Sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih
7
1 Zatem sem videl štiri angele, ki so stali na štirih vogalih zemlje in zadrževali štiri vetrove zemlje, da ne bi pihali ne na zemljo ne na morje ne v katero koli drevo.
2 Nato sem videl drugega angela, ki se je vzpenjal od sončnega vzhoda in je imel pečat živega Boga. Z močnim glasom je zavpil štirim angelom, ki jim je bila dana oblast, da škodujejo zemlji in morju:
3 »Ne škodujte ne zemlji ne morju ne drevesom, dokler s pečatom ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njihovih čelih.«
4 In slišal sem število zaznamovanih, sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov:
5 iz Judovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih,
iz Rubenovega rodu dvanajst tisoč,
iz Gadovega rodu dvanajst tisoč,
6 iz Aserjevega rodu dvanajst tisoč,
iz Neftálijevega rodu dvanajst tisoč,
iz Manásejevega rodu dvanajst tisoč,
7 iz Simeonovega rodu dvanajst tisoč,
iz Levijevega rodu dvanajst tisoč,
iz Isahárjevega rodu dvanajst tisoč,
8 iz Zábulonovega rodu dvanajst tisoč,
iz Jožefovega rodu dvanajst tisoč,
iz Benjaminovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih s pečatom.
Množice iz vseh narodov
9 Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.
10 In vpili so z močnim glasom:
»Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu.«
11 Tedaj so vsi angeli, ki so stali vsenaokrog prestola in starešin ter štirih živih bitij, padli pred prestolom na svoje obličje in molili Boga:
12 »Amen. Hvala in slava,
modrost in zahvala,
čast in oblast in moč
našemu Bogu na veke vekov.
Amen.«
13 Tedaj je spregovoril nekdo izmed starešin in mi rekel: »Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?«
14 Rekel sem mu: »Moj gospod, ti veš.« On pa mi je rekel: »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo.
15 Zato so pred Božjim prestolom
in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču;
in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi.
16 Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni
in nič več jih ne bo žgalo sonce
ne kakršna koli pripeka.
17 Kajti Jagnje, ki sedi na sredi prestola, jih bo paslo
in jih vodilo k izvirkom živih vodá;
in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.«
|