1 Fest je tri dni po tem, ko je prevzel upravo province, odpotoval iz Cezareje v Jeruzalem. 2 Véliki duhovniki in judovski prvaki so se oglasili pri njem z obtožbami zoper Pavla in ga prosili, 3 naj jim izkaže naklonjenost, tako da bi dal Pavla prepeljati v Jeruzalem; pripravljali so se namreč, da ga spotoma iz zasede umorijo. 4 Fest pa jim je odgovoril, da ostane Pavel zaprt v Cezareji; tja da namerava tudi sam nemudoma odpotovati. 5 »Vaši veljaki lahko odpotujejo z mano,« je rekel, »in če ima mož kaj slabega na vesti, ga lahko obtožijo.«

6 Med njimi ni ostal dlje kot osem ali deset dni, nato se je vrnil v Cezarejo. Naslednje jutro je sédel na sodni stol in ukazal, naj Pavla privedejo predenj. 7 Ko se je Pavel prikazal, so ga obstopili Judje, ki so prišli iz Jeruzalema, in izrekli zoper njega veliko hudih obtožb, vendar jih niso mogli dokazati. 8 Pavel se je branil: »Z ničimer se nisem pregrešil ne zoper judovsko postavo ne zoper tempelj ne zoper cesarja.« 9 Fest se je hotel Judom prikupiti, zato je Pavlu odgovoril z besedami: »Ali si pripravljen iti v Jeruzalem, da se tvoja zadeva razsodi tam v moji navzočnosti?« 10 Pavel je odgovoril: »Pred cesarjevim sodnim stolom stojim in tu se mora razsoditi moja zadeva. Judom nisem storil krivice, in ti to tudi prav dobro veš. 11 Če sem kriv in če sem storil hudodelstvo, zaradi katerega zaslužim smrt, se ne branim umreti. Če pa so njihove obtožbe neresnične, me nihče ne more njim izročiti. Na cesarja se sklicujem!« 12 Tedaj se je Fest pogovoril s svetovalci in odvrnil: »Na cesarja si se skliceval, pred cesarja pojdeš!«

13 Čez nekaj dni sta prišla kralj Agripa in Bereníka v Cezarejo na vljudnostni obisk k Festu. 14 Ko sta se več dni mudila tam, je Fest kralju razložil Pavlovo zadevo z besedami: »Feliks je pustil v ječi nekega moža. 15 Ko sem prišel v Jeruzalem, so se zaradi njega oglasili pri meni véliki duhovniki in judovski starešine in so zahtevali njegovo obsodbo. 16 Odgovoril sem jim: ›Rimljani nimajo navade, da bi kakega človeka izročali, preden se obtoženec ni soočil s tožitelji in dokler ni imel priložnosti, da bi se branil pred obtožbami.‹ 17 Ko so se zbrali tukaj, nisem izgubljal časa, ampak sem takoj naslednji dan sédel na sodni stol in ukazal, naj moža privedejo. 18 Tožitelji so ga obstopili, vendar niso mogli navesti nobene obtožbe zaradi hudodelstev, kakor sem pričakoval, 19 temveč so se z njim prerekali o svojih verskih vprašanjih in o nekem Jezusu, ki je umrl, Pavel pa je trdil, da živi. 20 Ker nisem vedel, kako naj raziščem ta primer, sem ga vprašal, če je pripravljen odpotovati v Jeruzalem, da se o zadevi razsodi tam. 21 Toda Pavel je vložil priziv: dokler ne razsodi njegovo veličanstvo, hoče ostati v ječi. Zato sem ukazal, naj ga zadržijo v ječi, dokler ga ne pošljem pred cesarja.« 22 »Tega človeka bi tudi jaz rad slišal,« je rekel Agripa Festu. »Jutri ga boš slišal,« mu je ta odvrnil.

