1 Besede Nehemija, Hahaljájevega sina:

V mesecu kislévu, v dvajsetem letu, sem bil v mestni trdnjavi v Suzah. 2 Tedaj je prišel Hananí, eden izmed mojih bratov, in z njim nekaj mož iz Juda. Povprašal sem jih o Judih, ki so se rešili ali preostali iz ujetništva, ter o Jeruzalemu. 3 Rekli so mi: »Ti, ki so ostali ali so preostali iz ujetništva, ondi v pokrajini, so v veliki stiski in sramoti. Jeruzalemsko obzidje je v razvalinah in njegova vrata požgana z ognjem.«

4 Ko sem slišal te besede, sem se usedel, jokal in žaloval dneve in dneve; postil sem se in molil pred nebeškim Bogom. 5 Rekel sem:

»O Gospod, nebeški Bog, veliki in strašni Bog, ki ohranja zavezo in naklonjenost njim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo njegove zapovedi. 6 Naj bo tvoje uho čuječe in tvoje oči naj bodo odprte, da prisluhneš prošnji svojega služabnika. Noč in dan zdaj opravljam molitve pred teboj za Izraelove sinove, tvoje služabnike. Priznavam grehe Izraelovih sinov, grehe, s katerimi smo grešili zoper tebe. Tudi jaz in hiša mojega očeta smo grešili. 7 Popolnoma smo se ti izneverili in nismo izpolnjevali zapovedi, zakonov in odlokov, ki si jih določil po svojem služabniku Mojzesu. 8 Spomni se zdaj besede, ki si jo zapovedal Mojzesu, svojemu služabniku, ko si rekel: ›Če se pregrešite, vas razkropim med ljudstva. 9 Če pa se vrnete nazaj k meni in boste spet izpolnjevali moje zapovedi ter se po njih ravnali, vas, čeprav razkropljene do skrajnih meja neba, od ondod zberem in pripeljem nazaj, na kraj, ki sem ga izvolil, da tam prebiva moje ime.‹ 10 Ti so tvoji služabniki in tvoje ljudstvo, ki si jih rešil s svojo silno močjo in s svojo krepko roko. 11 Oh, moj Gospod, prosim, naj vendar tvoje uho prisluhne prošnji tvojega služabnika in molitvi tvojih služabnikov, ki se hočejo bati tvojega imena. Bodi danes, prosim, naklonjen svojemu služabniku in mu izkaži usmiljenje pred tem možem!«

Bil sem tedaj točaj pri kralju.

1 V mesecu nisánu, v dvajsetem letu kralja Artakserksa, je bilo vino pred njim. Vzel sem vino in ga ponudil kralju. Pred njim nisem bil nikoli videti slabe volje. 2 Tedaj mi je kralj rekel: »Čemú ta žalostni obraz? Nisi morda bolan? Če ne, kaj te stiska v srcu?« In silno sem se zbal. 3 Nato sem rekel kralju: »Živel kralj na veke! Kako naj ne bi bil žalosten moj obraz, ko pa je mesto, kjer so grobovi mojih očetov, opustošeno in njegova vrata požgana z ognjem.« 4 Kralj mi je rekel: »Ali si česa želiš?« V molitvi sem se obrnil k nebeškemu Bogu 5 in rekel kralju: »Če je kralju prav in ti je tvoj hlapec po volji, me pošlji v Judejo, v mesto, kjer so grobovi mojih očetov, da ga spet pozidam.« 6 Kralj, ob katerem je sedela njegova žena, mi je še rekel: »Kako dolgo bo trajalo tvoje potovanje in kdaj se spet vrneš?« Kralju se je zdelo prav, da me pošlje in da mu naznanim čas. 7 Tudi sem rekel kralju: »Če je kralju prav, naj mi izdajo pisma za namestnike onkraj reke, da me pustijo na drugo stran in da pridem v Judejo. 8 In pismo za Asáfa, paznika kraljevega gozda, ki naj mi dá lesa, da popravim vrata trdnjave, ki je ob hiši, potem za mestno obzidje in za hišo, v katero pojdem.« Kralj mi je dal vsega, kajti nad menoj je bila dobrotljiva roka mojega Boga.

9 Tako sem prišel k namestnikom onkraj reke in jim izročil kraljeva pisma. Z menoj je kralj poslal tudi vojaške kneze in konjenike. 10 Ko sta to slišala Horónec Sanbalát in služabnik Amónec Tobija, jima je bilo silno nevšečno, kajti prišel je človek, ki bo odslej skrbel za dobro Izraelovih sinov.

