12 Mojzes je rekel Gospodu: »Glej, ti mi praviš: ›Popelji to ljudstvo!‹ Nisi mi pa razodel, koga pošlješ z menoj. In vendar si rekel: ›Poznam te po imenu in našel si milost v mojih očeh.‹ 13 Če sem torej res našel milost v tvojih očeh, mi pokaži, prosim, svoje poti, da te spoznam in tako najdem milost v tvojih očeh! In upoštevaj, da je ta narod tvoje ljudstvo!« 14 In je rekel: »Moje obličje bo šlo in naklonil ti bom počitek.« 15 Mojzes mu je rekel: »Če tvoje obličje ne bo šlo, nas nikar ne vôdi od tod! 16 Le po čem naj spoznam, da smo našli milost v tvojih očeh jaz in tvoje ljudstvo? Ali ne po tem, da hodiš z nami in smo tako jaz in tvoje ljudstvo odlikovani izmed vseh ljudstev, ki so na zemlji?« 17 Gospod je rekel Mojzesu: »To, kar si rekel, bom tudi storil; kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu.«

18 Potem je Mojzes rekel: »Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!« 19 Rekel je: »Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in klical bom pred teboj ime Gospod. Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.« 20 Nato je rekel: »Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.«

21 Potem je Gospod rekel: »Glej, tu je mesto pri meni; stopi na skalo! 22 Ko pojde moje veličastvo mimo, te bom postavil v razpoko v skali in te pokril z roko, dokler ne bom mimo. 23 Ko bom potem odmaknil roko, me boš videl v hrbet, mojega obličja pa ne more videti nihče.«