23 Naslednje jutro sta v velikem sijaju prišla Agripa in Bereníka. Ko sta v spremstvu višjih častnikov in mestnih veljakov stopila v sprejemno dvorano, je Fest ukazal, naj pripeljejo Pavla. 24 In Fest je spregovoril: »Kralj Agripa in vi vsi, ki ste z nami tu navzoči! Zdaj vidite človeka, zaradi katerega me je nadlegovala vsa judovska skupnost v Jeruzalemu in tukaj ter kričala, da ne sme več ostati živ. 25 Jaz pa nisem mogel ugotoviti ničesar, za kar bi zaslužil smrtno kazen. Ker je obtoženi vložil priziv na njegovo veličanstvo, sem odločil, da ga pošljem predenj. 26 Vendar ne vem, kaj zanesljivega naj o njem poročam svojemu gospodu. Zato sem ukazal, naj ga pripeljejo sèm pred vas, zlasti predte, kralj Agripa, da bi po zaslišanju vedel, kaj naj poročam. 27 Zdi se mi namreč nerazumno, da bi poslal koga kot jetnika, ne da bi navedel, kakšne obtožbe ga bremenijo.«

1 Agripa je rekel Pavlu: »Dovoljeno ti je, da govoriš o svoji zadevi.« Pavel je vzdignil roko in začel svoj zagovor:

2 »Mislim, da sem lahko srečen, ker se lahko zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjam pred tabo, kralj Agripa, 3 saj temeljito poznaš vse judovske postave in sporna vprašanja. Zato te prosim, da me potrpežljivo poslušaš!

4 Vsi Judje vedo, kako sem živel od začetka, od svoje mladosti naprej, med svojim ljudstvom v Jeruzalemu. 5 Ker me že od prej poznajo, lahko potrdijo, če hočejo, da sem živel po naši najstrožji verski ločini, kot farizej. 6 Zdaj pa stojim pred sodiščem zaradi upanja v obljubo, ki jo je Bog dal našim očetom. 7 Dvanajst naših rodov noč in dan časti Boga, ker vztrajno pričakujejo izpolnitev te obljube, mene pa Judje ravno zaradi tega upanja tožijo, o kralj. 8 Zakaj se vam zdi neverjetno, da Bog obuja mrtve?

9 Jaz sem sam pri sebi mislil, da moram z vso močjo nasprotovati imenu Jezusa Nazarečana. 10 In tako sem res ravnal v Jeruzalemu. S pooblastilom vélikih duhovnikov sem veliko svetih zapiral v ječe; in ko so jih pobijali, sem glasoval za to. 11 Po vseh shodnicah sem se pogosto znašal nad njimi in jih silil k bogokletstvu. Neizmerno sem divjal in jih preganjal celó po tujih mestih.«

12 »S takšnim namenom sem po pooblastilu vélikih duhovnikov in z njihovim dovoljenjem potoval tudi v Damask. 13 Na poti tja sem opoldne zagledal luč, o kralj, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je z neba posijala čezme in čez moje sopotnike. 14 Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: ›Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.‹ 15 Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ Gospod pa je rekel: ›Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. 16 Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal. 17 Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, 18 da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.‹

19 Zato, kralj Agripa, nisem bil neposlušen nebeški prikazni, 20 ampak sem najprej v Damasku in Jeruzalemu ter po vsej Judeji, nato pa med pogani oznanjal, naj se spreobrnejo, obrnejo k Bogu in naj opravljajo dela, ki so vredna spreobrnjenja. 21 Zato so me Judje prijeli v templju in me poskušali umoriti. 22 Toda vse do danes mi je Bog pomagal, zato stojim zdaj tukaj, da pričujem malim in velikim. Nič drugega ne govorim kakor to, kar se je moralo zgoditi po besedi prerokov in Mojzesa: 23 da mora Mesija trpeti in da bo kot prvi, ki je vstal od mrtvih, naznanil luč judovskemu ljudstvu in poganom.«