11 Prišel sem v Jeruzalem in bil tam tri dni. 12 Potem sem ponoči vstal in nekaj mož z menoj. Nikomur nisem pripovedoval, kaj mi je Bog položil na srce in kaj naj storim za Jeruzalem. Razen živinčeta, na katerem sem jahal, tudi živali nisem nobene vzel s seboj. 13 Tako sem odšel ponoči skozi Dolinska vrata k Zmajevemu studencu in do Gnojnih vrat. Ogledoval sem si jeruzalemsko obzidje, ki je bilo v razvalinah in njegova vrata požgana z ognjem. 14 Potem sem šel dalje k Studenčnim vratom in h kraljevemu ribniku. Tam ni bilo mesta, kjer bi ga mogel prebroditi z živaljo. 15 Zato sem se ponoči povzpel po dolini navzgor in si ogledoval obzidje. Vrnil sem se in prišel domov skozi Dolinska vrata.

16 Oblastniki pa niso vedeli, kam sem šel in kaj sem delal. Tudi nisem do takrat še nič povedal ne Judom ne duhovnikom ne plemičem ne oblastnikom ali komu drugemu, kar jih je bilo zadolženih za delo. 17 Zdaj pa sem jim rekel: »Vidite, v kakšni nadlogi smo se znašli. Jeruzalem je v razvalinah, njegova vrata so požgana z ognjem. Pridite, pozidajmo jeruzalemsko obzidje, da nam ne bo več v sramoto.« 18 Potem sem jim še povedal, kako dobrotljiva je bila nad menoj roka mojega Boga, in tudi, kaj mi je kralj rekel. Tedaj so rekli: »Vstanimo in zidajmo!« In okrepili so svoje roke za dobro.

19 Ko so to slišali Horónec Sanbalát, hlapec Amónec Tobija ter Arabec Gešem, so nas zasramovali in se nam rogali. Rekli so: »Kaj je to, kar delate? Ali se hočete upreti kralju?« 20 Jaz pa sem jih zavrnil in jim rekel: »Nebeški Bog nam bo naklonil uspeh in mi, njegovi služabniki, hočemo vstati in zidati. Vi pa ne boste imeli ne deleža ne pravičnosti in ne spomina v Jeruzalemu.«

1 Tedaj se je vzdignil véliki duhovnik Eljašíb s svojimi brati duhovniki in pozidali so Ovčja vrata. Posvetili so jih in postavili okvir za vrata. Potem so nadaljevali delo do stolpa Mea, ga posvetili in nadaljevali do Hananélovega stolpa. 2 Zraven so zidali možje iz Jerihe, ob teh Imríjev sin Zahúr.

3 Ribja vrata so zidali Senaájevi sinovi. Naredili so ogrodje in postavili okvir za vratnice, z vezmi in zapahi. 4 Poleg njih je bil pri utrjevanju udeležen Meremót, sin Kocovega sina Urijája. Ob njih je utrjeval Mešulám, sin Mešezabélovega sina Berehjája, ob tem pa Baanájev sin Cadók. 5 Poleg njih so utrjevali še Tekójčani, toda njihovi odličniki niso upognili svojega tilnika, da bi delali za svoje gospodarje.

6 Stara vrata sta utrjevala Paséahov sin Jojadá in Besodjájev sin Mešulám. Naredila sta ogrodje in postavila okvir za vrata, z vezmi in zapahi. 7 Ob njih so utrjevali še Gibeónec Melatjá, Meronočán Jadón, možje iz Gibeóna in Micpe, in sicer pri sedežu namestnika onkraj reke. 8 Poleg teh je utrjeval Harhajájev sin, zlatar Uziél, in ob njem sin dišavarjev Hananjá. Obnovili so Jeruzalem do Širokega zidu. 9 Zraven njih je utrjeval Hurov sin Refajá, načelnik polovice jeruzalemskega okraja. 10 Poleg njih je nasproti svoje hiše utrjeval Harumáfov sin Jedajá. Ob njem je utrjeval tudi Hašabnejájev sin Hatúš. 11 Drugi del s Pečnim stolpom sta utrjevala Harúmov sin Malkijá in Pahat Moábov sin Hašúb. 12 Zraven pa je s svojimi hčerami utrjeval tudi Lohéšev sin Šalúm, načelnik druge polovice jeruzalemskega okraja.

