»Čim več ima, po več zija.« – pravičnost: ker je ljubezen največja zapoved, lahko pravičnost pomeni tudi usmiljenje in miloščino; prim. Mt 5,20; 6,1 in 23,3; Sir 3,14; 7,10. O miloščini prim. Tob 4,7–12; 12,8–9; Sir 3,30–4,10.
19 Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti,
Db. javno razkrinkati.
zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil.
19
mož: zaročenca sta pri Judih veljala za moža in ženo, čeprav še nista živela skupaj. – pravičen (gr. díkaios) je eden od središčnih pojmov starozavezne misli; hebr. ustreznica saddíq poleg zvestobe Bogu in poštenosti v odnosu do ljudi označuje tudi usmiljenje, prizanesljivost in dobroto. – osramotiti db. javno razkrinkati, izpostaviti javnemu zasramovanju; Jožef bi lahko Marijo naznanil in bi jo kamnali ali pa bi ji dal ločitveni list in jo tako izpostavil javnemu osramočenju.
15 Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil.
15
pravičnost tj. popolno zvestobo Božji volji, svetost, ki pa po hebr. pojmovanju bistveno pomeni tudi usmiljen odnos do sočloveka (gl. op. k 1,19): Jezus, brezgrešni, se v usmiljenem, ponižnem izpraznjenju (gr. kénosis) izenačuje z grešniki in – ne da bi postal deležen tudi njihove grešnosti – jemlje nase njihov položaj z vsemi bivanjskimi stiskami.
pravičnosti: v celostnem starozaveznem smislu, ki zajema tako »pravičnost« ljudi (se pravi njihovo zvestobo Bogu in pošten ter predvsem usmiljen, prizanesljiv odnos do bližnjih) kot tudi Božjo »pravičnost«, eshatološko sodbo nad zlom in obenem razodetje njegovega usmiljenja.
Tj. pravičnost, ki prihaja od Boga, ali pa Božje usmiljenje.
iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere.
Ali Tisti, ki je opravičen na osnovi vere, bo živel.
17
Božja pravičnost: po eni razlagi Božja pravičnost kot lastnost oz. dejavnost Boga samega (tj. opravičenje: Pavlovo pojmovanje pravičnosti (gr. dikaiosýne) namreč določa starozavezna vsebina pojma sedakáh, ki pomeni tudi dejavno odrešenje, usmiljenje, milost in v poznejši hebr. velikokrat miloščino), po drugi razlagi pravičnost kot (mogoč) položaj človeka pred Bogom, kot človekovo stanje posvečenosti in opravičenosti, stanje doseženega usmiljenja. V obeh razlagah (ki se ne izključujeta) je pravniško izrazje le prispodoba dveh vidikov neizrekljivega vstopa v pristno Božjo bližino. – iz vere v vero: obstaja mnogo razlag teh težko razumljivih besed: od Božje zvestobe do vere vernika (Ambroziaster in K. Barth), od vere oznanjevalcev do vere poslušalcev, od nekdanje (starozavezne) do krščanske vere (»od vere postave v vero evangelija«, Origen), od nepopolne do popolne vere (Klemen Aleksandrijski, Zigaben), od preproste pritrditve razuma do vere, ki deluje po ljubezni (Tomaž Akvinski). – bo živel: besede preroka Habakúka (prim. Hab 2,4) apostol razume v eshatološkem smislu: živel bo večno življenje. – iz vere: po eni razlagi se besedi navezujeta na bo živel, po drugi na pravični (tj. opravičeni).
