1 Ko je David odšel nekoliko dalje od vrha, glej, mu pride nasproti Mefibóšetov služabnik Cibá z dvema osedlanima osloma, ki sta nosila dvesto hlebov, sto posušenih grozdov, sto poletnih sadežev in meh vina. 2 Kralj je rekel Cibáju: »Kaj hočeš s tem?« Cibá je rekel: »Osla sta za ježo kraljevi družini, kruh in sadje mladeničem za jed, vino pa za pijačo tistim, ki bodo omagali v puščavi.« 3 Kralj je dalje rekel: »Kje pa je sin tvojega gospoda?« Cibá je rekel kralju: »Glej, ostal je v Jeruzalemu, kajti rekel je: ›Danes mi bo Izraelova hiša vrnila kraljestvo mojega očeta.‹« 4 Kralj je rekel Cibáju: »Glej, tvoje naj bo vse, kar ima Mefibóšet.« Cibá je rekel: »Padam na kolena; naj najdem milost v tvojih očeh, moj gospod kralj.«

5 Ko je kralj David prišel do Bahuríma, glej, je prišel od tam mož iz rodbine Savlove hiše, Gerájev sin, po imenu Šimí; medtem ko je hodil, je ves čas preklinjal. 6 Lučal je kamenje na Davida in na vse služabnike kralja Davida, kljub temu da so bili na njegovi desni in levi vse ljudstvo in vsi veljaki. 7 Tako je Šimí preklinjajoč govoril: »Izgini! Izgini, krvoločnež in ničvrednež! 8 Gospod je obrnil proti tebi vso kri Savlove hiše, namesto katerega si postal kralj. Gospod je dal kraljestvo v roko tvojemu sinu Absalomu, tebe, glej, pa je zadela nesreča, ker si krvoločnež.«

9 Cerújin sin Abišáj je rekel kralju: »Zakaj ta mrtvi pes preklinja mojega gospoda kralja? Naj grem tja in mu odsekam glavo.« 10 Kralj pa je rekel: »Kaj imam z vama, Cerújina sinova? Naj tako preklinja, kajti če mu je Gospod rekel: ›Prekolni Davida!‹ kdo mu bo rekel: ›Zakaj to delaš?‹« 11 Potem je David rekel Abišáju in vsem svojim služabnikom: »Glej, moj sin, ki je prišel iz mojega telesa, mi streže po življenju, toliko bolj zdaj ta Benjaminovec! Pustite ga, naj preklinja, kajti Gospod mu je rekel. 12 Morda se ozre Gospod na mojo nesrečo in mi Gospod povrne z dobrim namesto njegove kletve ta dan.«

13 In David je šel naprej po poti s svojimi ljudmi, Šimí pa je šel po pobočju gore poleg njega. Grede je preklinjal, lučal vanj kamenje in vzdigoval prah. 14 Kralj in vsi ljudje, ki so bili z njim, so dospeli upehani. Tam se je odpočil.

15 Absalom in vse ljudstvo, Izraelovi možje, so prišli v Jeruzalem. Z njim je bil tudi Ahitófel. 16 Ko je Davidov prijatelj Arkéjec Hušáj prišel k Absalomu, je rekel Absalomu: »Živel kralj! Živel kralj!« 17 Absalom pa je rekel Hušáju: »Je to tvoja ljubezen do tvojega prijatelja? Zakaj nisi šel s svojim prijateljem?« 18 Hušáj pa je rekel Absalomu: »Ne. Kajti tistemu, ki ga je izvolil Gospod in to ljudstvo in vsi Izraelovi možje, njemu bom pripadal in z njim bom ostal. 19 In drugič, komu naj služim? Ali ne njegovemu sinu? Kakor sem služil pred tvojim očetom, tako bom pred teboj.«

20 Absalom je rekel Ahitófelu: »Posvetujte se, kaj naj storimo.« 21 Ahitófel je rekel Absalomu: »Pojdi k stranskim ženam svojega očeta, ki jih je pustil, da bi varovale hišo. Ko bo ves Izrael slišal, da si se pristudil svojemu očetu, se bodo okrepile roke vsem, ki so s teboj.« 22 Absalomu so na strehi razpeli šotor in šel je k stranskim ženam svojega očeta pred očmi vsega Izraela. 23 Svèt, ki ga je Ahitófel dajal tiste dni, je bil, kakor če bi vprašali Božjo besedo. Toliko je veljal vsak Ahitófelov svèt tako pri Davidu kakor pri Absalomu.