Skala je, brez graje je njegovo delo,
zakaj vsa njegova pota so prava;
zvest Bog je in v njem ni krivice,
pravičen je in pošten.
Skala se tu nanaša na Izraelovega Boga (prim. v. 15.18.30.31). Spominja na Božjo nespremenljivost in na to, da je za vernika Bog neomajna opora in nepremagljiva trdnjava. Boga imenujejo Skala tudi druge knjige SZ; prim. 1 Sam 2,2; Iz 26,4; 44,8; Ps 18,32; 62,7sl.; 73,26 itd.
GOSPOD pa je pravičen v njeni sredi,
ne dela krivice.
Jutro za jutrom daje svojo pravico na svetlo,
nikoli ne odpove,
vendar hudobnež ne pozna sramu.
v njeni sredi: Bog prebiva sredi svoje prestolnice, v svojem svetem templju. – Jutro za jutrom: Bog jih vsak dan opominja in poučuje, hudobno ljudstvo pa je trdovratno.
Silno se raduj, hči sionska,
vzklikaj, hči jeruzalemska!
Glej, tvoj kralj prihaja k tebi,
pravičen je in zmagovit,
krotak je in jezdi na osličku,
na žrebetu oslice.
Silno se raduj prim. Iz 54,1; 65,18; Sof 3,14. – pravičen: prim. Iz 33,5; 45,24; 59,16–17. – zmagovit ali odrešujoč; prim. Iz 43,3.11; 45,21; 49,26. – krotak je in jezdi na osličku: konj je za bojevnika, osel za popotnika; prim. Sod 10,4; 12,14; 2 Sam 19,27; Mt 21,2–5.
Iskrenim zasije luč v temi:
milostljiv, usmiljen in pravičen.
Modrostna pesem v obliki abecednega akrostiha; gl. op. k Ps 9.
Običajen obrazec, ki se v SZ nanaša le na Boga; prim. 2 Mz 34,6. Nekateri rokopisi starega gr. prevoda imajo zato na tem mestu Gospod Bog je milostljiv, usmiljen in pravičen v istem pomenu kot Ps 111,4.
V deželi Uc je živel mož po imenu Job. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega.
Dežela Uc nam je malo znana. Domnevamo, da gre za pokrajino v Edómu, jugovzhodno od Mrtvega morja. Ime Job prihaja iz hebr. korena ´jb, ki kot samostalnik pomeni ›nasprotnik, izzivalec‹, pričujoča glagolska oblika pa kaže na pomen ›nasprotovan, izzvan‹. Glede Jobovih spravnih daritev je treba poudariti, da jih je opravljal, čeprav ni vedel, ali so njegovi otroci grešili ali ne, in da jih je opravljal le za svoje otroke, ne pa tudi zase.
GOSPOD je rekel satanu: »Si kaj mislil v svojem srcu na mojega služabnika Joba? Ni mu enakega na zemlji, mož je pošten in pravičen, boji se Boga in se varuje hudega.«
GOSPOD je rekel satanu: »Si kaj mislil v svojem srcu na mojega služabnika Joba? Ni mu enakega na zemlji, mož je pošten in pravičen, boji se Boga in se varuje hudega. Še vedno je trden v svojem poštenju, ti pa si me nahujskal proti njemu, da bi ga pogoltnil brez vzroka.«
Ti trije možje so nehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih očeh.
Po zaporedni izmenjavi vlog je zdaj na vrsti Cofár, a ne nastopi. Moral bi navesti oprijemljiv dokaz ali pa tudi on priseči, da ve za Jobovo krivdo; tega seveda ne more, zato je razumljivo, da se ne oglaša. Na zunanjem področju je razprava končana, Jobu krivde ni mogoče dokazati. Nastopa pa mladenič Elihú, ki prenaša razpravo z zunanjega na notranje področje. Če Jobu ni mogoče dokazati krivde, to še ne pomeni, da je z njim vse v redu: človek lahko dela tudi dobra dejanja iz takšnega ali drugačnega samoljubja in hinavščine, ošabnosti in častiželjnosti. Elihú se s svojim govorom utemeljeno in enakovredno postavlja proti Jobu in njegovim prijateljem, popolnoma uravnoveša razpravo in usmerja dogajanje v razplet in sklep. Elihújev govor je samo za vrstico krajši od prejšnjega Jobovega govora. Zgradba Elihújevega govora: 1. napoved: 32,1–5; 2. uvod: 32,6–22; 3. Elihú govori Jobu: 33,1–33; 4. Elihú govori prijateljem: 34,1–37; 5. Elihú govori vsem skupaj: 35,1–37,24.
Elihú se jezi na obe strani, na Joba in na njegove prijatelje.
Pravičen je GOSPOD,
saj sem se upirala njegovim ustom.
