili drug drugemu: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj to je. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti. 16 Gospod je zapovedal tole: ›Vsak naj nabere tega, kolikor potrebuje, en jerbas za vsakega, po številu vaših duš. Vsak naj vzame za tiste, ki so v njegovem šotoru.‹« 17 In Izraelovi sinovi so storili tako; nabrali so nekateri več, drugi manj. 18 Merili so na jerbas; kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor malo, ni imel premalo; vsak je nabral, kolikor je potreboval. 19 Mojzes jim je rekel: »Nihče naj od tega ne pušča do jutra!« 20 Pa niso poslušali Mojzesa; nekateri so del tega pustili do jutra, pa je postalo črvivo in se je usmradilo. Zato se je Mojzes razjezil nanje.

21 Tako so nabirali jutro za jutrom, vsak, kolikor je potreboval; ko pa je sonce začelo pripekati, se je stajalo.

22 Šesti dan so nabrali dvakrat toliko kruha, dva jerbasa za vsakega. Tedaj so prišli vsi poglavarji skupnosti in to povedali Mojzesu. 23 Rekel jim je: »To je tisto, kar je naročil Gospod: Jutri je praznik počitka, sobota, posvečena Gospodu; specite, kar je treba speči, in skuhajte, kar je treba skuhati; vse pa, kar ostane, denite na stran, da se prihrani do jutra!« 24 In deli so to na stran do jutra, kakor je Mojzes zapovedal, pa se ni usmradilo in črvov ni bilo v njem. 25 Tedaj je Mojzes rekel: »Jejte to danes, kajti danes je sobota za Gospoda; danes tega ne boste našli na polju. 26 Šest dni to nabirajte, sedmi dan pa je sobota, ta dan ne bo nič.« 27 Sedmi dan so šli nekateri izmed ljudstva nabirat, pa niso nič našli. 28 Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Do kdaj se boste branili izpolnjevati moje zapovedi in postave? 29 Vidite, da vam je Gospod dal soboto; zato vam daje šesti dan kruha za dva dni. Vsak naj ostane doma, kjer je, nihče naj sedmi dan ne hodi iz svojega kraja!« 30 Ljudstvo je torej sedmi dan počivalo.

31 Izraelova hiša je temu kruhu dala ime mana; bila je bela kakor koriandrovo seme in imela je okus po medenem kolaču.

32 Mojzes je rekel: »To je zapovedal Gospod: ›Napolnite en jerbas s tem in ga shranite za prihodnje rodove, da bodo videli kruh, ki sem vam ga dal jesti v puščavi, ko sem vas izpeljal iz egiptovske dežele!‹« 33 Potem je Mojzes rekel Aronu: »Vzemi posodo in deni vanjo poln jerbas mane ter jo postavi pred Gospoda, da se shrani za prihodnje rodove!« 34 Aron je storil, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, in postavil posodo pred pričevanje v shrambo.

35 Izraelovi sinovi so jedli mano štirideset let, dokler niso prišli v deželo, kjer so se mogli naseliti; jedli so mano, dokler niso prišli do meje kánaanske dežele.

36 Jerbas je deseti del škafa.