|
Pridigar (Kohelet)
Zgodovina se ponavlja
1
1 Besede Pridigarja,  Ime pomeni ‘človek, ki govori na zborovanju’ ali ‘zbiratelj’. Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu.
2 »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar,
»nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!«
3 Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda,
s katerim se muči pod soncem?
4 Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo,
svet pa vedno ostaja.
5 Sonce vzhaja, sonce zahaja,
hiti proti svojemu kraju, kjer vzhaja.
6 Veter piha proti jugu
in se obrača proti severu,
obrača se, obrača in piha,
veter se vedno znova obrača.
7 Vse reke tečejo v morje,
a morje se ne prenapolni,
v kraj, kamor reke teko,
tja teko vedno znova.
8 Vse reči Ali besede. so utrujajoče,
človek jih ne more razložiti.
Oko se ne nasiti z gledanjem,
uho se ne napolni s poslušanjem.
9 Kar je bilo, bo spet,
kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,
nič ni novega pod soncem.
10 Kaj je, o čemer bi se reklo:
»Glej, to je novo!«
Bilo je že zdavnaj, v vekih,
ki so bili pred nami.
11 Na prednike ni spomina,
tudi na zanamce, ki še bodo,
ne bo spomina nanje pri tistih,
ki bodo živeli pozneje.
Dobra in slaba stran izobrazbe
12 Jaz, Pridigar, sem bil kralj nad Izraelom, v Jeruzalemu.
13 Namenil sem se modro preiskati in dognati vse, kar se dela pod nebom. Mučno opravilo je dal Bog ljudem, da se ubadajo z njim.
14 Videl sem vsa dela, ki se opravljajo pod soncem: In glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra.
15 Kar je ukrivljeno, ne more biti zravnano,
kar manjka, ne more biti všteto.
16 Govoril sem v svojem srcu in rekel: Glej, poglobil in razširil sem modrost bolj kakor vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, moje srce se je naučilo Db. je videlo. veliko modrosti in znanja.
17 Nato sem obrnil svoje srce, da bi spoznal modrost in znanje, zablode in topost. Spoznal sem, da je tudi to lovljenje vetra.
18 Kajti kjer je veliko modrosti, je veliko žalosti,
kdor si veča znanje, si veča bolečino.
Dobra in slaba stran bogastva
2
1 Rekel sem v svojem srcu: »Daj, da poskusim z veseljem! Uživaj dobro!« Pa glej, tudi to je nečimrnost.
2 O smehu sem rekel: Bloden je! O veselju: Kaj to pomaga?
3 Iskal sem s svojim srcem, kakor da bi svoje telo poživljal z vinom: modro sem vodil svoje srce in se držal toposti, da bi videl, ali je to sreča za ljudi, kar delajo pod soncem tistih nekaj dni svojega življenja.
4 Opravil sem velika dela: Sezidal sem si hiše, zasadil sem si vinograde.
5 Napravil sem si vrtove in sadovnjake ter zasadil v njih drevje z vsakršnim sadjem.
6 Naredil sem si vodnjake, da sem iz njih namakal gaj rastočega drevja.
7 Nakupil sem si hlapcev in dekel, imel sem hišnike, imel sem tudi velike črede goveda in drobnice, več ko vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu.
8 Nakopičil sem si zlata in srebra, zaklade kraljev in dežel, oskrbel sem si pevcev in pevk in radosti človeških otrok, točaja in točajke. Tako gr.; hebr. stransko ženo in stranske žene.
9 Postal sem velik in presegal vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, tudi moja modrost je ostala pri meni.
10 Kar koli so mi oči poželele, ničesar jim nisem odrekel. Svojemu srcu nisem zabranil nobenega veselja, moje srce se je veselilo nad vsem mojim trudom, to mi je bilo plačilo za ves moj trud.
11 Ozrl sem se po vseh svojih delih, ki so jih opravile moje roke, in po trudu, ki sem ga imel pri uresničevanju: in glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra, ni dobička pod soncem.
Dobra in slaba stran modrosti
12 Ozrl sem se, da bi videl modrost ter zablode in topost. Kako je s človekom, ki hodi po stopinjah kralja, ki so ga bili postavili že davno.
13 Videl sem, da ima modrost enako prednost pred topostjo, kakor ima svetloba prednost pred temo:
14 Modri ima oči v svoji glavi,
norec pa hodi v temi.
Spoznal pa sem tudi, da zadene oba ista usoda.
15 Tedaj sem rekel v svojem srcu: Ista usoda kakor norca zadene tudi mene! Čemú sem nekoč modroval o dobičku? Zato sem rekel v svojem srcu: Tudi to je nečimrnost!