24 Ko je to povedal v svoj zagovor, je Fest na ves glas zavpil: »Pavel, ti si nor. Prevelika učenost ti meša pamet.« 25 Pavel pa mu je odvrnil: »Nisem nor, spoštovani Fest. Besede resnice in razumnosti govorim. 26 Kralj se na to razume, in ker zaupam vanj, govorim naravnost. Prepričan sem, da mu nobena teh stvari ni skrita, saj se niso zgodile v kakšnem zakotju. 27 Ali verjameš prerokom, kralj Agripa? Vem, da verjameš.« 28 Agripa pa je rekel Pavlu: »Še malo, pa me boš prepričal, da postanem kristjan.« 29 Pavel je odvrnil: »Še malo ali še veliko – daj Bog, da bi ne samo ti, ampak da bi vsi, ki me danes poslušajo, postali takšni, kakor sem jaz, le da brez teh verig.«

30 Kralj in namestnik sta vstala, prav tako tudi Bereníka in vsi, ki so sedeli z njimi. 31 Oddaljili so se in se pogovarjali med sabo: »Ta človek ne dela nič takega, da bi zaslužil smrtno ali zaporno kazen.« 32 Agripa je rekel Festu: »Tega človeka bi lahko izpustili, ko se ne bi skliceval na cesarja.«

1 Ko je bilo sklenjeno, da odplovemo v Italijo, so Pavla in nekaj drugih jetnikov izročili stotniku Juliju iz Avgustove čete. 2 Vkrcali smo se na ladjo iz Adramítija, ki je bila namenjena v kraje ob obali province Azije, in odpluli; spremljal nas je Aristarh, Makedonec iz Tesaloníke. 3 Drugi dan smo pristali v Sidónu. Julij je s Pavlom človeško ravnal; dovolil mu je, da obišče prijatelje, in ti so poskrbeli zanj. 4 Ko smo odrinili od tam, smo pluli za Ciprom, kamor so nas gnali neugodni vetrovi. 5 Prejadrali smo morje ob Kilikiji in Pamfiliji in prispeli v Miro v Likiji. 6 Tam je stotnik našel ladjo, ki je plula iz Aleksandrije v Italijo, in nas vkrcal nanjo. 7 Pluli smo zelo počasi in potrebovali precéj dni, tako da smo komaj prispeli do bližine Knidosa. Ker nam je veter nagajal, smo jadrali onstran Krete mimo Salmone. 8 Z veliko muko smo pluli vzdolž otoka, dokler nismo prispeli v kraj, ki se imenuje Dobri Pristani, nedaleč od mesta Lasája.

9 Izgubili smo precéj časa in plovba je postajala čedalje bolj nevarna, saj so že minili postni dnevi. Zato je Pavel svaril 10 in govoril: »Možje, vidim, da bo plovba nevarna in pogubna ne samo za tovor in za ladjo, ampak tudi za naše življenje.« 11 Toda stotnik je bolj zaupal krmarju in ladijskemu lastniku kakor Pavlovim besedam. 12 In ker pristanišče ni bilo primerno za prezimovanje, je večina sklenila, da odplujemo naprej, da bi po možnosti dospeli do Fojniksa in tam prezimili. To je pristanišče na Kreti, odprto proti jugozahodu in severozahodu.

13 Začel je pihljati rahel južni veter, in mislili so že, da se jim je načrt posrečil: dvignili so sidra in pluli naprej blizu obale Krete. 14 Toda kmalu je od otoka planil orkanski veter, ki se imenuje evrakílon. 15 Potegnil je ladjo s seboj, da ni mogla več držati smeri, in predali smo se vetru, kamor nas je nosil. 16 Neslo nas je mimo otočka, ki se imenuje Kavda; tam smo s skrajnimi napori komaj obvladovali pomožni čoln. 17 Mornarji so ga dvignili, nato so ladjo zavarovali tako, da so jo vso opasali z vrvmi. Ker so se bali, da jih bo zaneslo v Sirto, so spustili zavorno sidro in se tako vozili naprej. 18 Ker nas je vihar silovito premetaval, so naslednji dan mornarji začeli z ladje odmetavati tovor, 19 tretji dan pa so s krova lastnoročno odvrgli ladijsko opremo. 20 Več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in divje neurje ni pojenjalo. In tako smo izgubljali vsakršno upanje na rešitev.