Poslušajte vendar, vsa ljudstva,
in glejte mojo bolečino!
Moje mladenke in moji mladeniči
so odšli v ujetništvo.
GOSPOD pa je bedel nad nesrečo, ki jo je poslal nad nas; kajti pravičen je GOSPOD, naš Bog, pri vseh svojih delih, ki jih je storil, le mi nismo poslušali njegovega glasu.
GOSPOD, Izraelov Bog, ti si pravičen, kajti ostali smo kot rešenci, kakor se ta dan vidi. Glej, pred teboj smo s svojo krivdo. Res je, da zaradi nje ne bi smeli stati pred tvojim obličjem.«
ti si pravičen: gre za odrešilno Božjo pravičnost.
in razgovoril ter mu rekel: »Bodi blagoslovljen, fant, sin poštenega in dobrega očeta! O siromak! O kakšna nesreča! Da je moral tak pravičen človek, ki je dal toliko vbogajme, oslepeti!« Vrgel se je Tobiju okrog vratu in jokal. Tudi njegova žena Edna je jokala in tudi njuna hči Sara je jokala.
Molitev se je glasila takole:
»Gospod, Gospod Bog, stvarnik vsega, strašen in silen, pravičen in usmiljen, edini kralj, edini dober,
Gospod, Gospod Bog: obrazec Mojzesove molitve, ki se začne s ponovitvijo Božjega imena (prim. 2 Mz 34,6–7), je med Judi veljal za najučinkovitejšo prošnjo; z njim je namreč Izrael dosegel odpuščanje za greh malikovanja. Obrazec večkrat srečamo v devterokanoničnih knjigah, v apokrifih in v judovskem bogoslužju spravnega dne.
edini dobrotnik, edini pravičen, vladar vsega in večen, ki rešuješ Izraela iz vsega hudega, ki si iz naših očetov napravil svoje izbrance in jih posvetil,
Kajti pravičen si v vsem, kar si nam storil;
vsa tvoja dela so resnična in tvoja pota prava,
vse tvoje sodbe so resnica.
v vsem db. na vsem; hebraizem. – nam: različica zaimek izpušča; morda je prevzet iz Septuaginte. – resnica v semitskem smislu, tj. (izpričana) zanesljivost, veljavnost, zvestoba.
Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil.
mož: zaročenca sta pri Judih veljala za moža in ženo, čeprav še nista živela skupaj. – pravičen (gr. díkaios) je eden od središčnih pojmov starozavezne misli; hebr. ustreznica saddíq poleg zvestobe Bogu in poštenosti v odnosu do ljudi označuje tudi usmiljenje, prizanesljivost in dobroto. – osramotiti db. javno razkrinkati, izpostaviti javnemu zasramovanju; Jožef bi lahko Marijo naznanil in bi jo kamnali ali pa bi ji dal ločitveni list in jo tako izpostavil javnemu osramočenju.
Herod pa se je bal Janeza, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je ščitil. Kadar ga je slišal, je bil v veliki zadregi, vendar ga je rad poslušal.
je bil v veliki zadregi, vendar različica je delal veliko reči in; morda semitizem, ki pomeni poslušal ga je velikokrat.
Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim.
Simeon: semitska oblika imena je Šime`ón. Poznejša legenda je iz njega naredila vélikega duhovnika, ki se je spreobrnil v krščanstvo in je bil istoveten s Simeonom v Jakobovem govoru (prim. Apd 15,14).
Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.«
pravičen: Septuaginta tako večkrat prevaja hebr. naqí ›nedolžen, brez krivde‹; podoben pomen je lahko imel tudi v ustih poganskega stotnika. Luka je v tej izjavi verjetno videl tudi (spet nehote) izrečeno priznanje, da je Jezus »Mesija« – v tem pomenu so namreč izraz uporabljali judovski apokaliptični (prim. etiopska Henohova knjiga 38,2; 53,6) in rabinski spisi (prim. Salomonovi psalmi 17,32).
Odgovorili so: »Stotnik Kornelij, pravičen in bogaboječ mož, za katerega pričuje vse judovsko ljudstvo, je dobil od svetega angela naročilo, naj te povabi na svoj dom in posluša tvoje besede.«
Po veri je Abel daroval Bogu večjo žrtev kakor Kajn. Po veri se je zanj pričalo, da je pravičen, ker je sam Bog pričal za njegove darove. Po njej še vedno govori, čeprav je umrl.
Abel je po 1 Mz 4,4–10 prvi umrl zaradi zvestobe Bogu. – Bogu manjka v nekaterih pomembnih rokopisih. – sam Bog različica Bog.
Kdor dela krivico, naj jo dela naprej, kdor je umazan, naj se omadežuje naprej, kdor je pravičen, naj vrši pravico naprej, in kdor je svet, naj se posvečuje naprej.