16 Niti spomin na modrega niti spomin na norca ni trajen. Ker se v daljnih prihodnjih dneh vse pozabi, tako modri umre skupaj z norcem.
17 Tako sem zasovražil življenje, ker mi je postalo zoprno delo, ki se opravlja pod soncem: kajti vse je nečimrnost in lovljenje vetra.
Človek mora zapustiti vse
18 Zasovražil sem ves svoj trud, s katerim sem se mučil pod soncem in ga bom zapustil človeku, ki bo prišel za menoj.
19 Kdo ve, bo moder ali bo tepec? Vendar bo razpolagal z vsem mojim trudom, kar sem si z muko in modrostjo pridobil pod soncem: tudi to je nečimrnost.
20 Tedaj sem se obrnil, da bi svoje srce izročil obupu zaradi vsega truda, s katerim sem se mučil pod soncem.
21 Kar si namreč kdo pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to: Tudi to je nečimrnost in velika nadloga.
22 Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem?
23 Da, vsi njegovi dnevi so bolečine, njegovo opravilo je žalost, še ponoči njegovo srce ne počiva: tudi to je nečimrnost.
Vse je v Božjih rokah
24 Ni sreče v človeku, ki jé in pije in izkazuje svoji duši dobroto s svojim trudom: videl sem, da je tudi to iz Božje roke.
25 Kdo bo namreč jedel in kdo bo užival navzven kakor jaz? Gr., sir. kakor on.
26 Človeku, ki mu je všeč, on daje modrost, spoznanje in veselje, grešniku pa daje muko, da zbira in kopiči, da zapusti tistemu, ki je Bogu všeč: tudi to je nečimrnost in lovljenje vetra.
Človekova dejanja so protislovna
3
1 Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom:
2 Je čas rojevanja in čas umiranja,
čas sajenja in čas ruvanja nasada.
3 Je čas pobijanja in čas zdravljenja,
čas podiranja in čas zidanja.
4 Je čas jokanja in čas smejanja,
čas žalovanja in čas plesanja.
5 Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov,
čas objemanja in čas odtegovanja objemanju.
6 Je čas pridobivanja in čas zapravljanja,
čas hranjenja in čas zametavanja.
7 Je čas paranja in čas šivanja,
čas molčanja in čas govorjenja.
8 Je čas ljubezni in čas sovraštva,
čas vojne in čas miru.
Božje delo je skrivnostno
9 Kakšen dobiček ima, kdor dela, od tega, da se trudi?
10 Videl sem opravilo, ki ga Bog daje ljudem, da se ubadajo z njim:
11 dela vse lepo ob svojem času, tudi večnost jim je položil v srce, da človek dela, ki ga je Bog naredil, ne more doumeti od začetka do konca.
12 Spoznal sem, da ni dobrega v njih, razen da se veselijo in delajo dobro v svojem življenju.
13 Tudi to, da človek jé Db. Tudi vsak človek, ki jé. in pije in se veseli dobrega Db. in vidi dobro/srečo. pri vsem svojem trudu, je Božji dar.
14 Spoznal sem, da vse, kar Bog dela, ostane na veke. Nič se temu ne more dodati, nič od tega odvzeti. Bog dela tako, da bi se ga bali.
15 Kar je, je že od davnaj, kar bo, je bilo že davno: Bog išče, kar je preteklo. Db. kar je zasledovano.
Brez Boga smo živali
16 Še sem videl pod soncem: na kraju pravice je tam krivica, na kraju pravičnosti je tam krivica.
17 Rekel sem v svojem srcu: Pravičnega in krivičnega bo sodil Bog, kajti čas za vsakršno veselje in nad vsakršnim dejanjem je tam.
18 Rekel sem v svojem srcu: S človeškimi otroki je tako, da jih Bog preizkuša in jim pokaže, da so sami zase živina.
19 Kajti usoda ljudi je usoda živali, isto usodo imajo: kakor te umrejo, tako umrejo oni, vsi imajo isti dih življenja, Ali istega duha. človek nima prednosti pred živino, kajti vse je nečimrnost.
20 Vse gre v isti kraj: vse je nastalo iz prahu in vse se vrača v prah.
21 Kdo ve, ali se življenjski dih Ali se duh. ljudi vzdiguje navzgor in ali se življenjski dih Ali se duh. živali spušča v zemljo navzdol?
22 Videl sem, da ni nič boljšega, kakor da se človek veseli svojih del, ker je to njegov delež: kdo ga bo pripeljal k temu, da bi videl, kaj bo za njim?
|