21 Že dolgo nam nobena jed ni več teknila. Tedaj je Pavel stopil mednje in jim rekel: »Morali bi me poslušati, možje, in se ne bi smeli oddaljiti od Krete: tako bi si bili prihranili to nezgodo in škodo. 22 A zdaj vas spodbujam, bodite pogumni! Nobeden izmed vas ne bo izgubil življenja, samo ladja bo šla v izgubo. 23 Zakaj nocoj je stopil k meni angel Boga, ki mu pripadam in služim, 24 in mi je rekel: ›Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti in glej, Bog ti poklanja življenje vseh, ki so s tabo na ladji!‹ 25 Zato bodite pogumni, možje! Zaupam v Boga, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno. 26 Mora nas zanesti na kak otok.«

27 Bila je že štirinajsta noč, odkar nas je premetavalo po Adriji. Okrog polnoči se je mornarjem zazdelo, da se bliža kopnina. 28 Spustili so grezilo in namerili dvajset sežnjev. Nato so se pomaknili malo naprej, vnovič spustili grezilo in namerili petnajst sežnjev. 29 Bali so se, da ne bi zadeli ob kak oster greben, zato so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo. 30 Mornarji so nato poskušali pobegniti z ladje: spustili so v morje pomožni čoln s pretvezo, da nameravajo vreči sidra tudi s premca. 31 Tedaj je Pavel rekel stotniku in vojakom: »Če ti ne ostanejo na krovu, za vas ni več rešitve.« 32 Zato so vojaki posekali vrvi pomožnega čolna in pustili, da ga je odneslo.

33 Preden se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj kaj zaužijejo. Govoril je: »Danes je že štirinajsti dan, odkar čakate brez jedi in se ne dotaknete hrane. 34 Zato vas prosim, zaužijte kaj: to je vaša rešitev! Nikomur od vas se ne bo niti las izgubil z glave.« 35 Po teh besedah je vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti. 36 Vsem se je vrnil pogum, tako da so tudi sami segli po hrani. 37 Na ladji nas je bilo vsega skupaj dvesto šestinsedemdeset. 38 Ko so se dosita najedli, so začeli metati žito v morje, da bi bila ladja lažja.

39 Ko se je zdanilo, niso prepoznali kopnine. Zagledali so zaliv z nizkim obrežjem; preudarjali so, ali bi mogli ladjo spraviti tja. 40 Na obeh straneh so odvezali sidra in jih pustili v morju. Hkrati so zrahljali vrvi pri krmilih ter razpeli prednje jadro in se z vetrom, ki je pihal, usmerili proti obrežju. 41 Toda naleteli so na greben, tako da je ladja nasedla: premec se je zagozdil in se ni več premaknil, krma pa se je pod silo valov začela lomiti. 42 Vojaki so sklenili jetnike pobiti, da ne bi kateri odplaval proč in pobegnil. 43 Stotnik pa je hotel rešiti Pavla, zato jim je preprečil njihov naklep. Ukazal je, naj se najprej poženejo v vodo vsi, ki znajo plavati, in odidejo na suho. 44 Drugi pa naj odrinejo na deskah ali na ladijskih razbitinah. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na kopno.

