|
Jeremija
Uvod
1
1 Gôvori  Ali Besede, Dejanja. Hilkijájevega sina Jeremija, izmed duhovnikov, ki so bili v Anatótu v Benjaminovi deželi;
2 beseda Gospodova, ki se mu je zgodila v dneh Judovega kralja Jošíja, Amónovega sina, v trinajstem letu njegovega vladanja.
3 Zgodila se je tudi v dneh Judovega kralja Jojakíma, Jošíjevega sina, in do konca enajstega leta Judovega kralja Sedekíja, Jošíjevega sina, do izgona Jeruzalemcev v petem mesecu.
Bog pokliče Jeremija za preroka
4 Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč:
5 »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal;
preden si prišel iz materinega naročja, Db. iz maternice. sem te posvetil,
te postavil za preroka narodom.«
6 Jaz pa sem rekel: »Oh, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček.«
7 A Gospod mi je odgovoril:
»Nikar ne govôri: deček sem;
kajti h komur koli te pošljem, boš šel,
in kar koli ti ukažem, boš govoril.
8 Nikar se jih ne boj,
saj sem jaz s teboj, da te rešujem,
govori Gospod.«
9 Potem je Gospod iztegnil svojo roko in se dotaknil mojih ust; Gospod mi je rekel:
»Glej, svoje besede polagam v tvoja usta.
10 Glej, postavljam te ta dan nad narode in kraljestva,
da ruješ in podiraš,
da uničuješ in rušiš,
da zidaš in sadiš.«
Prvi videnji
11 Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj vidiš, Jeremija?« Rekel sem: »Mandljevo vejo vidim.«
12 Gospod mi je rekel: »Prav vidiš; kajti bedim Besedna igra; besedi mandljevec in bedim sta si v hebr. podobni. nad svojo besedo, da jo izpolnim.«
13 Drugič se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Kaj vidiš?« Rekel sem: »Vidim kotel, v katerem kipi; njegova odprtina se nagiba od severa sèm.«
14 Tedaj mi je Gospod rekel: »S severa prikipi nesreča nad vse prebivalce dežele.
15 Kajti glej, pokličem vse rodove severnih kraljestev, govori Gospod. Pridejo in vsak postavi svoj prestol pred jeruzalemskimi vrati, pred vsem njegovim obzidjem naokrog, pred vsemi Judovimi mesti.
16 Tedaj jim izrečem sodbo za vso njihovo hudobijo, ker so me zapustili, zažigali kadilo drugim bogovom in molili delo svojih rok. –
17 Ti pa si opaši ledja, vstani in jim govori vse, kar ti ukažem. Ne ustraši se jih, da te jaz ne prestrašim pred njimi.
18 Glej, danes te naredim za utrjeno mesto, za železen steber, za bronasto obzidje proti vsej deželi, proti Judovim kraljem, proti njegovim knezom, proti njegovim duhovnikom in proti ljudstvu dežele.
19 Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, govori Gospod, da te rešujem.«
Prerokbe proti Judu in Jeruzalemu
Izraelska skupnost odpadla od Boga
2
1 Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč:
2 Pojdi, kliči prestolnici Dodano; Jeruzalem je v hebr. ž. spola. Jeruzalem na ušesa in reci: Tako govori Gospod:
Spominjam te na predanost tvoje mladosti,
na ljubezen tvoje zaročne dobe,
ko si hodila za menoj v puščavi,
v deželi, kjer ne sejejo.
3 Svet je Izrael Gospodu,
prvina njegovega pridelka.
Vsi, ki ga jedó, postanejo krivi,
nesreča jih zadene,
govori Gospod.
4 Poslušajte Gospodovo besedo, Jakobova hiša in vse rodbine Izraelove hiše.
5 Tako govori Gospod:
Kaj so vaši očetje našli krivičnega na meni,
da so se oddaljili od mene,
da so šli za puhlimi maliki Db. za puhlostjo, ničevostjo.
in postali puhli?
6 Niso rekli: »Kje je Gospod,
ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele,
ki nas je vodil po puščavi,
po pusti in jamasti deželi,
po sušni in mračni deželi,
po deželi, skozi katero nihče ne hodi
in kjer ne prebiva noben človek?«
7 Pripeljal sem vas v rodovitno deželo,
da bi uživali njene sadove in njene dobrine.
A ko ste prišli, ste oskrunili mojo deželo
in mojo dediščino spremenili v gnusobo.
8 Duhovniki niso rekli: »Kje je Gospod?«
Čuvarji postave me niso hoteli poznati
in pastirji so se mi upirali.
Preroki so prerokovali v Báalovem imenu
in hodili za tistimi, ki ne morejo pomagati.
9 Zato vas še naprej obtožujem,
govori Gospod,
obtožujem sinove vaših sinov.
10 Pojdite vendar na otoke Kitéjcev in poglejte!
Pošljite v Kedár in skrbno preiščite,
poglejte, ali se je godilo kaj takega!
11 Ali je kakšen narod zamenjal bogove?
In tisto sploh niso bogovi!
Moje ljudstvo pa je svoje Veličastvo
zamenjalo z nečim, kar ne more pomagati.
12 Osupnite nad tem, nebesa,
zgrozite se vsa presunjena,
govori Gospod.
13 Saj je moje ljudstvo storilo dvojno hudobijo:
zapustili so mene,
studenec žive vode,
in si izkopali kapníce,
razpokane kapníce,
ki ne držijo vode.
Bolečina in bridkost
14 Je mar Izrael suženj ali v hiši rojen služabnik?
Zakaj je potem postal plen?
15 Nanj rjovejo mladi levi,
povzdigujejo svoj glas.
Njegovo deželo so spremenili v pustinjo,
njegova mesta so razdejana, brez prebivalca.
16 Tudi sinovi Memfisa in Tahpanhésa
ti brijejo Db. mulijo. glavo.
17 Ali te ni to doletelo zato,
ker si zapustil Gospoda, svojega Boga,
v času, ko te je vodil po poti?
Kaj Bog še očita izraelski skupnosti
18 In zdaj, kaj imaš od poti v Egipt?
Da piješ vodo iz Nila?
In kaj imaš od poti v Asirijo?
Da piješ vodo iz Evfrata?
19 Tvoja hudobija te tepe
in tvoj odpad te kaznuje.
Vedi torej in uvidi, kako hudo in bridko je,
da si zapustila Gospoda, svojega Boga,
in nisi imela mojega strahu,
govori Gospod Bog nad vojskami.
20 Zakaj že zdavnaj si zlomila svoj jarem,
raztrgala vezi in rekla:
»Ne bom služila!«
A na vsakem visokem griču
in pod vsakim zelenim drevesom
si poležavala kot vlačuga.
21 Sam sem te zasadil kot plemenito trto,
kot pravo, pristno sadiko.
Kako si se mi spridila
v poganjke viničja?
22 Čeprav si se umivala s pepeliko
in uporabljala še toliko mila:
tvoja krivda ostaja umazana pred mano,
govori Gospod Bog.
23 Kako moreš reči: »Nisem se omadeževala,
za Báali nisem hodila?«
Poglej na svoje početje Db. na svojo pot. v dolini,
spoznaj, kaj si delala,
lahka kamela, ki teka vsevprek; Db. ki prepleta svoja pota.
24 divja oslica, vajena puščave,
ki lovi sapo v divjem poželenju.
Kdo jo bo zadržal, ko se goni?
Kdor koli jo išče, se mu ni truditi:
v njenem mesecu jo najde.
25 Glej, da se tvoja noga ne zbosi
in tvoje grlo ne užeja!
Pa si rekla: »Nikakor ne!
Kajti tujce ljubim
in hodim za njimi!«
26 Kakor je osramočen tat, ko ga zalotijo,
tako bo osramočena Izraelova hiša:
njihovi kralji in knezi,
njihovi duhovniki in preroki,
27 ki pravijo lesu: »Ti si moj oče!«
in skali: »Ti si me rodila!«
Meni kažejo hrbet,
ne obraza,
v svoji nesreči pa govorijo:
»Vstani in nas reši!«
28 Kje so tedaj bogovi,
katere si si naredil?
Naj vstanejo, če te morejo rešiti
v času tvoje nesreče!
Kajti številni kakor tvoja mesta
so tvoji bogovi, o Juda.
29 Zakaj se pravdate z menoj?
Vsi ste se mi uprli,
govori Gospod.
30 Zaman sem tepel vaše sinove:
opomina niso sprejeli;
vaš lastni vaš lastni: manjka v gr., sir. meč je žrl vaše preroke
kakor lev, ki kolje.
31 O, kakšen rod ste! Glejte vendar na Gospodovo besedo!
Ali sem postal puščava za Izraela,
dežela goste teme?
Zakaj govori moje ljudstvo: »Lahko se potikamo okrog,
k tebi ne pridemo več«?
32 Mar dekle pozabi svoj nakit,
nevesta svoj okrasni pas?
Moje ljudstvo pa me pozablja
že brezštevilne dni.
33 Kako dobro znaš ubrati pot,
ko iščeš ljubimce!
Tako si se na svojih poteh
naučila tudi hudobij.
34 Tudi v tvojih rokavih Ali robovih; gr. rokah. sem našel
kri nedolžnih siromakov.
Našel sem jo, ne da bi jo bil iskal, Ali Nisi jih zalotila pri vlamljanju; hebr. nejasno.
saj je bila na vseh.
35 Ti pa praviš: »Nedolžna sem vendar.
Gotovo se njegova jeza odvrne od mene.«
Glej, kličem te na odgovor,
ker praviš: »Nisem grešila.«
36 Kako lahkomiselno pohajaš
in spreminjaš svojo pot!
Tudi Egipt te bo spravil v sramoto,
kakor te je spravila v sramoto Asirija.
37 Tudi od tam pojdeš
z rokami na glavi,
kajti Gospod je zavrgel tiste, na katere se zanašaš;
ne boš imela sreče z njimi.
Prelom zaveze
3
1 Recimo, da mož odslovi svojo ženo
in gre ona od njega
in se poroči z drugim:
ali se bo on še vrnil k njej?
Se ni ta zemlja Gr. žena. oskrunila do kraja?
Tudi ti si se vlačugala z mnogimi ljubimci:
bi se rada spet vrnila k meni?
govori Gospod.
2 Povzdigni oči h goljavam in glej!
Kje nisi občevala?
Ob poteh si čakala nanje
kakor Arabec v puščavi.
Tako si omadeževala deželo
s svojim vlačuganjem in hudobijo.
3 Zato se je deževje odmaknilo
in ni bilo pomladnega dežja.
Vendar si imela čelo vlačuge,
prav nič sram te ni bilo.
4 Zdaj mi pa na lepem kličeš:
»Moj oče! Ti prijatelj moje mladosti!
5 Ali se bo na veke jezil?
Mi to zmeraj oponašal?«
Glej, tako govoriš,
a delaš hudobije. To znaš!
|