13 Dolinska vrata je utrjeval Hanún in prebivalci Zanóaha. Pozidali so jih in postavili okvir za vrata, z vezmi in zapahi; pa še tisoč komolcev obzidja do Gnojnih vrat.

14 Gnojna vrata je utrjeval Rehábov sin Malkijá, načelnik okraja Bet Kerem. Pozidal jih je in postavil okvir za vrata, z vezmi in zapahi.

15 Studenčna vrata je utrjeval Kolhozéjev sin Šalún, načelnik okraja Micpa. Pozidal jih je, napravil streho in postavil okvir za vrata, z vezmi in zapahi. Poleg tega pa še zid ob ribniku Síloa, od kraljevega vrta do stopnišča, ki vodi iz Davidovega mesta. 16 Za njim je utrjeval Azbúkov sin Nehemija, načelnik polovice okraja Bet Cur, in sicer nasproti Davidovih grobnic ter do umetnega ribnika in vojašnice. 17 Za njim sta utrjevala levita Rehúm, Baníjev sin, in ob njem Hašabjá, načelnik polovice okraja Keíl, za svoj okraj. 18 Za njim so utrjevali njuni bratje in Henadádov sin Binúj, načelnik druge polovice okraja Keíl. 19 Ob tem je utrjeval tudi Ješúajev sin Ezer, načelnik v Micpi, in sicer na drugem koncu, vzdolž klanca proti orožarni na vogalu. 20 Za njim je z veliko vnemo utrjeval Zabájev sin Baruh, na drugem koncu, od vogala do hišnih vrat vélikega duhovnika Eljašíba. 21 Za njim je utrjeval, na drugem koncu, od Eljašíbovih hišnih vrat do konca Eljašíbove hiše, Meremót, sin Kocovega sina Urijája. 22 Za tem so utrjevali duhovniki, možje iz okolice. 23 Za temi sta utrjevala, vsak pred svojo hišo, Benjamin in Hašúb. Za njima je poleg svoje hiše utrjeval Azarjá, sin Ananjájevega sina Maasejája. 24 Za njim je na drugem koncu, in sicer od Azarjájeve hiše do kota na vogalu, utrjeval Henadádov sin Binúj, 25 Uzájev sin Palál pa z nasprotne strani; od kota in stolpa, ki gre od gornje kraljeve hiše do dvorišča jetnišnice; za njim Paróšev sin Pedajá. 26 Služitelji, ki so bivali na Ofelu, pa nasproti Vodnih vrat proti vzhodu in na dvigajočem se stolpu. 27 Za njimi so utrjevali Tekójčani na drugem koncu, z nasprotne strani velikega dvigajočega se stolpa do ofelskega obzidja.

28 Nad Konjskimi vrati so utrjevali duhovniki, vsak pred svojo hišo. 29 Nato je pred svojo hišo utrjeval Imêrjev sin Cadók in za njim je utrjeval Šehanjájev sin Šemajá, čuvaj pri Vzhodnih vratih. 30 Za njim sta utrjevala Šelemjájev sin Hananjá in šesti Caláfov sin, Hanún, na drugem koncu. Potem je pred svojo izbo utrjeval še Berehjájev sin Mešulám. 31 Za njim je utrjeval Malkijá, zlatarjev sin, in sicer od hiše služiteljev in trgovcev, nasproti Stražnim vratom, pa do gornje stavbe na vogalu. 32 Med gornjo stavbo na vogalu in Ovčjimi vrati pa so utrjevali zlatarji in trgovci.

Ko je Sanbalát slišal, da zidamo obzidje, se je razsrdil in silno razburil ter se posmehoval Judom. 34 Vpričo svojih bratov in samarijske vojske je rekel: »Kaj le počnejo ti bedni Judje? Mar se jim bo to dopustilo? Mar bodo darovali? Mar bodo končali v enem dnevu? Mar bodo iz kupa pepela oživili požgano kamenje?« 35 Tudi Amónec Tobija, ki je bil ob njem, je rekel: »Naj le zidajo! Ko pa bo na kamniti zid skočila lisica, se jim bo ta podrl.«

36 »O naš Bog, poslušaj, kako nas zaničujejo. Obrni njihovo sramotenje njim samim na glavo in izroči jih kot plen v deželo ujetništva! 37 Ne pokrij njihove krivde in njihovega greha ne izbriši izpred svojega obličja, kajti žalili so tiste, ki so zidali.«

38 Obzidje smo gradili dalje. Celotno obzidje je bilo popravljeno do polovice višine. Srce ljudstva je bilo namreč vneto za delo.