1 Ko smo se tako rešili, smo izvedeli, da se otok imenuje Malta. 2 Domačini so nas sprejeli neverjetno ljubeznivo. Ker se je pripravljalo k dežju in je bilo mraz, so zakurili kres in nas vse zbrali ob njem. 3 Pavel je nabral kup dračja in ga vrgel na ogenj; tedaj pa je od vročine iz dračja švignila kača in se mu privila na roko. 4 Ko so domačini videli, kako mu žival visi z roke, so govorili med sabo: »Ta človek je gotovo morilec: rešil se je iz morja, zdaj pa mu Pravičnost ne pusti, da bi živel.« 5 Pavel pa je kačo stresel v ogenj, ne da bi se mu bilo kaj zgodilo. 6 Pričakovali so, da mu bo roka otekla ali da se bo hipoma zgrudil mrtev. Dolgo so čakali; nazadnje pa so videli, da se mu ni zgodilo nič hudega. Tedaj so spremenili svoje mnenje in govorili: »To je bog!«

7 V okolici tega kraja so bila zemljišča; njihov lastnik je bil prvak otoka, Publij po imenu. Ta nas je sprejel in prijazno gostil tri dni. 8 Publijev oče je prav tedaj ležal bolan, mučili sta ga vročica in griža. Pavel je prišel k njemu in molil, položil nanj roke in ga ozdravil. 9 Po tem dogodku so prihajali tudi drugi bolniki z otoka in bili so ozdravljeni. 10 Zato so nas obsipali z velikimi častmi in ob odhodu so nas oskrbeli z vsem, da ne bi trpeli pomanjkanja.

11 Po treh mesecih smo se odpeljali z ladjo, ki je prezimila na otoku; bila je iz Aleksandrije in je imela znamenja Dioskurov. 12 Pripluli smo v Sirakuze, kjer smo ostali tri dni. 13 Od tod smo vzdolž obale jadrali v Région. Naslednji dan je začel pihati jug, tako da smo bili v dveh dneh že v Putéolih. 14 Tam smo našli brate; ti so nas povabili, naj ostanemo pri njih teden dni. In tako smo prišli v Rim. 15 Tamkajšnji bratje so slišali o nas, zato so nam prišli naproti do Apijevega trga in do Treh Tavern. Ko jih je Pavel zagledal, se je zahvalil Bogu in zrastel mu je pogum.

16 Ko smo prišli v Rim, so Pavlu dovolili, da lahko stanuje zasebno, z vojakom, ki ga je stražil.

17 Tri dni po tem je sklical judovske prvake. Ko so se zbrali, jim je rekel: »Jaz, bratje, nisem storil ničesar zoper svoje ljudstvo ali zoper šege naših očetov. In vendar so me v Jeruzalemu prijeli in me kot jetnika izročili Rimljanom. 18 Ti so me zaslišali in me hoteli izpustiti, ker na meni niso našli krivde, da bi moral umreti. 19 Toda Judje so ugovarjali. Zato sem bil prisiljen sklicevati se na cesarja, vendar ne, ker bi hotel tožiti svoj narod. 20 To je vzrok moje prošnje, da bi vas smel videti in z vami govoriti: zaradi Izraelovega upanja me namreč oklepajo te verige.« 21 Oni pa so mu odgovorili: »Mi nismo iz Judeje dobili nobenega pisma o tebi. Tudi nobeden izmed bratov ni prišel, da bi nam sporočil ali povedal kaj slabega o tebi. 22 Vseeno pa bi radi slišali, kaj ti misliš, kajti o tej ločini nam je znano samó to, da ji povsod nasprotujejo.«

23 Dogovorili so se za dan, ko jih je še več prišlo tja, kjer je prebival. Od jutra do večera jim je razlagal, jim pričeval o Božjem kraljestvu in jih skušal pridobiti za Jezusa z besedami iz Mojzesove postave in prerokov. 24 In eni so se dali prepričati njegovim besedam, drugi pa niso verovali. 25 Razšli so se, ne da bi bili enih misli, ob tem pa jim je Pavel rekel samó še tole: »Kako dobro je Sveti Duh po preroku Izaiju govoril vašim očetom 26 z besedami:

30 Celi dve leti je Pavel ostal v stanovanju, ki si ga je bil najel, in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu. 31 Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir.